V Majnmaru, ki že 46 let živi v primežu vojaške hunte, je v ciklonu Nargis po uradnih podatkih umrlo ali je pogrešanih že več kot 134.000 ljudi. Vendar pa ne vemo natančno, če je ciklon pomoril 32.000 ali 320.000 ljudi, saj je kljub naravni katastrofi nepredstavljivih razsežnosti vladajoča vojaška hunta katastrofo spremenila v zločin proti človečnosti.

Kruta vojaška hunta, ki vodi državo, pod seboj 'tepta' 55 milijonov ljudi. Gre za eno najbolj krutih držav na svetu, vojaška hunta je ljudi praktično odrezala od sveta, kaj se dogaja okoli njih, ljudem predstavlja špansko vas. Mediji so povsem pod nadzorom generalov, na leto v državo spustijo le peščico turistov, obiski tujih gostov pa so zmanjšani na minimum.

Hunta Mjanmar odrezala od sveta
Ko se je ciklon približeval Mjanmaru, so po opozorilu vremenoslovcev pripadniki vojaške hunte to vedeli, a niso hoteli poslušati. Po katastrofi je svet Mjanmaru pritekel na pomoč, hunta pa je vse ustavila na meji. Zavrnila je človekoljubno pomoč, zasegli so hrano, ki so jo pošiljali na prizadeta območja in človekoljubnim delavcem preprečili, da bi prišli do ljudi, potrebnih pomoči. Hunta je celo prepričana, da so človekoljubni delavci pravzaprav vohuni, da si želijo priti v državo le zato, da bi jo uničili, in da je v zavojih hrane Svetovnega programa za hrano strup.

Svet bi pomagal, a ne more
Ko pride do resne krize, se svet odzove. Mednarodne organizacije zbirajo denar za človekoljubno pomoč, na prizadeta območja pošljejo prostovljce in reševalce, med ljudi delijo hrano in vodo. V primeru Mjanmara so se po izčrpanih ostalih možnostih pojavili predlogi, da bi izvedli človekoljubno invazijo, saj če nočejo ljudi rešiti voditelji države, jih mora rešiti svet. Nekatere države so predlagale celo, da bi mimo vojaške hunte letele nad Mjanmarom in tam odvrgle človekoljubno pomoč neposredno ljudem. Kljub temu, da rešitev ni optimalna, bi lahko pomagala vsaj peščici.

Združeni narodi so prepričani, da bi v Mjanmaru lahko prišlo do še druge katastrofe, saj bi lahko epidemija kolere in lakota terjali še več žrtev kot sam ciklon. Človekoljubne organizacije opozarjajo, da je za zajezitev drugega vala smrti nujno potrebna pomoč v sedmih do desetih dneh po katastrofi. Takojšnja pomoč po cunamiju, ki je leta 2004 prizadel obalo Indijskega oceana in potresu, ki je leta 2005 stresel Kašmir, je s čisto vodo, cepivi, zatočišči in hrano preprečila, da bi prišlo do novih smrti.

Zakaj hunta ne sprejme pomoči?
Pomoč, ki je kljub vsem težavam do sedaj prišla do prebivalcev Mjanmarja, je dosegla le petino prizadetih ljudi in območij, vojaška hunta pa je bila tako "radodarna", da tri tedne po ciklonu vsaka družina dobi skodelico riža na dan, 34 od stotih človekoljubnih delavcev pa so podelili vize za vstop v državo. Tragediji v Mjanmaru pa kar ni videti konca, generali hunte ostajajo gluhi.

Ali hunta res tako zelo sovraži svoje lastno ljudstvo, saj si drugače skoraj ni mogoče razložiti, zakaj so na meji ustavili konvoje pomoči, zakaj so letalom s pomočjo prepovedali pristati. Kaj čaka prebivalce Mjanmarja, si skoraj ne upamo predstavljati, vprašanje pa je, če bo hunta pred svetom padla na kolena?

Severna Koreja stisnjena v kot
Tako se je namreč leta 2006 zgodilo Severni Koreji. Državo, ki svojim prebivalcem krati osnovne človekove pravice in jim prepoveduje stik z ostalim svetom, je prizadelo hudo deževje in poplave. Takrat je po uradnih podatkih življenje izgubilo več kot 1.000 ljudi, uničenih je bilo več kot 30.000 domov, 800 upravnih poslopij in deli železnice, odplavilo je 540 mostov, voda pa je uničila tudi več deset tisoč hektarjev kmetijskih površin.

Kim Džong Il je bil stisnjen v kot in je, če je hotel preprečiti še večjo katastrofo in izgubo življenj nedolžnih ljudi, za pomoč zaprositi tako mednarodno skupnost kot svojo južno sosedo. Južna Koreja je svoji sosedi takrat namenila 10,5 milijona dolarjev pomoči.

Ob Katrini Bush zamižal na eno oko
Povsem drugačna slika pa se je zgodila v ZDA, ko je orkan Katrina leta 2005 popolnoma opustošil New Orleans. Orkan je divjal s hitrostjo vetra 250 kilometrov na uro, zaradi orkana je umrlo več kot 1.500 ljudi, številni prebivalci so bili v mestu več dni ujeti brez pitne vode in hrane, poplave pa so veliko ljudem celo onemogočile bivanje v mestu. Orkan je uničil tudi približno 80.000 hiš in iz mesta za vedno izselil vsaj 200.000 ljudi.

Ameriška administracija s predsednikom Georgem Bushem na čelu je takrat zamižala na eno oko. Ker New Orleans ni bil strateško pomemben, življenje tamkajšnjih ljudi ni bilo tako vredno, da bi s polnimi močmi pomagali območju. Za obnovo New Orleansa je vlada nekaj mesecev kasneje sicer namenila 110 milijard dolarjev, a je bilo pomoči premalo, prišla pa je veliko prepozno.

B. T.