Na obrobju libanonskega mesta Rayak je majhno šotorsko naselje. Leseno ogrodje in čezenj poveznjene plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasen dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani spomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvice. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj prikovan na posteljo.

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata sirskim beguncem, so starši mladeniča ob pomoči tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Upali so na varnost in predvsem pomoč za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je konec marca še vedno prekrito s snegom, okrog šotorov brije veter. Nekaj toplote omogoča majhna pečica, darilo človekoljubnih organizacij.

Ohromljeni mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se razkrijejo tanke noge brez mišic. In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj: "V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu utrdili in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli."

Operacija za namestitev nove ploščice bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa: "Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov." Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev. V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo človekoljubno pomočjo pomaga visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v domovino
Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in vztrajno zavrača ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kakršni so denimo v Jordaniji ali Turčiji. Oblasti se bojijo, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost zavrača to idejo, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za človekoljubno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso: "Libanonske oblasti ves čas vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Človekoljubne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji zdaj ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni."

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine na mesec. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, po navadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca presega 850 dolarjev.

Prenaseljena dolina Bekaa
Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih jih je že več kot domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupno 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev na mesec za šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo človekoljubno pomoč zagotavlja visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najbolj ranljivim med nesrečniki, ki so prišli v Libanon ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letnik, ki se predstavi kot Halaf, je v Libanon pribežal iz Homsa: "Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okrog naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojske. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali."

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o izgonu. Čeprav jih doslej niso prisilno izganjale v Sirijo, si begunci ne upajo zapustiti svojih bivališč. Prevevata jih brezup in dolgčas, dan je enak dnevu. "Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev", zatrjuje Halaf.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registriranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v minulih dveh letih, ni prijavljenih, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za človekoljubno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso: "Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na svobodo njihovega gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaradi nadzornih točk varnostnih sil. Te točke so po vsej državi, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in omejujejo svobodo njihovega gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravne pomoči beguncem postalo tako pomemben del našega človekoljubnega delovanja v Libanonu, saj je to hud problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti po hrano."

Mednarodna človekoljubna organizacija Norwegian Refugee Council (NRC) jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči. "Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo ob morebitnih zdravstvenih težavah, pa tudi, katere trgovine imajo pogodbo s komisariatom Združenih narodov o dobavi hrane za begunce", pojasnjuje Mike Bruce, predstavnik NRC.

Ena od najpomembnejših nalog človekoljubnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne obiskuje šole, razlogi so različni. "Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si nismo mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo nastanjeni zdaj, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, ali je šola v taborišču", v stiski pravi 25-letna Sirka Kamli iz Hame, sicer mati kar šestih otrok. Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.

Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena od poglavitnih ovir za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina. To je nepremostljiva ovira za sirske otroke. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska človekoljubna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti med Libanonci in begunci
Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična tema. Prav zato v državi niso opravili uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov.

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, gospodarstvo in javne storitve je preprosto prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder: "Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod v arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko zasedbo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo po nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon. Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za prestižni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.«

Po trditvah libanonskega premiera Saada Haririja, pri čemer se sklicuje na ocene Svetovne banke, je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo za več kot 18 milijard ameriških dolarjev škode. Gospodarska rast je z osmih odstotkov BDP-ja pred vojno strmoglavila na zgolj en odstotek BDP-ja, močno se je povečala stopnja brezposelnosti. Kot se pritožujejo domačini, delajo begunci različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe; po navadi na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci.

Vodja libanskega urada Evropske komisije za človekoljubno pomoč ECHO Daniela D`Urso zatrjuje, da bo EU še naprej pomagala prenaseljeni državi: "Libanon ima nekaj hudih strukturnih težav, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo hujših incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati ob takšnem begunskem pritisku".

EU bo letos za človekoljubno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženemu lokalnemu prebivalstvu, namenil 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je šlo iz EU-ja za ta namen 790 milijonov evrov. Finančno pomoč Libanonu napovedujejo tudi bogate arabske zalivske države, ki se sicer ob tem na vso moč otepajo sprejemanja sirskih beguncev.

Ujeti med konfliktom in morjem
Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani je meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Ko jih sprašujemo, kje se vidijo v prihodnosti, so odgovori različni. "Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela", nam zaupa Amira iz Hame. "Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve", dodaja Mohammad iz Homsa, pri čemer ne pojasni, kam bi želel iti. Nekateri begunci pa si kljub težkim razmeram v Libanonu želijo tu ostati, kot denimo Kamli iz Hame: "V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj."

Begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo iluzij da se bo sirski konflikt kmalu končal. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini niti nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

Blaž Ermenc, Radio Slovenija
foto: Blaž Ermenc, Peter Biro (zadnjih šest v galeriji)