V teh dneh svet obkrožajo posnetki protestov, ki spremljajo vrhunsko zasedanje voditeljev skupine gospodarsko najbolj razvitih držav G-8, zbranih v nemškem mestu Heiligendamm. O tem, kdo so protestniki, kaj skušajo doseči in na kakšne način delujejo, smo se pogovarjali z Žigo Vodovnikom s Fakultete za družbene vede.

Zakaj antiglobalisti nase opozarjajo z nasiljem, ki vedno spremlja srečanja skupine G-8, in jih zato javnost povezuje z uničevanjem? Se vam ne zdi, da bi morali antiglobalisti bolj povdariti vsebino in bi bili zato tudi uspešnejši v svojem boju proti globalizmu?

Najprej je potreben kratek popravek. Ko govorimo o protestnikih ob vrhu G-8 v Rostoku in Heiligendamnu, potem seveda govorimo o alterglobalistih in ne protiglobalistih. Gre za gibanje za drugačno, res demokratično oz. pravično globalizacijo. Niti eden izmed kolektivov in iniciativ, združenih v koalicijo, ki se je ob vrhu G-8 mobilizirala pod sloganom ‚Make capitalism history‘, ne nasprotuje globalizaciji per se – torej integraciji sveta.

Nasprotujejo pa obstoječemu načinu ekonomske globalizacije, ki zgolj nadaljuje (neo)kolonialno tradicijo, katere učinki so nam znani. Danes se prek spremenjene vloge mednarodnih finančnih institucij, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija (pred letom 1995 Splošni sporazum o carini in trgovini), nadaljuje (neo)kolonialno izkoriščanje in discipliniranje nekdanjih kolonij, ki so danes formalno neodvisne in suverene entitete v mednarodni skupnosti.

Nasilje, ki spremlja aktualni vrh G-8 je po mojem mnenju rezultat demokratičnega deficita, ki se paradoksalno še povečuje. Ključne odločitve, ki določajo usodo milijard ljudi po svetu, se sprejema v pisarnah v Ženevi in Washingtonu. Sprejemajo jih anonimni birokrati, ki niso odgovorni nikomur, ki niso bili demokratično izvoljeni in tako nimajo mandata za sprejemanje politik, ki so pogosto ne le nedemokratične, pač pa celo protidemokratične.

Nasilje je toliko bolj v ospredju, saj se nanj osredotočajo oziroma ga fetišizirajo medijski konglomerati, ki so v lasti korporacij, ki so glavna tarča kritik protestnikov. Bolj prikladno je poročati o nekih spopadih med protestniki in policijo, kot pa naslavljati zastrašujoče krivice in njihove krivce. Tako je bilo poročanje največjih televizijskih mrež o protestih ob vrhu G-8 v Genovi junija 2001 diametralno nasprotno poročanju neodvisnih medijev. Še to, edina smrtna žrtev protestov v Genovi je bila na strani protestnikov, saj je umrl triindvajestletni italijanski aktivist Carlo Giuliani. Nasilje italijanske policije, ki je brutalno pretepala protestnike, od njih zahtevala prepevanje fašističnih pesmi, onemogočala zdravniško pomoč poškodovanim, etc., je seveda bila zamolčana.

Čemu sploh nasprotujejo antiglobalisti? Ali sploh lahko govorimo o enem svetovnem antiglobalističnem gibanju ali je teh več in se zavzemajo za različne stvari?

Mogoče je to alterglobalistično gibanje oziroma gibanje gibanj še najbolje opisal mehiški pisatelj in aktivist Gustavo Esteva, ki je zapisal, da to gibanje označuje ‘en NE in mnogi DA’. Se pravi, skupna mu je kritika neoliberalne globalizacije, medtem ko so aspiracije, cilji in vizije teh gibanj mnogoteri. Če se navežem na pokojnega Kurta Vonneguta, lahko do odgovora na vprašanje čemu in zakaj protestirajo ‘protiglobalisti’ pridemo že s hitrim listanjem po časopisu – pri tem izvod in letnik sploh nista pomembna. Da je s tem svetom nekaj hudo narobe, in je protest upravičen in potreben, mogoče še najbolje prikažejo naslednji podatki:

• Pričakovana starost ženske je na Japonskem 84 let. Pričakovana starost otroka, rojenega v Bocvani, je le 39 let (US Census Bureau, 2002).
• Znotraj EU-ja je vsaka krava deležna subvencije v višini 2,50 dolarja na dan, kar je več kot na dan zasluži 75 % Afričanov. Če se poigramo s številkami, potem lahko sklenemo, da si lahko vsaka evropska krava (vsako leto!) privošči potovanje okoli sveta. To si lahko privoščijo tudi krave na Japonskem, s to razliko, da (s 7.50 dolarjev subvencije na dan) lahko potujejo v poslovnem razredu (Cows Can Fly Upper Class on Common Agricultural Fare, Guardian, 30. september 2002).
• Vsak peti človek živi z manj kot enim dolarjem na dan. Prav tako gre vsak peti človek (800 milijonov ljudi) v posteljo lačen (UN Human Development Report, UNHDR, 2003).
• Igralec golfa Tiger Woods zasluži 78 milijonov dolarjev letno ali 148 dolarjev na minuto (Forbes Magazine, Celebrity 100 List, 2003). Njegov prispevek k človeštvu je ta, da s palico udarja po žogici. Ob tem naj dodamo še podatek, da Nike plačuje proizvodne delavke v vietnamskih „švicfabrikah“ 0,20 dolarja oziroma 20 centov [sic] na uro (Lester, David: The Gruesome Acts of Capitalism, 2005).
• Med stotimi najbogatejšimi gospodarstvi je 51 korporacij, le 49 je (nacionalnih) držav. Med „naj 200“ korporacijami je največ – 82 oziroma 41% – korporacij s sedežem v ZDA. 44 od teh v fiskalnem letu 1996-1998 ni bilo potrebno (v celoti) plačati zveznega davka od dohodka pravnih oseb. Še več, 7 podjetij je iz zveznega proračuna prejelo več sredstev, kot jih je v proračun vplačalo v istem obdobju. Med prejemniki proračunskih sredstev najdemo korporacije, kot so Chevron, Texaco, Worldcom, nekdanji Enron, ter tudi najbogatejše podjetje sveta – General Motors (Top 200: The Rise of Corporate Global Power, Institute for Policy Studies, 2001).
• Američani vsako leto za pornografijo namenijo 10 milijard dolarjev – enak znesek ZDA namenijo za zunanjo pomoč (Pot and Porn Outstripping Corn, Guardian, 2. maj 2003).
• „Da bi privabili podjetje, kot je vaše, smo posekali gozdove, izsušili močvirja, preusmerili reke, preselili vasi … Vse to, da bi vi in vaše podjetje tukaj lažje sklepalo posle.“ (Oglas filipinske vlade v reviji Fortune)
• Trenutno je na svetu več kot 27 milijonov sužnjev (Anti-Slavery Press Release, 2002), četudi ne upoštevamo Marxove trditve, da je vsako mezdno delo enako suženjstvu.
• Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO) je po svetu 246 milijonov otrok (med 7 in 17 leti) prisiljenih delati. Od teh jih 171 milijonov dela v nevarnih delovnih razmerah, okoli 8,4 milijona pa jih je prisiljenih v vojskovanje, prostitucijo, pornografsko delo in druge nezakonite dejavnosti (ILO, Global March against Child Labour, 2003).

Ključni problem je v tem, da danes politiki, managerji in znanstveniki še vedno merijo napredek z indikatorji lastnega finančnega stanja, kot so na primer rast (vrednosti) delnic, ter z indikatorji skupnega outputa blaga in storitev, ki so seveda na razpolago le tistim, ki lahko za te plačajo. Z nekaterimi izjemami – občasni ciklični zastoji v nekaterih delih sveta (Latinska Amerika), ter padajoče stopnje prihodkov per capita v najrevnejših državah Afrike – so ti kazalci na splošno bili ugodni, kar je le potrjevalo obljube elit, da njihovi programi bogatijo svet. Na drugi strani pa „navadni“ ljudje merijo napredek z indikatorji njihovega blagostanja. Kot je nekoč zapisal Robert Kennedy, „BDP ne meri niti zdravja naših otrok, kakovosti njihovega izobraževanja ali radosti njihovega igranja. Ne meri niti lepote naše poezije, trdnosti naših partnerskih zvez. Je indiferenten do urejenosti naših tovarn in varnosti naših ulic. Ne meri niti naše modrosti ali učenja, niti razumnosti ali poguma, niti sočutja ali pripadnosti naši deželi. Meri vse v malem, razen tistih stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Lahko nam pove vse o naši državi, razen tistih stvari, zaradi katerih smo ponosni, da smo njen del.“

Ti „ljudski“ indikatorji že nekaj časa kažejo na to, da, upoštevajoč resnično pomembne stvari, stanje le ni tako svetlo. Še več, po teh indikatorjih postaja svet čedalje bolj reven. Po podatkih Unicefa zaradi lakote vsaki dve leti po svetu umre več ljudi, kot jih je umrlo v obeh svetovnih vojnah skupaj, vsako uro za posledicami lahko ozdravljivih bolezni umre tisoč otrok, ob pomanjkanju osnovnih zdravil in oskrbe pa med nosečnostjo umre ali utrpi hude telesne deformacije vsaj dvakrat toliko žensk. Za takojšnje končanje te tragedije bi zadostovalo že samo 10 odstotkov ameriških vojaških izdatkov, vendar pa ta tragedija ni omejena le na revne države. Celo v tako bogati državi kot so ZDA, 10 odstotkov populacije, kar pomeni okoli 31 milijonov ljudi, nima dovolj sredstev za zagotovitev osnovnih življenjskih potreb. 31 milijonov Američanov živi v revščini in lakoti, medtem ko ima najbogatejših 5 odstotkov v lasti 81,9 odstotka vseh delnic in obveznic ter 57,4 odstotka vsega (neto) bogastva ZDA. Presunljiv je tudi podatek, da sta v številnih četrtih ameriških velemest življenjska doba in umrljivost dojenčkov na ravni najrevnejših držav sveta.

Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) število kronično lačnih konstantno narašča. V svetu, v katerem nekateri posamezniki uživajo nepredstavljivo bogastvo, je zaradi pomanjkanja hrane 200 milijonov otrok mlajših od petih let podhranjenih. Okoli 20 milijonov otrok umre vsako leto zaradi lakote in z njo povezanimi boleznimi. 100 milijonov otrok je prisiljenih živeti in delati na ulicah. 800 milijonov ljudi gre lačnih v posteljo vsako noč. Ob tem se lahko spomnimo na podatek o prihodkih igralca golfa Woodsa. Maksima „bogati postajajo vedno bogatejši, revni pa vedno revnejši“ ni le neka oguljena fraza oziroma kliše, pač pa žalostno dejstvo. Dejstvo, ki seveda onemogoča doseganje resnične demokracije, v kateri naj bi vsi posamezniki imeli enake možnosti participacije v vladanju (oblasti).

Če poskušamo zgornji namig opredeliti še na drugačen način, potem lahko dodamo še zastrašujoči podatek, da bo v času, ko berete ta elektronski sestavek, zaradi lahko ozdravljivih bolezni in lakote umrlo sto ljudi. Polovica od teh bo otrok mlajših od petih let. Če se ob tem spomnemo na Splošno deklaracijo človekovih pravic – ki naj bi bila temeljni dokument te civilizacije oziroma globalne družbe in kjer v 25. členu zasledimo, da ima ‘vsakdo pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje’ –, vidimo, da smo zelo daleč od ciljev zastavljenih pred pol stoletja in da se od njih celo oddaljujemo. Bolj primerno vprašanje bi se tako glasilo, zakaj se ‘protiglobalistom’ ne pridruži še več ljudi?

Kdo so danes antiglobalisti? So to ljudje z dna družbene lestvice. Kako bi opisali socialen profil tipičnega antiglobalista?

Alterglobalistično gibanje je pisana druščina okoljevarstvenikov, staroselskih aktivistov, kmetov, feministk, sindikalistov, nevladnih organizacij in drugih iniciativ. Če se poslužim besed dr. Zadnikarja, potem lahko alterglobaliste in njihov upor najdemo v vsakdanjem uporu življenja proti imperativom sistema, življenjski radosti in obešenjaštvu malih ljudi, plesu prezrtih, selitvi nomadov, naselitvi migrantov, boju kmetov za zemljo, ljubezni pedrov [sic], pirsingu panksov in nenazadnje nasmehu zgarane prodajalke. Ne smemo pozabiti tudi na skvoterje, ljudi brez papirjev (izbrisane v Sloveniji ali Sans papiers v Franciji) in „ilegalce“ v globalnem Babilonu, adbusterje in culturejammerje, delavke v maquiladorah, nezaposlene in prekerne, piqueterose in cacerolazose, aktiviste socialnih centrov, mirovnike na ulicah, feministične skupine, protifašistične organizacije‚ „Reclaim the Streets“, „Food Not Bombs“, mrežo „No Borders“, ekologe, vrtičkarsko gverilo, protivojne in ne-Nato aktiviste, zdravnike kolektiva „Black Cross“, grafitarje in hekerje oziroma hektiviste na medmrežju, aktiviste Indymedie, zagovornike odprte kode in copylefta, proizvajalce zdrave hrane ter raziskovalce duhovnih razsežnosti. Vsi ti so del sodobnega odporništva oziroma preporoda skupnosti.

Per analogiam z Marcosovo – glasom in strategom Zapatistične narodno osvobodilne vojske, EZLN – opredelitvijo zapatizma, ‘alterglobalizem’ – če se poslužimo te neposrečene skovanke – „ni doktrina, pač pa intuicija. Nekaj tako odprtega in fleksibilnega, da se pojavlja vsepovsod. Postavlja vprašanje, ‚Kaj je tisto, kar me je izločilo?‘, ‚Kaj je tisto, kar me je izoliralo?‘ V vsakem primeru je odgovor drugačen. Zgolj postavlja to vprašanje in stipulira, da je odgovor pluralen, vendar inkluziven.” Tako je ‘alterglobalist’ – zopet po analogiji z Marcosovo samodeskripcijo – ‘gej v San Franciscu, črnec v Južni Afriki, azijec v Evropi, anarhist v Španiji, , Palestinec v Izraelu, staroselec na ulicah San Cristobala, pacifist v Bosni, žena osamljena na sobotni večer, kmet brez zemlje, delavec brez dela, nezadovoljen študent, zapatist v gorah jugovzhodne Mehike. Alterglobalist je vsakdo, ki je izkoriščan, marginaliziran, zatiran, vsakdo ki se upira in pravi: Ya Basta!’