Če si želimo priznati ali ne, so olimpijske igre, nedvomno največji športni dogodek, kar ga poznamo, večkrat bile uporabljene ali izrabljene kot orodje v rokah politike. Čeprav je nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Avery Brundage izrecno želel, da se šport loči od politike, to človeštvu še dandanes ni uspelo.

Poglejmo si najbolj kričeče primere, kako so politične razmere v svetu vplivale na olimpijske igre, morda prek bojkotov nekaterih držav, terorističnih napadov ali incidentov, ki na športna prizorišča nikakor ne sodijo. Kar težko je verjeti, da je politika prvič posegla v igre že dolgo nazaj, leta 393, ko je Teodozij Veliki olimpijske igre kar prepovedal. Vzroka sta bila dva: preveč podkupovanja in korupcije.

Bojkoti zaradi Sueza, sovjetske zadušitve Madžarov
Prve olimpijske igre, ki jih je bojkotirala skupina držav, so bile tiste leta 1956, ki jih je gostil Melbourne v Avstraliji. Iger se niso udeležili športniki z Nizozemske, iz Španije in Švice, saj se niso strinjali z zatrtjem madžarske vstaje s strani Sovjetske zveze. Vstaja se je začela v obliki študentskih demonstracij, več tisoč ljudi je nato prikorakalo do parlamenta, kjer so želeli prebrati svoje zahteve, a jim je bilo to onemogočeno. Zaradi sueške krize, ki jo je povzročil vojaški napad Velike Britanije, Francije in Izraela na Egipt kot odgovor na napoved Egipta, da bo prekop nacionalizirala, so igre bojkotirali tudi Kambodža, Egipt, Irak in Libanon.

Protest proti politiki apartheida
Na igrah leta 1972 (gostitelj München) in 1976 (gostitelj Montreal) je veliko število afriških držav MOK-u zagrozilo, da se iger ne bo udeležilo. S tem so želeli komite spodbuditi, da udeležbo na igrah prepove južnoafriškim, zimbabvejskim (takrat rodezijskim) in novozelandskim športnikom. MOK jim je v primeru prvih dveh držav ugodil, v primeru Nove Zelandije pa ne. Afriške države so tej državi dostop do iger želele prepovedati, ker je njihova reprezentanca v ragbiju odšla na turnejo po Južnoafriški republiki. MOK je svojo odločitev utemeljil s tem, da ragbi ni olimpijski šport.

Z iger v Montrealu leta 1976 je že po odprtju iger tako odšlo 22 držav, tudi ena neafriška, Gvajana. Igre je poleg tega bojkotiral tudi Tajvan, saj ni smel nastopiti pod imenom Republika Kitajska.

Hladna vojna "oskubila" boje v Moskvi ...
Najbolj množični bojkoti olimpijskih iger so se nato zgodili v letih 1980 in 1984, ko je bil svet razdeljen na dva pola, ki ju je preveval hlad hladne vojne. Države iz omenjenih blokov so bojkotirale igre druga druge. Tako na igrah leta 1980 v Moskvi ni želelo sodelovati kar 56 držav, vzrok je bila sovjetska invazija v Afganistanu. Čeprav so na igre prišli športniki iz 16 držav zahodne Evrope, je bilo skupno število držav udeleženk teh iger le 81, kar pomeni najmanjše število držav po letu 1956.

... in Los Angelesu
"Povračilo" ni sledilo na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, ampak na poletnih igrah v Los Angelesu. Tako Sovjetska zveza in 14 drugih držav vzhodnega bloka, z izjemo Romunije, svojih športnikov na te igre ni pustilo. Uradni razlog: za varnost njihovih športnikov naj ne bi bilo zadovoljivo poskrbljeno, poleg tega pa naj bi bila v ZDA "šovinistična nagnjenja in protisovjetska histerija". Vzhodni blok je namesto iger oblikoval "igre prijateljstva".

Severni sosedje so rekli adijo
Leta 1988 so v Calgaryju v Kanadi sledile igre brez incidentov, na poletnih igrah v Seulu istega leta pa v znak protesta ni bilo šestih držav, med njimi Severne Koreje. MOK se je dolgo pogajal, saj so želeli, da bi Koreji skupaj gostili ta dogodek, kar bi se zapisalo v zgodovino že zato, ker olimpijskih iger še nikoli nista gostili dve državi hkrati. Ko so pogovori propadli, Severna Koreja na igrah ni želela več sodelovati, v njeno podporo pa sta igre bojkotirali tudi Kuba in Etiopija.

