"Če ga ne bo, na oblast seveda ne bo prišel Aleksej Navalni, pa čeprav bi si v tem televizijskem studiu in številni vaši kolegi to želeli. V Latviji ne razmišljamo o Putinovih naslednikih /.../, a volilne izbire ruskih državljanov kažejo, da predsedniki, ki bi ga lahko nasledili, ruskim sosedam ne bodo prinesli stabilnosti."

Mladi riški župan ruskega rodu je to dejal v času vrha zveze Nato v Walesu, kjer so članice razpravljale o nevarnosti "ruske agresije". A kot za Ušakovsa, kljub prepričanju o "stabilizacijskem" učinku Putina na sosede, članstvo Latvije v Natu ni sporno dejstvo, tudi načrti po krepitvi vojaške navzočnosti v baltskih državah po njegovem mnenju ne prinašajo ničesar novega. Ne za tamkajšnje prebivalce ne za Rusijo. Pa je to res? Za mnoge, večino pravzaprav, gotovo ne. Rusija se nikoli ni otresla prepričanja – očitno ne brez razloga –, da je Nato pravzaprav naperjen izključno proti njej. Enfant terrible ruske politike Vladimir Žirinovski zdaj baltskim članicam in Poljski grozi z uničenjem. Britanskemu premierju Davidu Cameronu – ne edinemu – pa je ušla primerjava Vladimirja Putina in Adolfa Hitlerja. Žal. Dokaz več, kako intelektualno osiromašena je svetovna politična elita, ki očitno prevzema (ali pa generira) popobrazce, s katerimi se hrani zmeraj večji del javnosti. Seveda so zgodovinske vzporednice zmeraj mogoče, ampak namesto primerjav konkretnih osebnosti, ki jih lahko oblikujemo samo s skrajnim poenostavljanjem, ki predvsem maliči podobo, bi se lahko vprašali o primerjavi političnih rešitev določenih obdobij. Ampak tako bi Zahod prehitro prišel do grenkega spoznanja, da je po koncu hladne vojne in razpadu Sovjetske zveze v odnosu do Rusije naredil enako napako, kot je je storil v odnosu do Nemčije po prvi svetovni vojni. Logika zmagovalca ter nespoštljiv, podcenjevalen, predvsem pa nedopustno kratkoviden in, če želite, premalo preračunljiv odnos do poraženca ne privedeta do trajnostno vzdržnih razmer.

Notranja logika ruske države – logika imperija – se je zmeraj napajala z ozemeljsko ekspanzijo. Krčenje ozemlja je bil zato vedno skrajno boleč proces. Znamenje upada. Da se Rusija zdaj "brani" na vzhodu Ukrajine, tako zelo globoko v svoji interesni sferi, samo dodatno kaže, kako katastrofalen je bil zanjo razpad Sovjetske zveze. Zdi se, da se je Vladimir Putin odločil za preobrat. Preden je nezadržno ohlajanje odnosov z Zahodom razdražilo prevelik del elite, ki Zahod tako ali drugače ljubi. In preden korupcija in notranje socialno-gospodarske težave, ki so kljub dobri makroekonomski podobi ruskega gospodarstva v regijah jasno vidne, razdražijo preveč navadnih državljanov. Obrazci prvih mandatov so se izčrpali, pred predsednikom pa je šest ali dvanajst let, ki potrebujejo nove poudarke. Politika Zahoda in nova barvna revolucija v Ukrajini sta prišli kot nalašč. Bleščeče izpeljano aneksijo Krima in spretno (čeprav na Zahodu pri njegovih operacijah v tretjih državah že videno) taktiko skrivne podpore upornikom na vzhodu Ukrajine so garnirali z domoljubnimi gesli, zaščito rojakov, zgodovinsko pravico do ozemelj in seveda večnim bojem proti sovražniku. In ruski državljan je spet dobil občutek, da je državljan velesile, kar naj bi, podobno kot v sovjetskih časih, kompenziralo življenjsko raven. Ponavljam, predvsem v regijah. Moskva in morda še kakšno veliko središče je poglavje zase.

