Predsednika Rusije in ZDA Vladimir Putin in Barack Obama sta se ob robu 70. zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov (ZN) v New Yorku na štiri oči sešla prvič v dveh letih. Čeprav svetovni velesili ostajata vsaka na svojem bregu dogodkov v Siriji in Ukrajini, je Putin dejal, da je bil pogovor, ki je trajal pol ure več od predvidenega enournega pogovora, tvoren, poslovno naravnan in odkrit, piše britanski BBC.

Voditelja sta polovico časa namenila pogovorom o Siriji, polovico pa pogovorom o Ukrajini. Na tiskovni konferenci je Putin večino časa namenil le Siriji. Obama ni dajal izjav, saj se mu je mudilo na lastni sprejem, ki ga ameriški predsednik tradicionalno pripravlja za svetovne voditelje v času splošne razprave novega zasedanja Generalne skupščine ZN-a.

Strinjanje o uskladitvi akcij v Siriji
"V določenih točkah sva se strinjala, v določenih razhajala. Mislim pa, da vendarle obstaja pot, ki lahko reši težave, ki jih rešujemo vsi," je dejal Putin novinarjem. Predsednika sta se strinjala, da se morata vojski ZDA in Rusije dogovarjati in usklajevati, da ne bo kakšnih neljubih incidentov na terenu v Siriji.

"ZDA so pripravljene sodelovati s katerim koli narodom, tudi Rusijo in Iranom, da razrešimo ta konflikt," je dejal Obama. A ne za ceno sodelovanja s sirskim predsednikom Bašarjem Al Asadom. "Vedeti pa moramo, da se stvari po tolikšnem prelivanju krvi in po tolikšnem pokolu ne morejo vrniti v stanje, kot je bilo pred začetkom vojne," je še dejal Obama.

Jedro spora Bašar Al Asad
Osnovno razhajanje med Zahodom, predvsem ZDA in Francijo, ter Rusijo in Iranom glede končanja vojne v Siriji se vseskozi vrti okoli tega, ali naj Al Asad ostane ali gre. V ponedeljek sta ZDA in Francija sicer nakazali, da bi bili pripravljeni sodelovati z Rusijo v Siriji proti skupnemu sovražniku IS-ju, da pa mora Al Asad oditi. Rusija meni, da bi bila narejena "velika napaka", če Zahodne sile v boju proti IS-ju ne bi sodelovale s sirskim predsednikom.

O usodi Sirije naj odločajo Sirci
Prav tako je Putin novinarjem v New Yorku znova poudaril, da Zahodne države ne morejo odločati o prihodnosti Sircev. "Spoštujem svoje kolege, predsednika ZDA in Francije, mislim pa, da nista državljana Sirije, zato menim, da nista pristojna, da bi odločala o tem, kdo bo vodil Sirijo," je po poročanju Telegrapha dejal Putin. Rusija, ki želi sirski vojski predvsem pomagati v boju proti terorizmu, ne izključuje možnosti ruskih zračnih napadov na Islamsko državo (IS). Vendar pa kopenskih enot ne bo pošiljal v boj. "Vsaka ruska akcija bo v skladu z mednarodnim pravom," je dejal.

Putin je mednarodne partnerje na sedežu ZN-a pozval k oblikovanju velike mednarodne protiteroristične koalicije v boju proti samooklicanemu kalifatu.

Rusija okrepila navzočnost v Siriji
Po neuspelem ameriškem načrtu boja proti Al Asadu, ki je le okrepil borce skrajnih skupin v državi, je Rusija v Siriji okrepila svojo vojaško navzočnost. V zadnjih treh tednih je Moskva v severozahodni del države poslala 28 lovskih letal, 14 helikopterjev, več tankov, protiletalski sistem in 2.000 vojakov.

Do zdaj so se na strani sil sirskega predsednika Bašarja Al Asada borile Rusija, Iran in Hezbolah, na strani upornikov pa koalicija sil pod vodstvom ZDA (Belgija, Kanada, Danska, Nemčija, Italija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija, Turčija, Velika Britanija, Bahrajn, Jordanija, Maroko, Katar, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Avstralija, Nova Zelandija, Singapur). V nedeljo se je zračni koaliciji pod vodstvom ZDA v boju proti IS-ju v Siriji pridružila tudi Francija. Po podatkih Inštituta za študije vojn je bilo v letu dni v Iraku izvedenih 4.122 zračnih napadov, v Siriji pa 2.362.

Od začetka vojne v Siriji je bilo ubitih 200.000 ljudi, okoli štiri milijone prebivalcev je zapustilo Sirijo, sedem milijonov pa jih živi razseljenih znotraj države. Največ Sircev je poiskalo zatočišče v sosednji Turčiji (nekaj manj kot dva milijona), v Libanonu (nekaj več kot milijon), v Jordaniji (629.266), nekaj manj pa v Iraku, Libiji in Egiptu. Več deset tisoč sirskih beguncev se je podalo skozi Turčijo in Grčijo na t. i. balkansko pot, prek katere so namenjeni v bogate evropske države.