V Tuniziji je začela delati nova vlada narodne enotnosti premierja Mohameda Ganučija, ki je napovedal, da vse državne uradnike, ki so sodelovali pri zatrtju protestov, čaka roka pravice. Ob tem je zagotovil, da imajo vsi ministri, ki so služili še pod odstavljenim predsednikom Zinom El Abidinom Ben Alijem in so ostali na položaju, "čiste roke" ter da bodo delovali za ohranitev narodnega interesa.

Spomnimo, Ben Ali je v nekdanji francoski koloniji z železno roko vladal 23 let, po izbruhu nemirov, ki so po udarnih podatkih zahtevali 78 življenj, pa je pobegnil v Savdsko Arabijo. V državi zdaj proslavljajo "zgodovinsko spremembo", mednarodna skupnost pa z enim očesom že škili v druge države v regiji. Poglejmo si na kratko razmere v petih bližnjih državah, kot jih vidijo dopisniki britanskega Guardiana.

Egipt
V državi je navdušenje nad tunizijsko vstajo pomešano z zaskrbljenostjo, saj si nihče ne upa napovedati, kam bi podobni dogodki lahko pripeljali Egipt. Po dogodkih v Tuniziji so okrepili varnostne sile v Kairu in njegovi okolici, saj so se predvsem med mladimi hitro razširile ideje in zanos nad drugo ljudsko vstajo v državah Magreba (skupno ime za države severne Afrike, predvsem nekdanje francoske kolonije Maroko, Alžirijo in Tunizijo), na socialnih omrežjih pa se pojavlja veliko sporočil, katerih glavni ideji sta izsiliti demokratične spremembe in oslabitev arabskih "diktatorjev", ki so izgubili stik s svojim ljudstvom.

Predsednik Hosni Mobarak se dobro zaveda nevarnosti, da bi ulični nemiri prerasli v širše gibanje, ki bi ogrozilo njegovo 30-letno vladavino. Tudi zato, ker sluti, da bi lahko proteste spodbujali evropski aktivisti, je zunanji minister Egipta zahodne sile posvaril, naj si ne drznejo vmešavati v egiptovske notranje zadeve, možnost razširitve tunizijskih nemirov na druge arabske države pa zavrnil kot "nesmisel".

Ugledni profesor Abdulah Al Ašal je posvaril, da bi morali Egipčani dobro premisliti, kaj želijo. "Velik razkorak je med željami in resničnim položajem. Država potrebuje radikalno spremembo, a ne na način, kot ga gledamo v Tuniziji, saj bi to v Egiptu pomenilo spopad med kristijani in muslimani, med revnimi in bogatimi. Oblast bi padla in družbeni temelji bi bili spodkopani."

Urednik uglednega egiptovskega časopisa Al Distur, Talat Rumajah, pa meni, da so se razmere na ulicah Tunisa sicer umirile, a iskrice ne bo težko znova zanetiti, ne v Tuniziji ne v sosednjih državah. "Vsi se zavedamo, da sta v teh državah visoka stopnja brezposelnosti in slabo gospodarstvo. Zdi se mi mogoče, da bi zaradi upora ljudstva do konca leta lahko padla še dva ali trije arabski režimi." Tunizijski upor pa je Mubaraku verjetno dal misliti tudi glede tega, ali naj za svojega naslednika imenuje sina Gamala, saj se je bolj kot kdaj prej začel zavedati, kakšno nestrinjanje med ljudmi bi to lahko sprožilo.

Alžirija
Alžirija je izmed vseh držav severne Afrike najbolj povezana s Tunizijo, zato je svet najbolj na preži, ali se lahko tunizijska zgodba ponovi tudi znotraj njenih meja. Zametke je že videti - v zadnjih dneh so se v protest zažgali najmanj štirje ljudje, protesti so se vrstili v več mestih, povod zanje pa je bil zelo podoben kot v Tuniziji - visoke cene hrane in brezposelnost.

