Leto in pol po smrti dolgoletnega venezuelskega voditelja Huga Chaveza so se družbene in politične razmere v tej južnoameriški državi močno zaostrile, vladi pa največ težav povzročajo zelo nizke cene nafte na svetovnih trgih.

Če se cene nafte ne bodo zvišale, je le še vprašanje časa, kdaj bo morala venezuelska vlada začeti krčiti socialne programe, s katerimi je prejšnji predsednik države Chavez, oče ideje socializma 21. stoletja, ljudi pridobil na svojo stran. A zdajšnji predsednik Nicolas Maduro nima le gospodarskih težav. Vse več Venezuelcev njegovemu vodenju ne zaupa več; kritike se pojavljajo tako med opozicijskimi privrženci kot tudi že v vladnih vrstah. Pozornost od neprepričljivega vodenja države sicer skuša Maduro odvrniti s političnimi manevri, kakršno bo na primer današnje zaslišanje opozicijske voditeljice Marie Corine Machado, ki jo venezuelske oblasti obtožujejo pripravljanja atentata na predsednika Madura. A tega, da v družbi vre, Maduro ne bo mogel preprosto prezreti.

Vzrokov, zakaj so se v Venezueli v zadnjih mesecih tako nakopičile družbenopolitične težave, je veliko, nam je prejšnji teden povedal dr. Arlán Narváez. Z njim smo se pogovarjali ob robu Mednarodne debatne akademije, ki se je je udeležil na ljubljanski Fakulteti za upravo.

Pred letom in pol je Venezuela dobila novega predsednika države. Kakšne spremembe so se po vašem mnenju zgodile v Venezueli v tem času?
Že v zadnjih mesecih predsedovanja Huga Chaveza smo lahko opazili posledice napak, ki jih je storil v času, ko je bil na oblasti. Kar se je zgodilo v tem letu in pol, ni nič novega. Najlepše to opišemo s pregovorom "Kar so takrat posejali, zdaj žanjejo". Problem je tudi, da so se razmere v politiki grozljivo poslabšale. Chavez je bil namreč veliki povezovalec; uspelo mu je ohraniti povezane vse skupine, ki podpirajo vlado, obenem pa je bil edini človek, ki mu je uspelo poenotiti tudi opozicijo. Ko je Chavez izginil, so se osvobodili vsi demoni na obeh straneh.

Kam je to danes pripeljalo venezuelsko politiko?
Prvič, v vladi se krešejo različne ideje, ki jih je znal poenotiti le Chavez s svojo karizmo in magnetizmom. Danes je očiten spopad med dvema strujama, ki bi ju imenoval "castristi", torej tisti, ki gledajo proti Kubi Fidela Castra in iščejo spremembo celotnega političnega sistema, in "vojščaki", ki tako kot Chavez prihajajo iz vojske. V Chavezovi glavi je brez dvoma prevladovala vojaška miselnost, in ta druga skupina je prepričana, da bodo le vojaki prišli do rešitve, ker so edini resni, edini, ki ljubijo domovino. Vlada se med tema skupinama lahko obdrži le tako, da se opre na Chavezovo podobo. To jih združuje, sicer pa se med sabo praktično pobijajo, nenehno kujejo zarote. Tudi znotraj samega chavizma obstaja zavedanje, da Maduro ni sposoben ohraniti enotnosti in da bo njegovo vodenje prej ali slej minilo. Tako je na strani vlade. Tudi pri opoziciji pa so se osvobodili demoni. Prej je bil namreč Chavez tako močna osebnost, da je bila edina možnost združitev vseh, da bi ga premagali. Zdaj, ko ga ni več, so tudi iz opozicijskih vrst začele vreti strasti, različni interesi in želje po vodenju. Opozicija je zdaj zelo razdrobljena.

