Španija je med pomembnejšimi članicami Evropske unije, toda pri nas ni preveč izpostavljena. Čeprav gre z 48 milijoni prebivalcev za dosti večjo državo, imajo v Španiji nekatere podobne težave kot Slovenija: stanovanjska politika, centralizacija, nizka rodnost … Močne so skrajne politične stranke, vlado vodi socialistični premier Pedro Sanchez, ki je zelo kritičen do Izraela, kot prvi evropski politik po začetku carinske vojne je obiskal Kitajsko. V Španiji mineva tudi 50 let od padca totalitarnega režima generala Franca, ki v nekaterih krogih še vedno vzbuja tudi odobravanje.

Protesti zaradi pomanjkanja stanovanj

Prvo aprilsko soboto so v številnih španskih mestih potekali protesti proti visokim cenam stanovanj. Protestniki so pod geslom Ustavimo stanovanjski posel zahtevali cenovno dostopna stanovanja in opozorili na posledice množičnega turizma za stanovanjski trg.

Demonstranti so pozvali k ustavitvi nepremičninskih špekulacij, povečanju števila socialnih stanovanj, prenehanju množičnega oddajanja stanovanj turistom in znižanju najemnin. Najbolj zagreti govorniki so pozivali ljudi, naj prenehajo plačevati najemnine, naj ne upoštevajo odpovedi najemnih pogodb in naj zasedejo počitniška stanovanja.

Zaradi pomanjkanja stanovanj so najemnine v Španiji vedno višje, zato morajo ljudje za najemnino porabiti vedno večji delež svojih dohodkov, pogosto več kot 50 odstotkov. Po drugi strani lastniki številna stanovanja oddajajo turistom. Tudi naša izkušnja z najemom stanovanja med novinarskim obiskom Madrida je bila slaba. Cene so v španski prestolnici neverjetno zasoljene, pri najemu prek Airbnbja pa se je izkazalo, da za osebnim profilom načeloma zasebnega ponudnika stoji veliko nepremičninsko podjetje. To premore celo lastni informacijski sistem e-ključavnic, kar je ob slabi komunikaciji silno zakompliciralo in zavleklo vstop v stanovanje.

Analitiki so po poročanju Slovenske tiskovne agencije izračunali, da bi po vsej Španiji potrebovali približno 3 milijone in pol dodatnih stanovanj, da stroški stanovanj ne bi presegli 30 odstotkov razpoložljivega dohodka. Vendar je bilo po podatkih Nacionalnega statističnega inštituta lani dokončanih le nekaj manj kot 100.000 novih lastniških in najemnih stanovanj, število gospodinjstev, tudi na račun priseljevanja, pa se je povečalo za približno 330.000.

Študentska soba za petsto evrov

Študentka Lola v velikem kampusu na obrobju Madrida predstavi svoj stanovanjski problem: "Sem doma z juga, iz Murcije, za sobo v majhnem stanovanju, ki si ga na obrobju mesta delimo štirje, mesečno plačujem najemnino petsto evrov, k temu je treba dodati še elektriko, ogrevanje, internet …"

Stroški študentske sobe v Madridu ali v kakšnem drugem večjem turističnem mestu lahko znašajo tudi 80 odstotkov prihodkov povprečnega študenta, poleg tega morajo tudi študenti na javnih univerzah odšteti približno tisočaka za letnik študija, šolnina na zasebni fakulteti lahko znaša tudi pet tisoč evrov na leto. Lola je jezna na državo, meni, da je za visoke najemnine kriva predvsem premalo obdavčena buržoazija, ki ima v lasti veliko nepremičnin in z njimi mastno služi.

Neučinkovitost nepremičninskega davka

Da je stanovanjska problematika poleg vprašanja migracij največji notranji problem Španije, se strinja tudi profesor Pablo Simon. Predava politologijo na madridski univerzi Karla III.

"Težave s stanovanji imajo v številnih zahodnih državah, v Španiji pa je ta problem še posebno izrazit. Skoraj tri četrtine obstoječih stanovanj je v zasebni lasti, javnih in socialnih je zelo malo. To ob pritisku prebivalcev na večja mesta pomeni, da mladi zelo težko pridejo do svoje lastne strehe nad glavo. Pomemben faktor je tudi turizem, ki je močno dvignil cene najemnin. Naložbe v nepremičnine so še vedno najvarnejša oblika varčevanja, stanovanja v Španiji tako kupujejo tudi tuji vlagatelji."

