Novi dokazi, ki so jih ta mesec objavili v Nemčiji, kažejo, da stereotipi niso bili le gola propaganda, ampak točne slike resničnosti.

Do teh ugotovitev so pripeljali posneti pogovori med vojnimi zaporniki v celicah s skritimi prisluškovalnimi napravami. Britanci so imeli po poročanju BBC-ja v bližini Londona posebna taborišča za zapornike iz Nemčije in Italije, Američani pa so imeli posobna taborišča v Virginii in San Franciscu za japonske ujetnike.
Vse so izbrali, ker so menili, da imajo uporabne podatke, mednje pa so nato pomešali ovaduhe, da bi jim razvezali jezike. Prepisi teh pogovorov, zakopanih v britanskih in ameriških arhivih, razkrivajo pogovore med zaporniki. Pogovore, ki kažejo zelo različne odnose do bojevanja - in umiranja.

Eden izmed avtorjev, profesor Sonke Neitzel, tako navaja zajetega italijanskega admirala, ki sojetniku razlaga, da so "vsi bežali in nisem mogel braniti Sicilije". Nato pa zgovorno doda: "Tudi meni se je porodila zamisel, da bi zbežal." Profesor Neitzel trdi, da tega ne bi dejal noben nemški vojak.
Za BBC je povedal, da je bil odnos italijanskih vojakov, kot se razkriva v prepisih, da so menili, da je njihova država pokvarjena, da je njihovo vodstvo pokvarjeno, zato je bil njihov pogled, zakaj bi mi, mali vojaki, tvegali naša življenja za to pokvarjenost? V skladu s tem, razlaga Neitzel, so se odločili, da bi bilo morda bolje, da se ne borijo do zadnje krogle. "Zato so se zelo hitro vdali."
Japonska sramota
Delo profesorja Neitzla je objavljeno pod naslovom Soldaten (Vojaki), s podnaslovom Prepisi bojevanja, ubijanja in umiranja. S svojim soavtorjem Haraldom Welzerjem sta preučila več kot 150.000 strani prepisov posnetkov, ki so jih skrivoma posneli njihovi britanski in ameriški ječarji in so zdaj shranjeni v Uradu za britanske javne podatke v Londonu in v Nacionalnem arhivu ZDA. Po Neitzlovih besedah so odnosi do države in avtoritet določali, kaj je vojak storil na "točki vdaje".
Za Italijane je bila verjetnost, da se bodo vdali, največja, za Japonce najmanjša. Nemški odnos pa je bil, vsaj sodeč po pogovorih, nekako tak: "Pogumno sem se boril, a izgubil, zato grem zdaj v britansko ujetništvo."
V nasprotju z nemškim je bil japonski odnos ena sama globoka sramota, da so jih ujeli, sramota, ki so jo britanski in ameriški obveščevalci spretno izkoristili. Neitzel opisuje tehniko zasliševalcev: "Rekli naj bi: 'Če mi ne izdaš vojaških skrivnosti, bom povedal tvoji družini, da si tu v tem taborišču'. In oni naj bi odgovorili: 'Povedal ti bom vse, samo moji družini ne povej.'"

Nemška "prepričanost"
Neitzel meni, da nobena država ni imela vojakov, ki bi bili "naravno" nasilnejši od drugih. Po njegovih besedah zavezniške sile v prvih dnevih izkrcanja v Normandiji niso zajemale nobenih ujetnikov. A prepisi razkrivajo brutalno sliko, ki je za Nemce danes izjemno neprijetna. Neitzel meni, da to morda izvira iz velikega prepričanja o pomembnosti njihovih idealov: "Nemška družba je imela poseben odnos do vojaškega obnašanja, in sicer, nikdar ne smeš biti šibak. Moraš izpolnjevati ukaze, zato se je nemška vojska sprva zanašala na skrajno nasilje v prepričanju, da bo to dolgoročno rešilo nemško kri. Šteje le zmaga."
V prepisih običajni nemški vojaki, denimo, poročajo, kako so ženske žrtve posilili, nato pa ubili. Pripovedujejo, kako ravnodušno so pobijali civiliste - v enem primeru so moškega preprosto ustrelili, da bi se polastili njegovega kolesa. Poročila izražajo veselje ob smrti civilistov. Pilot pripoveduje o letalskih napadih na Ashford v Kentu, na jugovzhodu Anglije: "Nekaj se je dogajalo na trgu, množice ljudi, govori. Kako smo jih prerešetali! Kako zabavno je bilo to!"
Spet v drugem prepisu se podmorničar baha, kako je potopil ladjo z otroki na krovu. Neki zajeti pilot pa se spominja napada na Eastbourne na južni obali Anglije. Opazil je grad, kjer je bila zabava: "Napadli smo in jih res zj***. To, prijatelj moj dragi, je bilo res zabavno."