To se sprašuje Tim Padgett v reviji Time. "ZDA so bile včasih odgovoren (pa čeprav gospodovalen) starš, velesila, katere politika in finance so bile vodene odgovornejše in racionalnejše. Latinska Amerika je bila zlovoljna najstnica, tretji svet, preklet od razdvajalne politike, finančno nepremišljena in socialno brezbrižna," piše Padgett.

Sta zdaj območji zamenjali vloge? Kako sicer pojasniti, da so ZDA tiste, ki se obnašajo kot "republika banana", in da je večina Latinske Amerike videti kot njena razvita soseda. ZDA so tiste, ki se gredo disfunkcionalno, neučinkovito politiko, ki zastruplja gospodarstva in finance; Latinska Amerika pa je tista, ki se pomika v politični center in najdeva uspešne kompromise med kapitalizmom in socializmom.
ZDA so tiste, ki se ji obetajo še dolga leta anemične rasti, prepad med bogatimi in revnimi pa se širi z vznemirljivo hitrostjo. Latinska Amerika pa je tista, katere gospodarstvo je lani doživelo 6-odstotno rast in končno dosega vzpon svojega srednjega razreda, celo v nekoč zelo neenakopravnih državah, kot je Brazilija.

Redke temne izjeme
Padgett opozarja, da je treba to sicer vzeti malce z rezervo - Latinska Amerika ostaja območje v razvoju, ki ga še vedno ponekod preganja ideološka politika. A levičarji tipa venezuelski predsednik Hugo Chávez (pa še temu je treba priznati določene zasluge pri izkoreninjanju revščine v Venezueli) in desničarji tipa panamski predsednik Ricardo Martinelli so enkrat za spremembo izjeme.
Današnji južnoameriški vzorniki so zmerni politiki kot nekdanji brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva, čigar progospodarski/antirevščina pragmatizem posnemajo ne le enako misleči liberalci (salvadorski predsednik Mauricio Funes), ampak tudi konservativci (kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos). Santosova priljubljenost se giblje na zavidljivih 70 odstotkih, po zaslugi boljše varnosti in večje gospodarske raste, pa tudi zaradi njegove zavezanosti izboljšanju pravic delavcev in razlik v dohodkih.

Kdo se najslajše smeji zdaj?
Medtem pa se v ZDA dogajajo prizori, vredni tretjega sveta. Nekdaj najbolj spoštovana zakonodaja sveta je zdaj ponižana na najbolj zasmehovano. Kongres so ugrabili desničarski "norci" iz gibanja Čajank in MoveOn.org, katerih nezreli dogmatizem glede finančnih ukrepov je ZDA pripeljal na rob take gospodarske polomije, kot so jo včasih zasmehovali pri državah kot Urugvaj.
Zdaj, po znižanju bonitetne ocene ZDA, je Montevideo tisti, ki se lahko posmehuje ZDA. Urugvajski levosredinski predsednik José Mujica je pustil svojo radikalno gverilsko preteklost za seboj in zdaj vodi eno najprepričljivejših južnoameriških gospodarskih okrevanj. Ob vsem tem izpade Obama še bolj neučinkovit, meni Padgett.

Glede zunanje politike ameriški konservativci radi udrihajo po južnoameriških levičarjih, kot je Chavez, a v resnici so zrcalne podobe njega. Prav tako ameriški liberalci in južnoameriški desničarji. Vse zaznamuje isti pravičniški, ultrastrankarski univerzum, v katerem mora biti vsak dan revolucija, politični armagedon, ki jim lažje omogoča bojevniško ekstazo, kot pa resnično junaško delo sklepanja dvostrankarskih kompromisov.