V letu 2023 so nerezidenti Evropske unije v Španiji kupili 27.000 nepremičnin. Pa ne zato, da bi v njih živeli, ampak da bi špekulirali in nekaj zaslužili. Tudi zato je januarja španska vlada, seveda pod pritiskom ulice, objavila, da nameravajo uvesti 100-odstotni davek na nepremičnine, ki jih bodo kupili tujci zunaj držav Evropske unije. Predvsem bodo na udaru Britanci in Američani.

"Težava je tudi v pristojnostih, imamo lokalne, regionalne in državne ravni oblasti. Ker te pogosto niso politično usklajene, se zelo malo konkretnega premakne. Vlada je sicer lani sprejela zakon o stanovanjski politiki, ki regijskim oblastem daje nekatere pristojnosti – na primer možnost omejitve rasti najemnin, vendar so v praksi učinki zakona zanemarljivi. Stanovanjski problemi samo še naraščajo, politika ne ponuja učinkovitih rešitev."

Fenomen "praznih vasi"

Profesor Simon izpostavi, da ima Španija eno najnižjih rodnosti v Evropi, mladi se osamosvojijo šele po 30. letu starosti. Težava je tudi izseljevanje s podeželja, v Španiji tako obstajajo številna območja tako imenovanih "praznih vasi."

"Največ težav je v dveh regijah: Kastilji in Leonu ter Aragoniji. Tam se prebivalstvo hitro stara, priložnosti za delo je zelo malo, mladi se izseljujejo. Strinjam se, da imamo v Španiji dobro prometno infrastrukturo, toda avtocesta je lahko dobra za lažji dostop, pa tudi za izseljevanje. Mnoga lokalna gospodarstva temeljijo skoraj izključno na kmetijstvu, to je velik problem. S tem se ukvarjajo regijske stranke, včasih so bile močnejše, zdaj pa so vprašanja podeželja in bega možganov potisnjena v ozadje zaradi levo-desne polarizacije in kompleksnih mednarodnih razmer. Podeželje je politično brez dvoma zapostavljeno."

Tudi sicer je v Španiji po koncu epidemije koronavirusne bolezni opaziti povečanje neenakosti.

"Vlada je sprejela nekaj ukrepov za zaščito najranljivejših skupin – na primer zvišanje minimalne plače, toda hkrati je inflacijska kriza, povezana z vojno v Ukrajini, še dodatno poslabšala položaj. Kupna moč družin je padla, cene osnovnih življenjskih potrebščin – hrane, stanovanj – so močno narastle. Neenakost se je poglobila. Pomembna tema so še vedno tudi migracije, toda izstopajo podražitve, skupaj s stanovanjsko problematiko so to tri teme, ki najbolj skrbijo Špance."

Preživetveni instinkt Pedra Sancheza

V Španiji so imeli zadnje parlamentarne volitve julija 2023. Zmagala je desnosredinska Ljudska stranka, vendar ji skupaj s skrajno desno stranko Vox ni uspelo sestaviti vlade. Mandatar je ponovno postal socialist Pedro Sanchez. Politični analitik Pablo Simon ocenjuje, da so moči med levim in desnim blokom zelo izenačene. Poleg gospodarskega stanja v državi bi lahko bile odločilne zunanje okoliščine, tudi dogajanje glede carine, čeprav špansko gospodarstvo ni tako odvisno od Združenih držav kot na primer nemško ali francosko.

"Pedro Sanchez ima preživetveni instinkt. Svoje mnenje prilagaja okoliščinam. To je storil že velikokrat. In verjetno je njegova glavna prednost ta, da lahko mobilizira koalicijo proti desnici in skrajni desnici v Španiji. In to lahko stori ne samo zato, ker ima podporo svojih volivcev in podporo drugih manjših levih strank, temveč tudi zaradi regionalnih strank, ki so ključnega pomena za večino v španskem parlamentu. Sanchez ima veliko težav pri sprejemanju zakonov, vendar lahko vlada tudi zato, da populističnemu Voxu in Ljudski stranki prepreči, da bi prevzeli oblast. Različne okoliščine so mu ponudile priložnosti, ki jih je znal unovčiti."

