Pogovor s prvim naključnim prebivalcem Srebrenice v središču kraja razbije morda lažne upe, da se tukaj vendarle živi vsaj dostojno.

"Praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti," pripoveduje 26-letni Elvir, brezposelni oče treh otrok. Pravi, da ga nacionalizem ne zanima. Kar je bilo, je bilo, zagotavlja. Tudi letos se udeležuje pohoda miru, kot Musliman s Srbi komunicira popolnoma običajno.

Nekoliko drugačnega mnenja je starejša trgovka gospa Fazila, ki ima izkušnjo z delom v tujini, nekaj let po vojni pa je odprla lastno trgovinico v okolici Srebrenice. "Kdor hoče delati, bo delo slej ko prej tudi našel - ne glede na to, ali živi v kapitalistični ali komunistični državi. Treba se je le boriti, seveda pa je v urejenih državah lažje dobiti posel kot v Bosni in Hercegovini, kjer je edini cilj politikov, kako državo uničiti. Ravno ti politiki so naša največja težava, oni ne mislijo na narod, ampak predvsem nase. Vidim veliko naših ljudi, ki gredo v tujino - v Nemčijo in druge evropske države - in se zelo dobro znajdejo. Zelo dobro izvajajo naloge, ki so jim naložene, težko pa bi sami prevzeli odgovornost. Imamo težave s samozavestjo - to je normalno, saj ne zaupamo nikomur, vsak se boji, da bi ga nekdo prevaral ali oropal."

"Klavnica Srebrenica"
Kakšnih pet kilometrov iz Srebrenice so Potočari. Peljem se mimo številnih propadlih tovarn, no, eno izmed njih bo ponovno oživil lokalni poslovnež - delovati bo začela predelovalnica krompirja, zamrzovali bodo predvsem pomfrit. Malo naprej mi pogled zastane na veliki tabli - klavnica Srebrenica, ki deluje že od leta 1980. Nekako mi ni prijetno, ko se ustavim pred spominskim parkom v Potočarih.

Tam so prejšnji petek ravno začeli kopati jame za posmrtne ostanke 136 novoidentificiranih žrtev genocida, ki jih bodo pokopali 11. julija. Med njimi bo tudi sedem 16-letnih fantov. “Med ubitimi v Srebrenici je bil tudi 16-letni sin moje sestre. Tukaj sem izgubila moža in brata. Njegovih posmrtnih ostankov še nismo našli,” priča Šehida Abdurahmanović. "Lažje povem, koga od sorodstva sploh še imam.”

Stojimo pred štirimi še vedno z minskimi polji obkroženimi družinskimi hišami v Potočarih. Le v eni je še življenje, Šehidini otroci so odšli v Francijo, tudi drugi preživeli mlajši sorodniki so se izselili. "Živela sem v nekdanji Jugoslaviji, kjer je vse nekako funkcioniralo. Zdaj je popolna katastrofa, država ne deluje in nič se ne bo spremenilo, dokler bomo imeli entitete. Vsak vleče na svoje, tako Bošnjaki, tako Srbi in tako Hrvati. Tako ni nobene prihodnosti. Vseskozi sem bila kljub človeški tragediji optimistična, a ko zdaj pogledam, se mi zdi edino pravilno, da so moji otroci odšli v tujino."

Med njimi je tudi Alma, Šehidina nečakinja. Z bratoma in mamo so leta 2002 odšli v Združene države Amerike, Alma je uspešno doštudirala in dela kot nepremičninska agentka. Mlajši brat igra košarko za eno izmed univerz. Ameriške sanje so se res uresničile, pritrdi.

Ko se je zgodil genocid v Srebrenici, je imela Alma 14 let. Ne želi govoriti o tistem obdobju. Neko poletje bi se samo rada skupaj z vso družino vrnila iz Kolorada. In pokopala očeta.

Putin na plakatih
Razpoloženje v Srebrenici je te dni zdi zelo posebno. V pogovorih z ljudmi obeh narodnosti sicer večinoma ni čutiti nestrpnosti, predvsem mladi Bošnjaki in Srbi poudarjajo, da je treba gledati izključno v prihodnost. A starejše generacije v bolj poglobljenih pogovorih ne morejo skriti sovraštva in recimo temu konkurenčnega boja z nekoč prijateljskim narodom za interpretacijo prave resnice.

Pri nogometnem igrišču sem pobral starejšega avtostoparja, Srba, ki me je prosil, ali ga lahko zapeljem do mehanika v sosednjo vas. Večkrat je poudaril, kako navadni ljudje niso nič krivi, a da je šlo za večletno medsebojno nasilje in potlačene frustracije tako Muslimanov kot Srbov, kar je pripeljalo do končne tragedije. Nikakor pa se ni strinjal, da je šlo v Srebrenici za genocid.

Genocida ne prizna niti uradna srbska politika.

Po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so pred dnevi neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska. Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenju mater Srebrenice, je zgrožena: "Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno, in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave."

Prejšnjo soboto je bila v bližnji srbski občini Bratunac med drugim komemoracija v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banjaluke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna. Srbski zbor je zapel zavedne pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Srebrenica 2035
Kakšna je torej Srebrenica prihodnosti? Žal ne pretirano svetla, večina naših mladih sogovornikov iz Srebrenice je bila ob omembi letnice 2035 pesimistična. Žal na obeh straneh še vedno prevladuje retorika, ki tako Srbov kot Muslimanov v tem delu Bosne in Hercegovine zagotovo ne more niti malo premakniti z nacionalnih ekstremov in globin zgodovinske bolečine. Tudi služb v to gospodarsko izjemno zaostalo področje ekstremne izjave ne bodo prinesle.

A verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe BiH, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo niti napredka: "Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi skrivati skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot vsa grobišča po Bosni in Hercegovini."