Slonokoščena obala je bila v zadnjih mesecih priča nasilju, ki je izbruhnilo po predsedniških volitvah lani novembra, na katerih je zmagal Alassane Ouattara, a prejšnji predsednik Laurent Gbagbo ni hotel priznati poraza in začeli so se spopadi med pripadniki obeh voditeljev, ki so dosegli vrhunec marca letos. Negotove politične razmere so so končale 11. aprila, ko so sile Ouattare prijele Gbagboja, kar pa ne bi bilo mogoče brez posredovanja Francije in ZN-a.

"Da bo prišlo do sprave, bo treba še veliko moliti in pretrpeti," je za MMC dejala Starmanova in dodala, da mednarodno priznani predsednik Ouattara govori o spravi, a bo morala pred tem resnica priti na dan z obeh strani.

Politika ni vezana na versko pripadnost
"Res je, da sta obe strani pobijali. Kar trdijo organizacije za človekove pravice ni izmišljeno, je res. Upajmo, da bo resnica prišla na dan v vsej svoji velikosti," pravi slovenska misijonarka in pojasnjuje, da ni res, da bi bili podporniki Ouattare samo muslimani in podporniki Gbagboja samo kristjani, saj tamkajšnja politika ni vezana na versko pripadnost, kot so hoteli nekateri narediti, a jim to ni uspelo.

Sestre frančiškanke, pri katerih deluje Starmanova, imajo v Slonokoščeni obali tri skupnosti, eno v gospodarski prestolnici države Abidjan in dve na podeželju - v Frescu in v Gbagbamu, kjer deluje tudi sama. Med nemiri je njena skupnost iz Abidjana prišla v Gbagbam.

"Hiše smo zaprli in po nekaj dneh smo izvedele, da so prišli tatovi in vse odnesli," opisuje razmere pred nekaj tedni in dodaja, da niso bile edine, saj se je tako zgodilo v vseh hišah, kjer ni bilo nikogar.

Če je bila Slonokoščena obala v preteklosti s svojo stabilnostjo in gospodarsko razvitostjo ena izmed svetlih izjem med afriškimi državami, pa se je to spremenilo v zadnjem desetletju, ko je postala le še eno izmed kriznih žarišč na afriški celini.

"Ko sem prišla leta 1980 v Slonokoščeno obalo in v Fresco, smo živeli na podeželju. Prebivalci so bili v večini domačini in bilo je malo tujcev, predvsem ribičev iz Gane in nekaj prebivalcev iz sosednje Burkine Faso. Bilo je še veliko pragozda. Začeli so podirati mogočna drevesa, les se je izvažal in posadili so ogromne plantaže kakavovca, palm za olje in kokos. Danes več ne vidiš pravega gozda," spremembe v vseh teh letih opisuje Starmanova.

Cesta za ministra
V Frescu, obalnem mestu zahodno od Abidjana, so imele misijonarke na začetku elektriko le pomoči, nekaj let pozneje pa tudi čez dan. V Frescu so telefon in pošto dobili okoli leta 1992, medtem ko je v Gbagboju, ki leži malce bolj v notranjosti, telefon od leta 2000 in elektrika od leta 2002.

"Makadamska cesta je bila nemogoča do pred treh let, ko smo dobili vodovod in se je moral minister pripeljati po lepi cesti, brez lukenj in blata," pripoveduje slovenska misijonarka in pojasnjuje, da je država gospodarsko uspevala, potem so cene padle in začele so se težave.

Za takratnega predsednika Felixa Houphouet-Boignya pravi ,da je bil "starec", mož dialoga. Imel je veliko plantaž in z denarjem je zgradil precej cest, novo prestolnico Yamoussokro, tam tudi baziliko, ki je bila zelo kritizirana, in fundacijo za mir, kjer je danes sedež Unesca.

Po njegovi smrti leta 1993 so se razmere začele slabšati in prebivalci so bili priča več državnim udarom. Ko je bil leta 2000 izvoljen Gbagbo, so se razmere le še dodatno poslabšale. "Ivoirite, slonokoščenstvo, je bil velik problem," še pove Starmanova in dodaja, da Ouattara v opoziciji ni olajšal položaja.