Katalonija in Madrid

Zelo pomembna poteza mu je uspela tudi z umiritvijo katalonskih teženj po samostojnosti. Sanchezova vlada je lani sprejela zakon o amnestiji za katalonske separatiste, v zameno pa v parlamentu dobila podporo katalonske regionalne stranke.

"Stranke za neodvisnost Katalonije se soočajo z velikanskimi težavami. Ljudje so utrujeni od dolgega procesa osamosvajanja, vedno težje jih je mobilizirati. V ospredju so druga vprašanja, predvsem gospodarska. Pandemija koronavirusne bolezni in vojne so poskrbele, da je tudi med Katalonci pozornost namenjena drugim temam. Javnomnenjske raziskave kažejo, da podpora neodvisnosti med Katalonci znaša le še 40 odstotkov, to je najnižje po letu 2010. Mislim, da je priložnost za neodvisnost v Kataloniji zamujena za naslednjih dvajset let."

Po drugi strani pa se krepi moč prestolnice Madrid. Regijo vodi Isabel Diaz Ayuso iz konservativne Ljudske stranke. Gre za ekscentrično voditeljico, ki se zna pohvaliti, da imajo v Madridu najprivlačnejši davčni sistem v Španiji, to seveda privlači bogataše različnih sort: od sumljivih investitorjev do najdražjih nogometašev.

"Madrid ima koristi od tega, da je prestolnica, privabi lahko več naložb. Vsa moč se koncentrira tukaj. Ne samo zaradi tujih investitorjev in emigracije, ampak tudi zaradi oslabljene Katalonije, ki zaradi ukvarjanja z neodvisnostjo ni bila povsem osredinjena na gospodarstvo. Madrid je šel naprej. Vlada mu na državni ravni opozicijska Ljudska stranka. V regiji, ki jo obvladuje, so znižali davke, to pa so si ob vseh naložbah lahko privoščili. Zelo atraktiven za bogate tujce je bil tudi tako imenovani zlati vizum, ki ga zdaj odpravljajo. Veljal je za celotno raven Španije – z nakupom nepremičnine za vsaj 500 tisoč evrov si avtomatsko pridobil dovoljenje za bivanje. Priselilo se je veliko bogatašev iz Latinske Amerike, predvsem Venezuele."

Elite kupujejo stanovanja, celo medije, nekaterih delov Madrida se je med ljudmi oprijel vzdevek mali Miami, ki sicer velja za pribežališče latinskoameriških elit. Tudi to je eden izmed razlogov za visoke cene nepremičnin, saj je Madrid postal skoraj davčna oaza.

"Predsednica madridske regije Isabel Díaz Ayuso je hkrati zelo priljubljena med desničarskimi volivci. Obožuje kulturne vojne, vstopa v vse polemike z levico. Rada se zgleduje po argentinskem predsedniku Milletu. Ve, kako izzvati ljudi, kako "razjeziti" progresivne in liberalne volivce. Je priljubljena, Madrid je utrdila kot močno oporišče za nacionalno politiko," sklene analitik Simon.

Kritični podnebni aktivisti

Sredi kompleksa humanističnih fakultet v Madridu je velik travnik. Na sončen in topel spomladanski dan so se tam martinčkale različne skupine študentk in študentov. Ena izmed njih je na kartone pisala različna gesla. Mladi podnebni aktivisti so se pripravljali na petkove proteste. Še vedno vztrajajo, čeprav se zdi, da ob poplavi vojn in carinskem cirkusu podnebni naboj izginja. "Še vedno verjamemo, da moramo zaščititi naše okolje," je bila jasna študentka ekonomije Sara.