Blokovske delitve ni več
Po teh igrah sta Sovjetska zveza in z njo komunizem propadla, kar je zmanjšalo vpliv hladne vojne in s tem število bojkotov. Prvič po 20 letih so na poletnih igrah v Barceloni leta 1992 sodelovale prav vse države, članice MOK-a, tudi Južnoafriška republika, Kuba in Severna Koreja. Leta 1992 smo videli tudi znova pod eno zastavo združene nemške športnike, 12 republik nekdanje Sovjetske zveze pa je sestavljalo ekipo Skupnosti neodvisnih držav. Tudi naslednja mesta gostitelji - Atlanta, Sydney in Atene - so bila "varna" izbira, s katerimi se je MOK želel izogniti političnim napetostim.

Pozivi za bojkot iger so se znova pojavili za letošnje igre v Pekingu, da bi s tem svet pokazal na nestrinjanje s kršitvami človekovih pravic in nemire v Tibetu, Darfurju in Tajvanu.

Jesse Owens odčital lekcijo arijski rasi
Najočitnejši primer izrabe olimpijskih iger v propagandne namene se je zgodil na poletnih igrah leta 1936. Gostitelj je bil Berlin, igre pa so bile ena sama propaganda ideologije nacistične Nemčije in nadvlade arijske rase. Pravi olimpijski duh sodelovanja, enakosti in prijateljstva je nato pokazal prav Nemec Luz Long, ki je temnopoltemu Jesseju Owensu z nasveti pomagal do zlata v skoku v daljino, sam pa se je zadovoljil s srebrom. Owens je na vsej črti zavrnil ideologijo superiornosti belcev, saj je na igrah osvojil kar štiri zlate medalje.

Še na stopničkah nista pozabila na rasizem
Politični incident se je zgodil tudi na olimpijskih igrah leta 1968 v Ciudad de Mexicu. Dva ameriška atleta, Tommie Smith in John Carlos, sta si med zmagovalno ceremonijo za najboljše v teku na 200 metrov nadela črni rokavici in ju dvignila visoko v zrak, s čimer sta opozorila na stanje Afroameričanov v njuni domovini. Organizatorji so atleta pod pritiskom takratnega predsednika MOK-a Američana Averyja Brundageja izključili iz iger.

Iranske oblasti pa so svojim športnikom več let velele, da ne smejo sodelovati v nobenem predtekmovanju ali v izločilnih bojih, če so med njihovimi nasprotniki tudi zastopniki Izraela. Še leta 2004 iranski judoist ni želel tekmovati, ker bi se moral pomeriti z izraelskim tekmecem.

V Münchnu umrlo 11 izraelskih športnikov
Zaradi nasilja, imenovanega svetovna vojna, so troje igre morale biti odpovedane: v letih 1916, 1940 in 1944. Olimpijsko gibanje, za katero je de Coubertin želel, da bi postalo glasnik svetovnega miru, je morda najbolj žalosten dan v svoji dolgi zgodovini doživelo na poletnih olimpijskih igrah petega septembra leta 1972 v Münchnu.

Takrat se je arabska teroristična skupina, imenovana Črni september, pretihotapila v olimpijsko vas in ugrabila 11 članov izraelske reprezentance ter jih zadrževala za talce. V spodleteli reševalni akciji so vsi športniki izgubili življenje, poleg tega tudi en policist in pet teroristov. Igre so bile po tem tragičnem dogodku za 24 ur prekinjene, žalne slovesnosti na osrednjem stadionu pa se je udeležilo več kot 80.000 ljudi. Predsednik MOK-a je nato dejal, da se igre morajo nadaljevati.

Kljub poostreni varnosti je počilo tudi v Atlanti
Svoj črni dan so doživele tudi igre leta 1996 v Atlanti. V eksploziji bombe med jutranjim koncertom v olimpijskem parku sta bila ubita dva človeka, ranjenih pa je bilo kar 111 ljudi. Napad je načrtoval in izvedel ameriški terorist Eric Robert Rudolph, ki je bil spoznan za krivega in obsojen na dosmrtno ječo. Čeprav so varnostniki nenavaden predmet opazili in območje spraznili, žal brez žrtev ni šlo.

Anja Pavlič