"Französischer Dom" - ime zavaja. To ni francoska katedrala, kar bi bil neposredni prevod te besedne zveze. Kajti Dom je v tem primeru le izpeljanka iz francoske besede dôme ali kupola. Je bil pač pruski kralj Friderik Veliki velik frankofil in znano je, da se je načrtno mojstril v uporabi francoščine, medtem ko je nemško – po njegovem prefinjenem mnenju grobijanski jezik – menda le za silo obvladal. Pa čeprav so ga vzgajali dvojezično; saj je imel hugenotsko guvernanto in učitelje. Pa ni bil prvi v družini Hohenzollerjev, ki so v vsem francoskem videli nekaj 'boljšega'. In prav to je tudi predzgodba gradnje identičnih oziroma zrcalnih francoskega in nemškega 'stolpa s kupolo' na severnem in južnem robu berlinskega Gendarmenmarkta; stolpov, ki sta skupaj s trgom, ki ga je kot za prusko kraljevino reprezentativni trg ukazal urediti in zgraditi prav Stari Fritz, kot so tudi imenovali Friderika II. (1712-1786).
(De) Maizièrovi iz okolice Metza
Prav možno je, da je gradnjo stolpov med obiskovanjem maše v sosednji francoski cerkvi, ki se je stolp tudi drži, opazoval kakšen de Maizière; oziroma Maizière, saj si je družina plemiško zveneči de 'omislila' šele avgusta 1896. V resnici so s predpono de le odpravili vsak dvom, od kod družina prihaja: iz kraja Maizière-lès-Metz, v bližini Metza, torej; v francoskem departmaju Moselle.

Ja, Maizièrovi so bili begunci; hugenoti, ki so leta 1685 še pravočasno zapustili Francijo. 18. oktobra tega leta je namreč Ludvik XIV. preklical veljavnost tolerančnega edikta iz Nantesa in vse pravice, ki jih je ta dokument, s katerim je Henrik IV. skušal končati verske boje, dodelil protestantom. Sledil je nov val brutalnega preganjanja hugenotov.
Dobrodošlica hugenotom, prvim množičnim beguncem v Berlinu
Seveda brandenburškega velikega volilnega kneza in brandenburškega vojvode Friderika Viljema ni vodil altruizem; ne, ko je 29. oktobra 1685 podpisal Potsdamski tolerančni edikt in z njim hugenotom zagotovil varno življenje v Brandenburgu, ga je vodil čisti realpolitični gospodarski premislek. Brandenburg je namreč konec tridesetletne vojne dočakal kot ena najbolj opustošenih evropskih regij. Čete, ki so prečkale deželo in ob tem ropale kmetije, lakota in izbruhi epidemij – vse to je zdesetkalo prebivalstvo in uničilo temelje gospodarstva.

In čeprav je konec tridesetletne vojne zapečatil znameniti Vestfalski mir leta 1648, dežela štiri desetletja kasneje še nikakor ni bila obnovljena. Počasna obnova je bila po eni strani posledica zmanjšanih prihodkov države zaradi uničenih gospodarskih zmogljivosti in kmetijstva, po drugi pa tudi povečanih izdatkov za dvorno reprezentanco in vojsko. In priložnost za obnovo države so bili … priseljenci … begunci. Pruski dvor 'vabila' ni poslal le premožnim hugenotom, ampak tudi revnim; tudi tistim brez vsakega lastnega kapitala, ki pa so bili pripravljeni poprijeti za delo in so po možnosti bili kvalificirani obrtniki ali trgovci.
Sistem oskrbe in transporta ter pomoč beguncem
Brandenburški dvor in njegovi svetovalci tudi niso le sprejemali beguncev, ampak so prav vzorno organizirali cel sistem njihovega transporta. V Amsterdamu, Hamburgu in Frankfurtu so uredili začasna taborišča, kjer so se hugenoti lahko registrirali in obenem že zaprosili za različne privilegije in finančno pomoč, ki bi jim pomagala zagnati kakšen posel. V skladu s 14 točkami Potsdamskega edikta so hugenoti prejeli državljanske pravice, začasno so bili opravičeni plačevanja davkov, brezplačno so se lahko včlanili v cehe, zaprosili pa so lahko tudi za pomoč za nakup zemljišč in gradbenega materiala.
20.000 hugenotov v Berlinu in okolici
V nemške dežele je tedaj prišlo okrog 40.000 hugenotov, v Brandenburg, torej v Berlin in njegovo okolico, pa se je naselilo skoraj 20.000 hugenotov. Leta 1700 je bil vsak peti prebivalec Berlina francosko govoreč. A če so bili dvor in dvorni svetovalci za gospodarstvo navdušeni nad priseljenci – tudi zato, ker so govorili imenitno francoščino -, pa je bilo prebivalstvo do hugenotov milo rečeno negativno nastrojeno: čudno so izgledali, govorili so nerazumljiv jezik, poleg tega so jih obtoževali, da je zaradi njih poraslo povpraševanje po stanovanjih in življenjskih potrebščinah, posledica česar je bila skokovita rast cen.