Kaj pa v današnji venezuelski družbi še pomeni ime Huga Chaveza?
Pri tem je bila opozicija zelo pametna ... Čeprav je bil tvorec gospodarske, družbene in politične katastrofe, s katerimi se danes spopada Venezuela, prav Chavez, je šele prihod njegovega naslednika Madura razkril negativne posledice Chavezovih dejanj. Poleg tega vlada nima več toliko prihodkov od prodaje nafte, da bi čarobno rešila težave. Torej rešitev ni več preprosto razdajanje denarja ljudem. To je vse bolj očitno in ljudje postajajo razočarani. Večina prebivalcev je že začela zavračati predsednika Madura, Chavez pa zanje ostaja Bog. En del njegovega političnega projekta je bilo namreč oblikovanje kulta osebnosti. Vse se je vrtelo okoli Chaveza. Še vedno lahko po vsej Venezueli vidite ogromne fotografije Chaveza, ki je ustvaril idejo, da je on enak ljudstvu. Bilo je zelo perverzno, ko je govoril: "Vsa moč je v rokah ljudstva." Ko si videl Chavezovo fotografijo, pa je bilo spodaj zapisano "Chavez je ljudstvo". Gre za očitno povezavo, ki kaže, da je bila vsa moč v Chavezovih rokah. Bilo je veliko absurdnih primerov. Ko so na primer odprli novo avtocesto ali stavbo, so razobesili velike plakate z napisi "Hvala, predsednik Chavez, za avtocesto". To je absurdno. Mislim, da se pri vas v Sloveniji, ko predsednik odpre neko zadevo, ne pojavi napis "Hvala, gospod predsednik, da ste nam dali to". To je vendar dolžnost države. Poleg tega pa ni Chavez teh stvari storil s svojim denarjem. Chavez ima torej še vedno bistveno vlogo v venezuelskem življenju. Opozicija pa je bila dovolj pametna, da ni začela kritizirati Chavezove podobe, ampak so začeli napadati Madura. A prej ali slej se bo pokazalo to, kar sem omenil - kar so takrat posejali, danes žanjejo. Težav ni kar naenkrat ustvaril Maduro, ampak so se začele kopičiti že v Chavezovem obdobju in zdaj so prišle na plano. Kljub temu pa ljudje še vedno verjamejo v Chaveza. Še več, Chavez je verski fenomen, ki je utemeljen na čustvih. Ljudje Chaveza poveličujejo kot Boga.

Verjetno tudi zato, ker številni pravijo, da jih je rešil revščine. A podatki kažejo, da še vedno tretjina Venezuelcev živi pod pragom revščine ...
Veliko ljudi ne ve, da je bila Venezuela ena od najrevnejših držav na svetu, preden smo začeli izkoriščati nafto. Ni bilo institucij, 97 odstotkov ljudi je bilo nepismenih, večina je živela na podeželju. Nafta pa je omogočila izoblikovanje sodobne družbe. A demokracija se je začela z zelo populistično stranko, ki je vpeljala idejo, da si revni zaslužijo vse. Treba je razumeti, da sta reševanje revščine in filozofija, da je revne treba rešiti tako, da njim samim ne bo treba storiti ničesar, dve različni stvari. Tako so v nekem obdobju začeli prihodke od nafte preprosto preusmerjati k ljudem. Na začetku je bilo jasno, da je treba revščino rešiti tako, da se oblikujejo enake možnosti za vse, in sicer prek izobrazbe, zdravstva, varnosti, možnosti za dostojno delo. Vse to je odlično delovalo, dokler korupcija pri naftnih poslih od leta 1980 naprej ni začela požirati pozitivnih učinkov.

In kako je danes?
Treba je priznati, da dandanes veliko ljudi bolje jé, ima boljši dostop do zdravstva in se jih izobražuje. A problem je, da ljudje lahko jedo le zato, ker daje vlada veliko subvencij, pri tem pa država izgublja. Res je, da se več ljudi izobražuje, a je šolstvo zelo nekakovostno. To je pravzaprav prevara ljudi, saj z nazivi, ki jih pridobijo, ne dosežejo ničesar. Tisti, ki pridejo iz javnih šol, na primer ne morejo najti mesta na univerzah, saj ne morejo tekmovati s študenti z zasebnih šol. Ko sem jaz maturiral, je bila izobrazba javne šole tako dobra, da smo imeli prednost pri vstopu na univerze. Podobno je pri zdravstvu. V Venezueli moraš biti norec, da bi šel v javno bolnišnico, če imaš denar za odhod na zasebno kliniko. Pri javnem zdravstvu so dolge čakalne dobe, slaba oprema, nekakovostna oskrba. Tudi na področju varnosti so razmere grozljive. Jaz sem bil dvakrat ugrabljen, velikokrat so me oropali, trikrat so tudi vlomili v mojo hišo. Moja hiša ima tri sisteme zaščite: visok zid z bodečo žico in elektriko, nato imamo zid z rešetkami in še varnostna vrata. A roparji kljub temu uspejo vstopiti. Še precej huje pa je v revnih soseskah. Tam so mladi roparji v bandah tisti, ki nadzorujejo razmere. Statistike torej kažejo, da revni jedo bolje, a le zaradi subvencij. Statistike kažejo, da prihajajo iz revščine, ker hodijo v šole, a njihova izobrazba je slaba. Zato pravim, da so trditve vlade, da je rešila revščino, podobne temu, da bi zdravnik rekel, da je rešil težave ljudi, ki so ostali brez noge, s tem da jim je dal bergle. Človek brez noge ne bo mogel hoditi, če mu vzameš bergle. In ljudje, ki naj bi jih rešili revščine, ne bodo mogli preživeti v trenutku, ko jim bo država odvzela subvencije. In to se že začenja dogajati.