Niso redke ocene, da Rusija v svetu izgublja informacijsko vojno, ampak prav gotovo jo je dobila doma. Vsaj za nekaj časa je dosegla eno večjih homogenizacij javnega mnenja v zgodovini. Rusi se počutijo izigrane, a le skrajna manjšina meni, da jih je izdala lastna država, nezmožna dejanskih družbenih in mišljenjskih sprememb. Velika večina je prepričana, da jih je (spet) izigral Zahod. Pred Rusijo je zato obdobje izolacije, vsaj kar zadeva zadnjega. Na dnevnem redu so sankcije in ukrepi proti njim, državljani, ki so tako ali drugače povezani z varnostno in obrambno sfero, ne smejo več potovati v tujino, sodnikom pa je to priporočeno. Razmere so v Kremlju izkoristili za pometanje sumljivih zgodb pod preprogo (oprostitev koruptivnega nekdanjega obrambnega ministra Anatolija Serdjukova, za mnoge vprašljivo spreminjanje davčne politike v energetski sferi, odveza od deklariranja premoženja za prve može vplivnih državnih gospodarskih družb itd.). Država se militarizira, moč tajnih služb se še dodatno krepi. Pri tem pa anomalije ruske družbe niso izparele. Popolna odvisnost od energentov je ostala. Pa tudi v nastajajočem »evrazijskem taboru«, glavni Putinovi zunanjepolitični doktrini v tretjem mandatu, ni vse jasno. Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki je ves čas (zmerno) simpatiziral z Ukrajino, je napovedal uvedbo obmejnega in carinskega nadzora na belorusko-ruski meji. Do zdaj ga ni bilo, meja je spominjala na meje znotraj šengenskega območja. Uradno je to poteza za zagotavljanje lažjega nadzora nad pretokom ljudi in blaga, predvsem mamil, katerih poraba se je v Belorusiji v zadnjih letih skokovito povečala. Čeprav ne gre za izvedljiv manever, ki bi lahko Lukašenka stal položaja, Belorusijo pa samostojnosti, opazovalci menijo, da skuša beloruski predsednik ugajati Zahodu. Na drugi strani je pragmatični Nursultan Nazarbajev, ki menda razmišlja o izstopu Kazahstana iz Evrazijske zveze, še preden je ta sploh zaživela.

Za zahodni pogled na Rusijo ni naključje, da je ameriški zgodovinar z Yala Timothy Snyder tistim, ki želijo razumeti Putina, v reviji Politico predlagal branje Orwellovega romana 1984. Ne le, da tam obstaja Evrazija, govor je tudi o totalitarni državi, metode oblikovanja javnega mnenja v Rusiji pa Snyderja spominjajo na tiste, o katerih piše Orwell. Še posebej zanimiv je zaključek: "Če Ukrajina postane Novorusija, Evropa Evrazija in če se Zahod sesuje, se to ne bo zgodilo zaradi fizične moči Rusije, ampak zaradi naše mentalne šibkosti." V Kijevu neprestano poudarjajo apokaliptične razsežnosti, ki naj bi jih svetu povzročil poraz Ukrajine. V tem trenutku kaže, da je poraz verjetni scenarij. Minški mirovni sporazum, ki so ga podpisali dva samozvanca, nekdanji ukrajinski predsednik, predstavnica Ovseja in – zakaj, če je Rusija res samo opazovalka dogajanja s pripravljeno humanitarno pomočjo – ruski veleposlanik v Kijevu, se naslanja predvsem na Putinov mirovni načrt iz Ulan Batorja. Predvideva umik ukrajinske vojske na lastnem ozemlju in samoupravo Donecka in Luganska, ki s posebnim statusom očitno ostajata v okviru Ukrajine. Federalizacija, torej. Številni opazovalci so poudarjali, da je to pravzaprav edini mogoč kompromis. A s seboj ne prinaša le še večjega ruskega vpliva v federalnih enotah na vzhodu Ukrajine, vanj je vtkan tudi dejavnik trajne nestabilnosti.

Dogajanje na vzhodu Ukrajine ni le absurdno, je tudi nevarno. Z izjemo zanesenjakov in tistih, ki se morajo boriti po dolžnosti, se na obeh straneh spopadajo predvsem skrajni dečki, ki se radi igrajo vojno. Poletje je ob občutku absurdnosti vojne, ki se je razplamtela nedaleč od nas, prineslo tudi brutalno spoznanje. Od velikih sanj s preloma 80. in 90. let, ko smo se s padcem vzhodnoevropskih političnih sistemov poslavljali tudi od sveta delitev in pozdravljali obdobje sožitja, ni ostalo ničesar več. Kako korenite bodo spremembe odnosov med Zahodom in Rusijo in kakšno vlogo bo dolgoročno pri tem odigrala prav Ukrajina, bomo šele videli. Če si v skladu z "mentalno šibkostjo", o kateri piše profesor Snyder, neodločnost in neenotnost lahko očita EU, ujet v večno iskanje kompromisarskih rešitev, lahko enako storijo tudi v ZDA? Seveda se lahko vprašamo, kaj so počeli tisoči zahodnih strokovnjakov za SZ in Rusijo, ki so pripravljali in pripravljajo izhodišča za politiko državnikov, da Rusija za Zahod ostaja nepredvidljiva neznanka. A Ameriko od v zgodovini dobro preizkušenih bojnih poligonov Evrope loči velika luža. Šibkost je zato zadnje, kar bi si lahko privoščili mi. Če se šibkosti resnično zavedamo, sploh ni jasno, kako smo lahko dopustili razkol s partnerico, s katero imamo kot celina tako ambivalentne zgodovinske izkušnje. Partnerico, s katero nas povezuje globoka gospodarska komplementarnost, razdružujejo pa pogledi na politično ureditev in pogosto tudi vrednostni sistemi. Še eno dejstvo, ki bi ga težko označili drugače kot brutalno