Zaklepetali smo se tudi s študentom novinarstva Angelom, ki je pred nekaj leti prišel v Madrid iz Caracasa. Družina se je zaradi težkih razmer in tudi španskih korenin odločila zapustiti Venezuelo. "Zadovoljen sem z življenjem v Španiji, saj ima država tukaj le dva resna problema, medtem ko jih imamo v moji domovini na desettisoče. Poleg stanovanj bi kot špansko veliko slabost izpostavil tudi krčenje financiranja javnega sektorja, sicer pa me po svetu najbolj skrbijo vojne in Trumpov carinski cirkus. Menim, da Trump ne bo dokončal mandata, Američani pa bodo izgubili veliko denarja."

Španski premier obišče Kitajsko in kritizira Izrael

Španija se trudi biti aktivna tudi na zunanjepolitičnem področju. Predsednik vlade Pedro Sanchez je pred dnevi kot prvi evropski voditelj po začetku carinske vojne obiskal Kitajsko in se srečal s predsednikom Ši Džinpingom. Komentira profesor politologije na Univerzi Karla III. Guillermo Fernandez Vasquez.

"Obisk gre razumeti tako notranje kot zunanjepolitično. Sanchez se želi v Španiji prikazati kot svetovni voditelj, sposoben neposrednega dialoga z velikimi državami. Mimogrede, pred Sanchezom večina španskih predsednikov vlad ni dobro govorila angleško in so bili na mednarodnih srečanjih nekoliko izgubljeni. Sanchez izvrstno govori tuje jezike in uživa na mednarodnem parketu. Ob obisku Kitajske je bil pravzaprav tudi predstavnik Evropske unije, ki zaradi Trumpovih carin potrebuje nove trgovinske partnerje. Odnosi in dogovori s Kitajsko bodo lahko ključni. Upoštevati je treba, da ima Pedro Sanchez, čeprav je socialdemokrat, odlične odnose z Evropsko komisijo in njeno predsednico Ursulo von der Leyen. Lahko bi celo rekli, da ima Sanchez z njo boljše odnose kot Španska ljudska stranka, ki sicer spada v isto politično družino kot predsednica Komisije."

Čeprav Španija zaradi morebitne popolne uvedbe ameriških carin ne bo tako prizadeta kot Nemčija ali Francija, pa bi imela trgovinska vojna tudi zanjo lahko konkretne posledice.

"Posledice bi lahko bile predvsem na področju industrije in kmetijstva, predvsem bi bili prizadeti proizvajalci oljčnega olja, pršuta in vina. Carine bi lahko prinesle tudi močan notranjepolitični paradoks. Skrajna desnica je močna predvsem med kmeti, ki so zvesti volivci stranke Vox. Ta brezkompromisno podpira Donalda Trumpa, in če bi njegovi carinski ukrepi prizadeli Voxovo volilno bazo, bi to pomenilo veliko težavo za skrajno desno politiko v Španiji."

Poseben je tudi odnos Španije do Palestine in agresije Izraela, ki jo je premier Sanchez večkrat obsodil. Španija je pred letom dni tudi priznala Palestino kot državo, to je storila pred Slovenijo. Naklonjenost Palestini in skepticizem do Izraela imata v Španiji dolgo tradicijo, tudi zato, ker ta država ni imela holokavsta.

"Špansko javno mnenje je eno najbolj propalestinskih v Evropi, to je zgodovinsko pogojeno. V sedanji vladi je tudi stranka s postkomunističnimi koreninami, ki je že tradicionalno kritična do Izraela in podpira Palestino. Nekako logično je, da je španska vlada ena izmed ostrejših kritičark Benjamina Netanjahuja in izraelske politike."

Dileme desničarskih strank

Profesor Guillermo Fernandez Vasquez je raziskovalno specializiran za analizo skrajnih politik. Ugotavlja, da je skrajna desnica od leta 2023 naprej sicer napredovala, čeprav je manj, kot so pričakovali, prevzela tudi dejansko moč. Tudi v Španiji se to tako kot v Franciji ni zgodilo, ankete so jim kazale veliko bolje kot na koncu volilni rezultati. Profesor ocenjuje, da imajo skrajne desne stranke zdaj velike težave, na roko jim ne gresta obsodba in prepoved opravljanja javnih funkcij Marine Le Pen, francoske ikone skrajnega desničarstva. Še večje težave imajo, kako pred svojimi volivci braniti Donalda Trumpa in njegove politike.

