Pristanek Apolla 11 na Luni 20. Julija 1969 - za nekatere največji ali pa vsaj eden največjih tehnoloških dosežkov 20. stoletja, za druge dovršena laž v stilu najboljših hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmov.

Štiri desetletja za tem, ko sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin (domnevno) stopila na površje Lune, teoretiki zarote vztrajajo, da je bil zgodovinski dogodek tako kot naslednjih pet pristankov Apollov zaigran. Verjamejo, da je Nasa zmontirala pristanek na Luni da bi izigrala sovjetske tekmece in izpolnila cilj nekdanjega predsednika ZDA Johna F. Kennedyja, ki je napovedal, da bodo do konca 60. let na Luno in nazaj na Zemljo poslali človeško posadko.

Ena največjih goljufij vseh časov?
Teorije zarote o misijah Apollov so se začele pojavljati nedolgo za tem, ko se je leta 1972 z Lune vrnil zadnji astronavt. Bill Kaysing, zaposlen pri Rocketdyneu, ki je izdeloval motorje raket za Nasin program Apollo, je leta 1974 objavil knjigo z naslovom Nikoli nismo šli na Luno: Ameriška trimilijardna goljufija. V knjigi in drugje je Kaysing trdil, da Nasa leta 1969 ni imela tehnologije, da bi na Luno varno poslala ljudi, da bi se astronavti zastrupili med potovanjem skozi radioaktivne Van Allenove pasove, ki obkrožajo Zemljo, in da so na Nasinih slikah Lune sumljive nepravilnosti.

"Luna" pravzaprav puščava v Nevadi?
Po njegovi teoriji je Nasa astronavte Apolla 11 z raketo izstrelila, ko pa je bila izven dosega opazovalcev, so lunarno kapsulo in njen tri potnike premestili na vojaško tovorno letalo, ki je kapsulo osem dni pozneje odvrglo v Tihi ocean, kar so posnele tudi kamere. Medtem je Nasa posnela "pristanek na Luni" na Območju 51, močno zavarovani vojaški bazi v puščavi v Nevadi, astronavtom pa, da bi si zagotovila njihovo sodelovanje, oprala možgane. Za snemanje "pristanka" naj bi Nasa po mnenju nekaterih rekrutirala slavnega režiserja Stanleyja Kubricka, ki je malo pred tem posnel sloviti film 2001: Odiseja v vesolju.

Kaj pa kamenje z Lune? Lunarni meteoriti z Antarktike, pravijo teoretiki zarote.

Sumljive nepravilnosti
Med nepravilnostmi Nasinih televizijskih posnetkov in fotografij se največkrat omenjajo sence, ki se sekajo, namesto da bi bile vzporedne, kar naj bi kazalo na prisotnost neke druge in ne sončne svetlobe; ameriška zastava se zdi, kot da plapola v vetriču, čeprav na Luni ni vetra; na površini Lune, tam kjer so (oz. naj bi) pristali moduli za pristajanje, niso vidni kraterji od pristanka.

Nasa odgovarja teoretikom zarote
Nasa odgovarja, da so šli astronavti skozi Van Allenove pasove prehitro, da bi bili izpostavljeni nevarnim stopnjam sevanja, da motorji modula niso bili dovolj močni, da bi ob pristajanju pustili kraterje na površju Lune, da so sence na slikah popačene zaradi širokokotnih leč in nagnjenega Luninega površja ter da so zastave na Apollu horizontalno podpirale palice, zaradi katerih so zastave plapolale.

"Vem, da niso pristali na Luni," trdi režiser Bart Sibrel, ki je nekoč s svojimi vprašanji tako ujezil Aldrina, da ga je ta udaril v obraz. Gallupova anketa leta 1999 je pokazala, da šest odstotkov Američanov ne verjame, da je posadka Apolla res pristala na Luni. Številka je še višja med mladimi, ki pristanka na Luni niso spremljali po televiziji.

"Zaroti lažje verjeti kot možnosti pristanka na Luni"
"Radi imamo zarote. Potovanje na Luno si je težko predstavljati. Nekateri lažje sprejmejo odgovor, da morda pa nismo šli na Luno," meni Roger Launius, skrbnik v Nacionalnem zračnem in vesoljskem muzeju v Washingtonu.

Kritiki teori zarote trdijo, da bi na deset tisoče uslužbencev Nase tako veliko skrivnost težko zadržalo zase štiri desetletja. Teoretiki zarote imajo protiargument: program Apollo je bil tako zelo razdeljen na različne oddelke, da so pravo resnico oz. celo zgodbo poznali le astronavti in peščica najvišjih uradnikov agencije.