Kaj pa na to pravi vlada?
Ne razumejo, da ni pomembno le, da nekoga izšolaš, ampak da je ta nekdo zmožen poskrbeti zase in preživeti v družbi. Pomembno je, da so produktivni in s svojim znanjem prispevajo državi. To je torej problem revščine. Poglejte našo ustavo, ki je nekaj čudovitega ... Vlada pravi, da je tam zapisana njihova politika. A to je laž. Ustava ne govori o popolni enakosti, ampak o enakosti možnosti. In k temu bi bilo treba stremeti, da premagamo revščino. Nekdo, ki se je rodil v najbolj revnem delu države, bi moral dobiti enako kakovostne izobrazbo, zdravstvo in varnost kot tisti, rojeni v bogatih predelih. To se v Venezueli ne dogaja in zato revščina ostaja težava. Ko vlada ne bo sposobna poskrbeti za družbo beračev, ki jo je ustvarila, bo vse grozljivo propadlo.

A tudi z zdajšnjo socialno politiko bo Venezuela vse težje reševala revščino, saj so prihodki zaradi nizkih cen nafte vse manjši. Kaj poraz Venezuele na nedavnih Opecovih pogajanjih glede proizvodnje in cen nafte pomeni za prihodnost venezuelskega gospodarstva? Že zdaj je v državi zelo visoka inflacija, ljudje pa se spopadajo s pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin.
Stanje je izjemno resno. Velika Chavezova skrivnost - poleg njegove karizme in zapeljivega sporočila - torej, njegova čarobna paličica, so bili prihodki od prodaje nafte. Brez tega denarja in če cene nafte ne bi v času njegove vlade tako zrasle in mu omogočile zapravljanje za subvencije, s čimer je ustvaril državo podarjenih stvari, Chavez ne bi dosegel popolnoma ničesar. Zdaj je za vlado nujno zvišanje cen nafte, saj je od naftnih prihodkov odvisna več kot polovica državnega proračuna. Ob zdajšnji ceni nafte vlada ne bo imela sredstev za vse populistične in demagoške ukrepe, ki jih je izvajala do zdaj. To je zanje bistveno. Mene je veliko ljudi obtožilo izdaje domovine, ker glede nafte trdim dve stvari. Pravim, da ta vlada, ki se ima za socialistično in pravi, da nasprotuje kapitalizmu, greši enak zločin kot tisti, ki jih obtožujejo kapitalizma. Proizvodnja soda nafte v Venezueli stane manj kot 25 dolarjev, vlada pa ga želi prodati za več kot 100 dolarjev. Dobiček je ogromen! To je prva hinavščina te vlade, da želi visoke cene doseči s tehnikami najbolj surovega kapitalizma. Druga zelo pomembna stvar pa je, da vlada pravi, da so razvite države krive za podnebne spremembe in da uničujejo človeštvo zaradi izpustov strupenih plinov v ozračje. A za ozračje ni nič bolj grozljivega kot uporaba nafte. In kdo prodaja nafto? Mi! Po eni strani jim torej govorimo "vi uničujete naravo, podnebje, ker uporabljate nafto", po drugi strani pa jim želimo prodati nafto. Poleg tega je ta vlada še topoglava; res je namreč, da imamo veliko naftnih rezerv, ampak višja ko bo cena, prej bodo uporabniki zamenjali nafto za druge energetske vire, kot so nafta iz skrilavca, plin, jedrska energija ali kaj drugega. Vlada tega ne razume. Politika visokih cen nafte namreč pospešuje umikanje nafte kot energetskega vira oziroma ubija kokoš, ki nese zlata jajca. To ubija možnost, da bi Venezuela lahko še naprej živela od naftnih dobičkov. In kaj bomo potem storili z nafto? Ne poznam nikogar, ki bi se hranil z nafto.

Adrijan Bakič, TV Slovenija