To ni odvrnilo Zahoda od postopne rehabilitacije Sirije po letih osamitve zaradi vloge Damaska v Libanonu, nasprotovanja ameriški invaziji na Irak leta 2003 in podpore islamističnim skupinam, ki se bojujejo proti Izraelu. ZDA in njene evropske zaveznice se na zapiranja oporečnikov v Siriji odzivajo le z verbalnimi obsodbami, arabski svet s tišino.

Vojaško sodišče je prejšnji teden 79-letnega odvetnika Haithama Al Maleha obsodilo na tri leta zapora zaradi "slabljenja nacionalne morale". Odvetnika so aretirali lani, ko je ponovil svoj poziv k razveljavitvi zakona iz leta 1963, ki prepoveduje opozicijo vladajoči stranki Baath.

Asadu malo mar, kaj meni svet?
Junija je bil neki drugi odvetnik zaprt zaradi enakih obtožb, nekega pisatelja pa so aretirali dan po tem, ko je odslužil svojo dveinpolletno kazen. Pet opozicijskih predstavnikov so osvobodili, ko so odslužili podobno kazen, nekdanji parlamentarec Riad Seif pa ostaja za rešetkami.

"Asad želi sporočiti, da mu je malo mar za človekove pravice in politične reforme v Siriji in da meni, da je mednarodni skupnosti vseeno in da ga ne bo sankcionirala zaradi tega," meni direktor organizacije za človekove pravice Human Rights Watch v Bejrutu Nadim Huri.

Damask se je v zadnjih desetih letih moderniziral, zgradili so elegantne hotele, odprli prestižne trgovine in zasebne banke, a kritiki trdijo, da ima koristi od liberalizacije le ozek krog poslovnežev, z vplivnimi prijatelji, medtem ko korupcija še naprej ostaja del življenja. Sprašujejo se, ali lahko gospodarske reforme v Siriji uspejo brez širše politične in sodne reforme.

S trdo roko lažje ohraniti pokorščino
Čeprav so (mile) kritike gospodarske politike dovoljene, se ni veliko spremenilo do časov, ko je Sirijo s pomočjo tajne in drugih varnostnih služb vodil pokojni Hafez Al Asad, oče sedanjega predsednika.

Načelo sirskih oblasti je: bolje je, da se te bojijo, kot da te ljubijo. "Vlada brez dvoma predvideva, da bo s trdo roko na dolgi rok lažje ohranjala red in pokorščino in da bo šlo manj ljudi v ječo. Sirijo obkrožajo države, ki so že dolgo vpletene v državljanske vojne. Sirska oblast je sklenila, da ne more tvegati in zmanjšati svojega nadzora," razmišlja Joshua Landis, poznavalec Sirije z univerze v Oklahomi, pri tem pa omenja spopade v Iraku, Libanonu, Turčiji in izraelsko-palestinsko krizo.

Spodbuden začetek Asadove vladavine za opozicijo
Potem ko je Asad julija leta 2000 prevzel oblast, je izpustil nekaj političnih zapornikov in dovolil razprave o demokraciji in reformah, a že nekaj mesecev pozneje zatrl "damaskovsko pomlad". Nova represija je sledila nad opozicijskimi intelektualci, ki so skušali oživiti opozicijo po mednarodnem zgražanju zaradi atentata na libanonskega državnika Rafika Al Haririja, ki naj bi ga podprla Sirija, ker je Damask prisilil, da je iz Libanona leta 2005 umaknil svojo vojsko.

Asad je preživel pritiske tedanjega predsednika ZDA Georgea Busha in izšel še močnejši. "Mednarodna skupnost na Sirijo ni izvajala pritiska zaradi človekovih pravic. V letih Georgea Busha je bilo več kritike na račun sirskega odnosa do človekovih pravic, ki pa je bila del širših interesov, kar je Sirija dobro vedela," pravi Huri.

V zadnjih dveh letih se je Asad zbližal z Iranom, Turčijo in Katarjem, uredil odnose s Savdsko Arabijo, obnovil večino sirskega vpliva v Libanonu ter ohranil stike s Hezbolahom v Libanonu in palestinskim Hamasom.

Predsednik ZDA Barack Obama skuša pridobiti pomoč Sirije pri stabilizaciji Iraka in doseganju miru v regiji, čeprav ameriški kongres še vedno ni potrdil veleposlanika v Damasku.