Po ocenah aktivistov in nevladnih organizacij v barih in v rdeči četrti mesta blizu gvatemalske meje, ki je postala pravo središče trgovine z ljudmi, dela okoli 30.000 priseljencev, večinoma iz Hondurasa, Salvadorja in Gvatemale.

Med temi 30.000 je vse več žensk in otrok, ki zaradi vse slabših razmer bežijo iz Srednje Amerike, je za Reuters povedala Francesca Fontanini, predstavnica ZN-ove agencije za begunce UNHCR. Podatki UNHCR-ja kažejo, da se je število prosilcev za azil iz Srednje Amerike med letoma 2011 in 2015 povečalo kar za petkrat, in sicer na 110.000.

Število družin, večinoma iz Srednje Amerike, ustavljenih na ameriško-mehiški meji, se je leta 2016 v primerjavi z letom pred tem povečalo za 122 odstotkov. "Večina srednjeameriških žensk pride upajoč, da bodo prečkale mejo in dosanjale svoj ameriški sen," je povedala Adriana Rebollo, vodja tožilskega urada za trgovino z ljudmi v zvezni državi Chiapas, kjer leži Tapachula.

A te obupane ženske pri lovljenju svojih sanj na poti na sever pogosto postanejo lahka tarča. Prekupčevalci z belim blagom revne in slabo izobražene ženske zmamijo z lažnimi obljubami dobrih služb v restavracijah in hotelih. "Prebežniki so idealne žrtve za trgovino z belim blagom in prostitucijo, ker imajo določene potrebe - potrebo po preživetju, potrebo po služenju denarja," je povedala Elsa Simon, aktivistka za ženske pravice. "Prebežnica je najbolj ranljiva. Nobenih podpornih mrež nima in ne pozna svojih pravic."

Trgovci z belim blagom, imenovani enganchadori, na potencialne žrtve, največkrat mlade prebežnice, ki potujejo same ali z otrokom, prežijo v zavetiščih za prebežnike. V zavetišču Belen so tako polepljeni letaki s fotografijo moškega in napisom "Enganchador: S tem moškim bodite previdni."

Italijanski duhovnik zavetnik žensk
Flor Maria Rigoni, italijanski duhovnik, ki je pred 20 leti ustanovil zavetišče Belen, pomaga prebežnikom in ženskam, ki so jih rešili iz prostitucijskih mrež, ki jih vodijo organizirana kriminalna združenja. Zavetišče nudi tedenske pogovore o taktikah, ki jih uporabljajo trgovci z belim blagom, da bi v svojo mrežo zvabili žrtve.

Kot je Rigoni povedal za Reuters, nekatere ženske še vseeno padejo v past. Taktika trgovcev z belim blagom je običajno taka, da se najprej spoprijateljijo s prebežnico, jo zasipajo z darili in prijaznimi besedami ter ji ponudijo pomoč pri prečkanju meje z ZDA.

Mnogi hlinijo zaljubljenost, nekateri gredo celo tako daleč, da se z žrtvijo poročijo. "Novi fant jo pelje na večerjo, nekaj večerov z njo ravna lepo ... Do tretjega večera pa že pride ponjo avtomobil brez registrskih tablic z zatemnjenimi okni in jo ugrabi," razlaga Rigoni.

V zadnjih šestih letih je duhovnik pomagal skoraj sto prebežnicam, večinoma Hondurčankam, prisiljenim v prostitucijo. A frustriran zaradi nesodelovanja oblasti, je Rigoni program lani končal. "Izgubljena bitka je. Če bi sodelovala tudi država, bi program lahko izvajali, brez tega pa ne gre. Kar se tiče mehiške vlade, trgovina z belim blagom ne obstaja. Nič ne ukrenejo glede tega," pravi Rigoni.

Delež obsodb nizek, vpletena tudi policija
Mehiške oblasti sicer trdijo, da so sprejele pomembne korake za boj proti trgovini z belim blagom, vključno z zakonom iz leta 2012, ki predvideva do 40-letno zaporno kazen za kršitelje. Po besedah Rebollove so oblasti okrepile racije po celotni zvezni državi Chiapas, pri tem pa od leta 2009 zaprle več deset barov in rešile okoli 670 žrtev.

A delež obsodb ostaja nizek. Od okoli 330 ljudi, ki so bili od leta 2009 obtoženi trgovine z ljudmi, so jih obsodili le 87. "Najtežje je dobiti izpoved žrtve in njeno priznanje, da je žrtev," je povedal javni tožilec Francisco de Jesus Esteban.

Lokalni aktivisti trdijo, da korupcija, vključno s policijskim sprejemanjem podkupnin in trgovino z belim blagom, še podžiga in ohranja nizko stopnjo obsodb. "V osmih od desetih primerov je tako ali drugače vpletena policija," je povedal odvetnik Jose Alfredo Zunum.

Po navedbah zadnjega poročila ameriškega State Departmenta o trgovini z ljudmi v Mehiki "uradna sokrivda ostaja resna in povečini nenaslovljena težava".

Meglena meja
Vse prebežnice, ki kot prostitutke delajo v barih v Tapachuli, sicer niso žrtve trgovine z belim blagom, je pa meja med prisilnim in prostovoljnim ukvarjanjem s prostitucijo, ki je v Mehiki zakonito, pogosto meglena.

45-letna Blanca, ki je zbežala pred nasiljem tolp iz rodnega Hondurasa, pravi, da je prostitucija edini način, da lahko preživi. "Ker nimam papirjev, ne morem delati nikjer drugje," je povedala mati treh otrok. "Če ne delam, moji otroci nimajo nič za jesti, jaz pa ne morem pošiljati denarja dvoji družini v Hondurasu." Za spolni odnos računa 25 dolarjev, od tega svoj delež vzame njena zvodnica.

Kot mnogi prebežniki se je tudi Blanca nameravala v Tapachuli ustaviti le za toliko časa, da bi zaslužila dovolj denarja za nadaljevanje poti v ZDA, a po osmih mesecih je še vedno v mestu. "Nikoli si nisem predstavljala, da bom živela v Mehiki in se preživljala, kot se preživljam. Nekatera ostala dekleta v baru so tu že leta. Samo Bog ve, ali mi bo dejansko kdaj uspelo priti do ZDA," je še priznala Blanca.