Bismarck: Hugenoti so najboljši Nemci
Sčasoma se je vse skupaj uneslo, in če se je do leta 1705 še 80 odstotkov berlinskih hugenotov poročalo znotraj svoje skupnosti, sta se druga, še bolj pa tretja generacija že integrirali med lokalno prebivalstvo. A začetna negativna izkušnja z Nemci in pa hkratna zaščita s strani dvora je dolgoročno povzročila zvestobo hugenotov do nemških oblastnikov. Tudi Bismarck je tako hugenote imenoval za "najboljše Nemce" in besede hvale so prejemali tudi iz vrst nacistov. Leta 1941 je vodstvo stranke NSDAP tako zapisalo: "Hugenoti, ki so nekoč iz Francije prišli v rajh, so še posebej pozitiven izbor germanske krvi …"

Zvesti državljani tudi hugenoti iz družine de Maizière
In državi, tudi tretjemu rajhu, je zvesto služil tudi Ulrich de Maizière, nemški oficir v stari cesarski vojski Weimarske republike, v nacističnem Wehrmachtu in nazadnje general v Bundeswehru.
In državo še vedno zvesto brani tudi njegov sin. Thomas. In to bolj zagreto kot sama kanclerka. In tako zagreto, da na koncu še ona pristane na njegovo dikcijo. Oziroma je Merklova "de Maizièru za nazaj dala svoj OK".
Potomec beguncev ostro do beguncev
Za kaj torej gre? Gre za to, da je prav nemški notranji minister (in nekaj njegovih somišljenikov, predvsem nemški finančni minister Wolfgang Schäuble in predsedujoči stranki CSU Horst Seehofer) Thomas de Maizière tisti, zaradi katerega deluje nemška politika do beguncev shizofrena in pa viharno spremenljiva. Ko je 21. oktobra de Maizière zveznemu uradu za migracije in begunce (Bundesamt für Migration und Flüchtlinge) sporočil, da bo v prihodnje za begunce iz Sirije ponovno veljala dublinska uredba, je to bilo to videtikot radikalen 'salto' pozicije vlade, ki so jo povzemale energične izjave Merklove na novinarski konferenci zadnji avgustovski dan: "Če v Nemčijo pride Sirec in lahko dokaže, da je begunec, je v Nemčiji dobrodošel. To ustreza dejanskim razmeram." In še: "Nemčija je močna država. /…/ Toliko smo že naredili – tudi to nam bo uspelo!"
Že pred tem, 25. avgusta, je Zvezni urad za migracije in begunce na Twitterju sporočil, da dublinska uredba za sirske begunce ne velja več in da se sirskim beguncem zato ni več treba bati, da jih bodo poslali nazaj v državo, v kateri so bili prvič registrirani. Merklova pa je kot v kakšni mesijanski maniji oznanila: "Ne smemo dovoliti, da bi birokracija žela triumfe." To velja tudi za tisti znak, zaradi katerega se je v naslednjih tednih proti severu Evrope podalo več deset tisoč beguncev.
Kratki stik v kabinetu Angele Merkel
V resnici zgoraj omenjena de Maizièrova izjava ni bila dokaz za vihravost mnenj Angele Merkel. Angela zanjo sploh ni vedela; in prav tako ne Peter Altmaier, njen šef Kanzleramta, ki ga je Merklova imenovala za vodjo "politične koordinacije vseh aspektov aktualne begunske problematike" in tako pravzaprav nanj prenesla del pooblastil notranjega ministra. Ampak oba, tako Altmaier kot Merklova, sta za de Maizièrov preklic razveljavitve dublinske uredbe za begunce iz Sirije izvedela iz poročil tiskovnih agencij.
To je drugače povedano pomenilo, da za sirske državljane ne velja več avtomatična zaščita v okviru določil ženevske konvencije o beguncih, ampak naj bi bila s tem ponovno ustvarjena pravna podlaga za zahtevo po preverjanju vsakega begunca oziroma prosilca za azil posebej. In obenem to pomeni, da lahko nemški organi v posameznih primerih dodelijo le tako imenovano subsidiarno zaščito.
Če status begunca posamezniku zagotovi vsaj triletno dovoljenje za obstanek v državi zaščitnici in pravico, da se mu pridružijo tudi družinski člani, pa subsidiarni status zagotovi le enoletno bivanje v državi zaščitnici in obenem ne zagotovi varnega prihoda članov ožje družine begunca. Poleg tega je de Maizière – povsem v skladu s finančnim razumom Schäubleja – zahteval nadomestitev finančne podpore beguncem z urejenim statusom s pomočjo v materialu.