"Španska skrajna desnica, kot mnoge druge, gradi svojo retoriko na »svobodi« – trdi, da je levica avtoritarna, moralistična, da ljudem govori, kako naj živijo, desnica pa zagotavlja, da bodo ljudje lahko živeli, kot želijo. Če ti je všeč meso, jej meso. Če ti je všeč bikoborba – uživaj v njej! Če rad loviš – lovi!" profesor ponazori agendo skrajne desnice.

Toda pred zadnjimi španskimi volitvami so se ujeli v svojo lastno past, meni profesor. Svoje obljube o svobodi so prelomili, ko so leta 2023 vstopili v nekaj regionalnih vlad in prepovedali nekatere gledališke predstave, parade ponosa, odstranjevali so LGBTQ+ zastave. To je sprožilo mobilizacijo progresivnega dela volilnega telesa, španska desnica je dobila manj od pričakovanj in na koncu ni mogla sestaviti vlade.

50. obletnica konca Francovega režima

Letos bodo v Španiji zaznamovali zelo občutljivo obletnico. Novembra bo minilo 50 let od smrti španskega generala in diktatorja Francisca Franca. Je njegov duh še prisoten v španski družbi? Morda tudi v politiki skrajne desnice?

Guillermo Fernandez Vasquez: "Dediščina frankizma – to v Španiji pogosto imenujemo »sociološki frankizem« – še vedno vztraja. Nikoli ni povsem izginila, v zadnjih letih se iz konteksta oživljajo nekateri vidiki in spomini na režim. Skrajna desnica je zelo aktivna, nič nenavadnega ni, če na platformah, kot je TikTok, vidiš mlade, ki snemajo videe v mavzoleju generala Franca, kjer je bil pokopan do pred nekaj leti."

Mavzolej blizu Madrida je bil zgrajen v 40. letih prejšnjega stoletja v čast Francovi zmagi v španski državljanski vojni, leta 2019 so nekdanjega diktatorja prekopali na diskretnejše pokopališče. Šlo je za ukrep socialistične vlade v iskanju sprave znotraj države zaradi krvave zgodovine.

"Skrajna desnica zelo problematizira to potezo. Zdaj prazen mavzolej je postal neke vrste simbol desne manjšine, da bi se tam množično slikali, se pred 15 ali 20 leti ne bi moglo zgoditi. Toda dejstvo je, da Španija ni frankistična država. Nacionalni katolicizem se je precej hitro zlomil. Čeprav je diktatura razmeroma nedavna, je Španija danes manj konservativna kot recimo Italija, zlasti glede morale. To se kaže na primer v zakonodaji o reproduktivnih pravicah in istospolnih porokah. Toda hkrati skrajna desnica poskuša oživljati spomin na Franca, staro špansko cesarstvo in druge elemente frankizma."

Sporočila s študentskega radia

V avli ekonomske fakultete v Madridu stoji zastekljen, čisto pravi radijski studio. Tehnik Victor nas je povabil, da se pridružimo snemanju nove epizode univerzitetnega podkasta. Študentki novinarstva Paula in Samanta tedensko pripravljata podkast o pop kulturi in modi, sicer pa znotraj mreže deluje več kot deset podkastov, občasno se platforma Sonora spremeni tudi v živi študentski radio.

Samanta pravi, da ji kot študentki ni hudega, predvsem zato, ker je doma iz Madrida in nima težave z najemnino, saj živi pri starših. V podkastih študenti pogosto govorijo tudi o stanovanjskih težavah svoje skupnosti, Paula poudari, da je največ težav zaradi oddajanja prek Airbnbja in podobnih platform.

Ambicozni študentki novinarstva, ki menita, da tudi njuna stroka potrebuje osvežitve, in sta se prav zato začeli ukvarjati s podkasti, bosta naslednje leto preživeli na izmenjavi v Združenih državah Amerike. Gre za ustaljene poti izmenjav, zato se ne bojita, da bi otežene mednarodne razmere in carinske vojne morda lahko ogrozile njun odhod. Vsekakor pa se nameravata vrniti v Španijo, saj imata radi umirjeno življenje s prijaznimi ljudmi. In siesto.