"V ljudeh se nabira bes, ki bi lahko vsak trenutek eksplodiral," je dejal novinar Fajsal Matavi. "Opozicija in odpadniki so zatirani na agresivne načine, mediji so v rokah oblasti, zato se lahko povsem ponovi tunizijska zgodba." Po drugi strani pa o "učinku domin " ni tako prepričan član združenja Mednarodna krizna skupina Hugh Robert: "Raznmere v omenjenih državah so precej različne, saj se v Alžiriji protestom niso pridružili delavski sindikati, protestniki nimajo podpore srednjega sloja ljudi. Temelji pa so kljub temu enaki - gre za občutek zatiranja."

Državi se razlikujeta tudi po sestavi oblasti - v Tuniziji je šlo prej kot slej za diktaturo pobeglega predsednika Ben Alija, v Alžiriji pa je oblast razdeljena med vojsko in druge institucije, zato "grešnega kozla" za razmere ni tako lahko določiti.

Maroko
Maroko je uradno izrazil "globoko solidarnost" s Tunizijci in dejal, da je "stabilnost v tej državi ključna in bistvena za regionalno varnost, še posebej v Magrebu". Neuradno pa se v tej kraljevini oblasti hlače zaradi dogajanja v Tuniziji pošteno tresejo. "Morda najbolj na trnih čaka prihodnje dni prav Maroko," je dejal urednik Abubakr Džamaj.

Kralj Mohamed VI. je zato prepovedal shode v podporo tunizijskim spremembam, dovolil pa veselje ob padcu Ben Alija. Državna televizija o razvoju dogodkov v Tuniziji sicer poroča zelo skopo, zato so se mnogi domačini, željni informacij, obrnili na Al Džaziro. Maroko sicer velja za poldemokracijo, saj državo vodijo znotraj zidov kraljeve palače, kjer majhna skupina kraljevih svetovalcev uresničuje kraljeve zamisli, izvoljeni parlament pa svetu kaže obraz demokracije.

"Ben Alijevo delovanje je bilo za Maroko zelo nevaren primer, saj je dokazovalo, da lahko avtoritarno vodenje države obstaja, vse dokler država ohranja gospodarsko rast in Zahod ostaja na varni razdaljni in miren. Kar se je zdaj zgodilo, pomeni močan signal za Mohameda VI. in vladajoče elite, ki morajo spoznati, da je zadnji čas, da se država končno resno loti resničnega procesa demokratizacije," še meni Džamaj. V državi naj bi vse niti v svojih rokah imeli kralj, vodja njegovega osebnega sekretariata in vodja vladajoče stranke, ki odločajo tudi o vseh poslih, vojska pa je do glave zakopana v korupcijo.

Sirija
Čeprav ima Sirija eno najbolj represivnih oblasti v arabskem svetu, so možnosti za ponovitev Tunizije precej majhne. Sirski islamisti so večinoma za zapahi ali v izgonu, liberalni in demokratični aktivisti pa so zaradi ostrega nadzora in zatiranja izgubili moč, voljo in vpliv. Vojska in varnostni organi so v rokah vladajoče šiitske alavitske manjšine, ki bo stopila proti vsakršnim sektaškim interesom in bo branila predsedstvo in državo pred sunitsko manjšino.

V nedeljo je vlada kot odziv na nemire v Tuniziji pa tudi Jordaniji dvignila subvencije za nafto, ki jih je pred tem znižala, dan pozneje pa napovedala še načrt, po katerem bo pomoč dobilo 420.000 najrevnejših družin.

Libija
Libijski predsednik Moamer Gadafi je bil edini arabski voditelj, ki je izrazil "bolečino" nad Ben Alijevim begom, a solidarnost voditelja z najdaljšim stažem v arabskem svetu - na oblasti je že rekordnih 42 let - je morda pričakovana. Libija ima tako kot Tunizija veliko mladih in veliko brezposelnost, a po zaslugi obsežnih naftnih zalog je mnogo bogatejša kot njena severovzhodna soseda.

Libija je glede na mednarodna merila tudi zelo skorumpirana država, čeprav elita bolj previdno razkazuje svoje premoženje kot v Tuniziji. Vojska in varnostne sile, ki še vedno delujejo po močni plemenski zvestobi, bi v primeru politične krize skoraj zagotovo stopile v ospredje in prevzele nadzor nad državo.