Peter Altmaier: zgolj kratka faza iritacije
8. novembra je Altmaier sicer izjavil, da je koalicija dobro prestala "kratko fazo iritacije", ampak hkrati so Schäuble, Seehofer in nekateri drugi iz koalicije podprli notranjega ministra in Seehofer je izjavil: "Thomas de Maizière ima prav. Spet moramo začeti delati po zakonu in za vsakega Sirca posebej preveriti njegovo upravičenost do statusa begunca." In na koncu je prejšnji petek še Merklova dala zeleno luč za ponovno aktivacijo dublinske uredbe za sirske begunce; in tako implicitno dala prav de Maizièru, ki je izjavil, da pravno-formalno dublinska uredba tako ali tako nikoli ni bila preklicana.
'Junge Wilde' (Mladi divjaki) krščanske demokracije
Ta konfuzna komunikacija, ki je med drugim takoj sprožila burne reakcije in tudi strah v 'tranzitnih državah' v trenutni begunski krizi, je bila sicer le nadaljevanje že večletnega rivalstva znotraj krščanske demokracije. Ime Peter Altmaier je sicer mnogim Nenemcem komaj znano, a Altmaier, malo hecni 'samec', ki v svojem stanovanju v berlinskem Schönebergu ob vinu in testeninah sprejema novinarje, ima pravzaprav zanimivo in pomembno zgodovino kot promotor modernizacije stranke CDU.
V devetdesetih je bila tako skupaj z nekdanjim ministrom za okolje Norbertom Rötgenom (dobil je tudi vzdevek Muti's Klügster ali ta najbolj brihten mamin sin (mišljena je bila Merklova)), Altmaierjevim predhodnikom na mestu šefa Kanzleramta Ronaldom Pofallo in še nekaterimi krščanskimi demokrati znan kot del druščine mladih divjakov (Junge Wilde). Ti so po koncu vladavine Helmuta Kohla želeli modernizirati stranko in predvsem so se borili proti iniciativi za ukinitev dvojnega državljanstva in pa za to, da bi turške priseljence končno nehali imenovati gastarbajterji, ampak da bi jih imenovali za sodržavljane (Mitbürger).
Altmaier je že tedaj imel tudi tesne stike z migranti in društvi beguncev, nekoliko netipično za krščanskega demokrata pa se je leta 2003 tudi ostro zoperstavil pozivu Vatikana za boj proti porokam istospolnih partnerjev. Altmaier in nekateri drugi Junge Wilde so poleg tega želeli CDU tudi približati politiki Zelenih in skupaj še z nekaterimi zelenimi poslanci, s katerimi so se srečevali v neki italijanski restavraciji v Bonnu, so postali znani kot neformalni klub Pizza-Connection.
Angela Merkel na strani modernizatorjev
In zaveznica teh 'divjih mladeničev' je že konec devetdesetih postala Angela Merkel, ki je nekoliko nepričakovano leta 1998 postala nova generalna sekretarka stranke CDU. Seveda je tudi zaradi javnega mnenja in tudi zaradi zavedanja, da vlada veliki koaliciji, torej tudi vsaj načeloma bolj 'odprtim' socialnim demokratom, Merklova ves čas na liniji tistih, ki beguncem izrekajo dobrodošlico.
Po zadnjih ocenah naj bi se število beguncev, ki so letos vstopili (ali bodo še do konca leta prišli na tla Zvezne republike Nemčije), približalo milijonu in pol. Finančno Nemčija to zmore, a morda tega ne bo zmogla Merklova. Notranje razprtije in predvsem zakulisne igrice in dajanje javnih izjav (celo odločitev) na svojo roko s strani nekaterih ministrov govori o tem, da je Merklova očitno v svojem kabinetu vedno šibkejša. In kar nekako simptomatično je, da je ostro držo zavzel ravno potomec beguncev. In iz hugenotske zgodovine svoje družine in iz sprejema hugenotov v nemških deželah bi se de Maizière lahko tudi česa naučil.
Nedavno so namreč v javnost prišli podatki o tem, da je Nemčija po odstotku mladih, ki presežejo izobrazbeno raven svojih staršev, skoraj na dnu med državami Evropske unije. Seveda tudi naša situacija, ko gredo študirat množice, ni idealna, pa vendar je zanimiv podatek, da je odstotek tistih z maturo med begunci v Nemčiji višji, kot pa je delež Nemcev z zaključeno maturo ali kakšno višjo izobrazbo. Brandenburški volilni knez in njegovi merkantilistični gospodarski svetovalci so natančno vedeli, kako bodo uporabili verske preganjance. Očitno de Maizièru ta logika ni blizu.