V spomin mnogih se bo zapisal kot zadnji predsednik hrvaških komunistov, ki so leta 1990 pod njegovim vodstvom po sporu s Slobodanom Miloševićem skupaj s slovenskimi komunisti zapustili kongres Zveze komunistov Jugoslavije, kar je pomenilo njen konec in začetek razpada Jugoslavije.

Rodil se je 24. februarja leta 1944 v nemškem mestu Ebersbach, kjer je bil skupaj z mamo v taborišču. Pred porodom je nosečo mamo iz taborišča rešila neka Nemka in s tem rešila življenje njej in še nerojenemu otroku. Po vrnitvi v domovino se je družina Račan selila iz kraja v kraj, preden se je ustalila v Slavonskem Brodu. V komunistično partijo se je kot srednješolec, na priporočilo svojega prijatelja, včlanil leta 1959, potem ko se je navdušil nad marksizmom in filozofijo.

Pravi frajer v mladosti
To so bili divji časi in sam je dejal, da je bil takrat pravi frajer, ki je rad popival, prebiral ameriško literaturo in poslušal Fats Domina in Elvisa Presleyja. Bil je tudi eden prvih mladeničev v mestu, ki so nosili kavbojke. Veliko pozneje je Račan priznal, da je v mladosti poskusil tudi marihuano.

Po srednji šoli je bila njegova želja postati igralec, vendar je misel na to opustil, potem ko mu ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov na igralski akademiji v Zagrebu. Druga izbira za poklic je bil popolnoma drugačna. Račan se je odločil za pravo, ki ga je tudi v roku končal. Njegova prva zaposlitev je bila na Inštitutu za samoupravljanje, kjer je delal kot znanstveni sodelavec.

Hiter vzpon v politiki
Dejavno se je v politko vključil v začetku 70. let, potem ko so v hrvaški partiji obračunali in počistili z liberalno in reformistično usmerjenimi člani. Njegova politična pot se je od takrat strmo vzpenjala in kmalu se je dvignil v Centralni komite Zveze komunistov Hrvaške, kjer je bil pristojen za ideologijo, kulturo in informiranje. Leta 1982 je postal ravnatelj politične šole Josipa Broza - Tita v Kumrovcu in se počasi, a vztrajno vzpenjal v partijski hierarhiji, dokler se leta 1989 ni zavihtel prav na čelo Zveze komunistov Hrvaške.

Razpis prvih volitev na Hrvaškem
Hrvaške komuniste je Račan vodil na 14. kongresu Komunistične partije Jugoslovije in po odhodu slovenskih delegatov se je kljub Miloševićevemu prepričevanju tudi sam odločil za odhod. Pozneje so se pojavili očitki njegovih tovarišev, da je Račan neodločen politik in da ni sam sprejel odločitve o odhodu, ampak naj bi jo sprejeli drugi. Kmalu po odhodu s kongresa je razpisal prve demokratične volitve na Hrvaškem, na katerih so njegovi prenovljeni komunisti, ki so se preimenovali v Stranko demokratične prenove (SDP) izgubili in oblast predali zmagoviti Hrvaški demokratični skupnosti (HDZ) pod vodstvom Franja Tudjmana.

Od poloma do zmage
SDP se je leta 1994 preimenoval v Socialdemokratsko stranko.

Pred volitvami leta 2000 so socialdemokrati sklenili zavezništvo s socialno-liberalno stranko (HSLS) in na volitvah zmagali. Račan je postal prvi predsednik vlade v samostojni Hrvaški, ki ni prišel iz vrst HDZ-ja. Račanu so mnogi očitali, da je neodločen politik. Za označevanje njegovega načina vladanja je takrat postala priljubljena fraza: Odločno mogoče (Odlučna možda).

Poraz in bolezen
Na volitvah leta 2003 so socialdemokrati izgubili in na oblast se je znova vrnil HDZ. Račan se je moral posloviti od vodenja vlade. Novi predsednik je postal Ivo Sanader. Kot vodji opozicije so mu očitali, da mu kljub številnim škandalom v Sanaderjevi vladi ni uspelo povečati priljubljenosti stranke. Ta se je začela širiti, potem ko je Račan konec januarja letos sporočil, da ima raka, in naznanil začasen umik iz politike. Po odkritju tumorja je prestal operaciji v bolnišnici v Münchnu in nato nadaljeval intenzivno zdravljenje v domovini. Po hudem poslabšanju zdravstvenega stanja je Račan 11. aprila odstopil z mesta predsednika SDP-ja.