Pogostost nasilnega spletnega psovanja, uperjenega v ženske komentatorke in kolumnistke, je pripeljala do tega, da nekatera izmed najbolj znanih imen v novinarstvu zdaj oklevajo, preden objavijo svoje mnenje. Posledično se ženske, ne glede na politično pripadnost, pridružujejo pozivom k ustavitvi večinoma anonimnih ustrahovalcev.

Britanska kolumnistka Laurie Penny, ki piše za Guardian, New Statesman in Independent, se je odločila, da razkrije obseg verbalnih zlorab, ki jih doživlja, da bi tako morda spodbudila spletne forume, da nadzirajo grozeče komentarje bolj učinkovito. Avtorica je podrobno opisala vrsto anonimnih napadov, vezanih na njen videz, njeno preteklost in njeno družino.
Pennyjeva gleda na to novo epidemijo mizoginih žalitev kot črpanje stare žile britanskega javnega življenja. Neupravičeni osebni napadi na ženske avtorice in intelektualke segajo vsaj v pozno 18. stoletje, razlaga, in da se implikacija, da mora biti ženska spolno privlačna, da se jo jemlje resno kot intelektualko, ni začela s spletom, da pa je res, da splet olajša fantom v osamljenih spalnicah, da postanejo tirani.
S fotografijo še slabše
Pennyjevi se je pridružila novinarka New Statesmana Helen Lewis-Hasteley, ki je povabila še druge ženske, naj delijo svoje izkušnje: "Vem, da bo veliko ljudi reklo, da vsak spletni komentator dobiva kritike, a kar me je res pretreslo ob pregledu tega, je bil "modus operandi" napadalcev, ki se poslužujejo groženj s posilstvom."

Caroline Farrow, blogarka za Catholic Voices (Katoliški glasovi), izpostavlja, da nima nič skupnega z avtoricami, kot je Laurie Penny, razen spola, a da je deležna istega nasilnega žaljenja. Žena vikarja se je odločila pisati pod svojim lastnim imenom in fotografijo, da bi tako prevzela polno odgovornost za svoje nazore - a slaba stran tega je, razlaga Farrowova, da te v očeh nekaterih moških to očitno dela za legitimno spolno tarčo: "Na dan dobim vsaj pet elektronskih pisem, v katerih mi spolno grozijo."
Primer enega manj obscenih nedavnih sporočil: "Kričala boš, ko dobiš svoje. Jebena kurba. Tožila boš o posilstvu, ko boš dobila, kar si prosila. Prasica."

Linda Grant, ki je konec 90. let pisala redno kolumno za Guardian, je zaradi neprijetnih odzivov prenehala pisati na spletu: "Kar me je najbolj presunilo pri novem spletnem svetu, je nasilje treh vrst odnosa: islamofobija, antisemitizem in sovraštvo do žensk. In prav to slednje me je najbolj presenetilo. Britanski nacionalni časniki so storili malo, če sploh kaj, da bi zaščitili svoje ženske avtorice pred nasilnim sovražnim govorom."

Prav to je od pisanja malce odvrnilo tudi avtorico in feministično pisateljico Natasho Walter: "To je eden izmed razlogov, zakaj imam manj veselja do novinarstva, kot sem ga imela nekoč, ker mi je zares neprijetno ob takem tonu debate. Pod varno krinko anonimnosti se ljudem zdi, da lahko rečejo kar koli, a nisem se zavedala, da ima toliko ljudi, ki bere moje članke, tako močna in osebno sovražna stališča do feminizma in ženskih avtoric."

Napade na ženske avtorice in novinarke se da zaslediti pod katero koli temo, od evropskih financ do glasbene scene, a največ sovražnih komentarjev (vsaj v Veliki Britaniji) privabijo teme, kot so splav ali nasilje v družini.
Kaj jih tako ogroža?
Susie Orbach, psihoterapevtka, psihoanalitičarka in pisateljica, meni: "Grožnja spolnega nasilja je samo po sebi nasilje, gre za popolno onečaščenje in ima namen ljudi utišati. Je sovražno in postavlja se vprašanje, kaj te moške oziroma ljudi, ki to počnejo, tako zelo ogroža? Se počutijo, da je napadena njihova lastna moškost in posledično spolnost v tej nasilni obliki postane način, s katerim prikrijejo svojo krhkost oz. prenesejo svojo lastno ranljivost na ženske?"

In še: "Če postaviš ženske za spolne objekte, kar je družba storila, ne glede na to, kaj počnemo, to dela ženske za objekte, ne pa za človeška bitja, in s tem ustvarite situacijo, v kateri ženske, ki se izpostavijo in spregovorijo o stvareh, ogrožajo te moške, ki nimajo dostopa do pravih žensk, zato jih sesujejo, kot jim je to priložnost ponudila družba, nima pa to nič skupnega z vsebino napisanega. Ženske naj bi bile spolni objekti, še vedno naj ne bi razmišljale, čutile, bile kompleksna človeška bitja. To je zaradi stalnega prikazovanja žensk kot le lepotic, poskus zreducirati ženske na površino, na katero projiciramo seksualnost. Zato nismo pravi ljudje."

A globlje vprašanje se vrti okoli tega, kaj spodbudi moške, da svoj notranji bes izlijejo na ženske. Odziv teh moških kaže, da so izjemno ogroženi od nečesa in ta grožnja je uperjena v njihovo moškost. "S spolnim nasiljem je žrtev deležna samosovraštva posameznika, ki izraža to bolečino in jezo, ki se skriva v njih, na zelo eksploziven način," še meni Orbachova.