Podoba je seveda v primerjavi z izvirnim vudujem precej izkrivljena, na tisto, kar danes povprečni človek razume pod izrazom "vudu", pa je – kot je pogosto slučaj – vplival predvsem Hollywood.

Kaj torej je vudu? Gre za religijo, ki je znana po vsem svetu, izvira pa iz (zahodne) Afrike, kjer je še danes ena izmed glavnih religij z različnimi variacijami. Drugi dve pomembni središči sta še Haiti in New Orleans.

Povezava s katolištvom
Vudu ni toliko produkt magije in vraževerja, ampak je predvsem kozmološki, filozofski in spiritualni, temelji pa na naravi oz. duhovih, ki se skrivajo v vseh naravnih objektih, od dreves do skal in rek, in na osnovnem načelu, da je človek več kot le njegovo telo. Prisoten je kult mrtvih, od tod tudi slikoviti pogrebni rituali in plesi ter nošnja talismanov, ki so navadno narejeni iz posušenih živalskih delov. Kljub napadom katolištva z vseh strani je vudu skozi stoletja ohranil svojo izvirnost, zato se ga razume tudi kot religijo protesta in socialne odrešitve. Res pa je, da ima hierarhičnost vudu božanstev precej podobnosti s katolicizmom, zato naj bi bil vudo lažje združljiv s katolištvom. Rezultat? Močna sinkretična religija, kot je, denimo, haitski vudu.

Ena izmed napačnih predstav, ki jih imamo o vuduju, je, da gre za zlonamerni kult, črno magijo, celo satanizem. Seveda obstaja tudi vidik uročevanja nasprotnikov in klicanja zlih duhov, a pogosteje se uporablja v popolnoma nasprotni namen. Vuduisti imajo vse, kar je stvaritelj ustvaril, za sveto, iz česar se je razvila zdravilna plat vuduja (npr. uporaba zeliščnih zdravil). Tudi še en obvezni element - živalsko žrtvovanje - ne kaže na barbarstvo, temveč gre za navado, ki kaže spoštovanje in zahvalo bogovom.

Haiti: 90 % katoličanov, 100 % vuduistov
Iz Afrike se je vudu v Novi svet razširil v začetku 16. stoletja, ko so Portugalci začeli prodajati prve sužnje iz Afrike Špancem za rudnike na Hispanioli. Da so sužnji lahko pobegnili od nečloveških razmer, so ustanovili zgradbe, kjer so cvetele avtohtone afriške vrednote. Tam se je razvil vudu, ki je koncentracija različnih afriških religij, ki imajo isto osnovo. Za prakticiranje je potreben glavni svečenik, ki uporablja instrumentalne ritualne objekte (fetiše) – ti so lahko vse od kipcev svetnikov in škatlic s kačjo kožo do žabje krvi in žlice s prameni las.

Na Haitiju povedo, da je 90 % katoličanov in 100 % vuduistov, kar kaže na dejstvo, da dvojnost v haitijski religiozni zgodovini nikoli ni bila konfrontacija med dvema ločenima skupinama ljudi – pa čeprav je vudu na Haitiju Cerkev nasilno preganjala. Večina vuduistov se ima za katoličane in večina katoličanov prakticira vudu. Beli kolonialisti so sprva mislili, da je vudu le priljubljen ljudski ples, ki se ga izvaja ob ritmih bobnov, zato so zgrešili religiozno razsežnost. Vuduobredi niso le verske narave, ampak se uporabljajo tudi v družbene in celo zabavne namene. Ples, bobnanje in pitje so del obreda.

New Orleans ali komercializacija vuduja
"Kača ima mesto oraklija ali pa je sama žrtvovana, nad ognjem se kuha obara, amulete, poznane kot gris gris, pa uporabijo, da zbudijo dobro in zlo. Ples in klici se nadaljujejo in stopnjujejo. Nekaterim ekstatičnim vernikom se začne nabirati slina okoli ust, nekateri obležijo nezavestni na tleh. Ob 12.00 ob kriku se začne dirka golih proti jezeru ali bližnjemu grmovju." Tako so pisali o vuduju v New Orleansu v času po državljanski vojni.

V ZDA se je razvil predvsem v Louisiani iz afriških (suženjskih) religij, nato pa se je pomešal s krščanstvom in se obdržal kot način suženjskega ohranjanja svoje afriške kulture. Uroki, skrivna maščevanja in čustveni izlivi vuduja so bili hitro vključeni v sistem suženjstva in neizobraženih kast, ki so obstajale na jugu ZDA – tako je znano, da so za uročevanje sovražnikov uporabljali strupeno korenino afriškega drevesa mandit, ki so ji primešali kosti, nohte, koreninice, blagoslovljeno vodo, sveče, kruh ali križe. Vudu je bil v New Orleansu v 19. stoletju preganjan, a zapisi pričajo o tem, da so bili pri obredih pogosto navzoči tudi policisti. Ker so za obrede potrebovali številne pripomočke in sestavine, so vudukraljice že takrat po mestu postavile svoje trgovinice/lekarne, ki pa so danes, ko je »pravi« neworleanški vudu izjemno skrivnosten podtalen kult, namenjene predvsem komercialnim (beri: turističnim) namenom.

Marie Laveau: kraljica, svetnica, atrakcija
New Orleans je namreč v 30. letih prejšnjega stoletja postal turistična destinacija, s tem - in hollywoodskimi napačnimi prikazi te religije (denimo v filmu Beli zombi) - pa se je pravi vudu umaknil v ilegalo. To pa ne ovira trum turistov, ki se vsako leto zgrnejo nad to očarljivo in mistično ameriško mesto, da ne bi z zanimanjem iskali vsega, kar spominja na njihovo predstavo vuduja: nakupujejo vudulutke, obiskujejo samooklicane vudukraljice, dajo si prerokovati iz gris grisov, obiskujejo priljubljeni muzej vuduja v Francoski četrti in postajajo pred grobom Marie Laveau, "vudukraljice New Orleansa" iz 19. stoletja.

Kockarji kličejo njeno ime, preden vržejo kocke, vsak dan se najde nov človek, ki trdi, da jo je videl v kaki temni neworleanški ulici, njen grob pa obišče več ljudi kot Elvisovega ali Georgea Washingtonovega. In v mestu, ki je skorajda sinonimno z vudujem (pa čeprav ne takim, kakršen je bil tukajšnjim sužnjem nekoč v uteho in edino kulturno udejstvovanje), obstaja danes močno gibanje, da bi Marie Laveau postala celo – svetnica.