Čeprav je ključno vlogo pri letošnji katastrofalni letini odigralo slabo vreme – obilne in neznačilne padavine, pa lokalni strokovnjaki in uradniki krivdo delno pripisujejo tudi nezadostnim reformam in dekapitalizaciji, s katerimi želijo oblasti okrepiti oslabelo kubansko gospodarstvo. Komunistična stranka je predsedniku države Miguelu Diazu-Canelu že naložila izvedbo niza reform, s katerimi naj bi državno vodeno gospodarstvo postalo učinkovitejše, Reuters navaja besede strankinih uradnikov.

Leta 2011 je Kuba ukinila ministrstvo za sladkor, ko pa se je proizvodnja sladkorne industrije zmanjšala na raven iz prvih desetletij prejšnjega stoletja, je država za izboljšanje poslovanja ustanovila podjetje Azcuba. Proizvodnja je sicer daleč pod ravnijo konec 80. let prejšnjega stoletja, ko je bila Kuba sinonim za proizvodnjo sladkorja in je letno proizvedla po osem milijonov ton sladkorja. Največji odjemalec je bila Sovjetska zveza, njen razpad pa je posledično močno ohromil kubansko sladkorno industrijo.

Letos je ta otoška karibska država načrtovala, da bo proizvedla 1,6 milijona ton surovega sladkorja, potem ko je lani proizvedla 1,8 milijona ton, padec pa je bil posledica škode po orkanu Irma septembra lani. Zaradi dežja ob začetku žetve sladkornega trsa pa so se napovedi še znižale na 1,3 milijona ton, najnovejše številke pa kažejo na letino samo 1,1 milijona ton surovega sladkorja. Zaradi obilnega deževja je zaprta tudi velika večina od 54 sladkornih mlinov na Kubi. Padec je velik udarec za kubansko gospodarstvo, ki se zaradi gospodarskega zloma svoje tesne zaveznice Venezuele, politike administracije ameriškega predsednika Donalda Trumpa in padca prihodkov iz turizma spopada s številnimi težavami.

Letna poraba sladkorja na Kubi je med 600.000 in 700.000 tonami, država pa je s Kitajsko sklenila, da ji vsako leto proda 400.000 ton sladkorja. Ker je država nekaj sladkorja letos že izvozila, je tako mogoče, da bo morala sladkor celo uvoziti, menijo kubanski lokalni trgovci.

Mayo Gonzales, direktor Azcube v provici Holguin, je za lokalni medij konec aprila dejal, da je treba doseči proizvodni načrt, "ker je to v veliki meri edini način, da se bo država izognila porabi večje vsote denarja za uvoz sladkorja, in tako zadostila domačemu povpraševanju".

Ob ustanovitvi Azcube, ki naj bi bila vzorčen model državnega načrta o uvedbi gospodarskih reform, je bilo napovedano, da se bo letna proizvodnja sladkorja do letošnjega leta približala trem milijonom tonam, kar pa se ni uresničilo.

Kot je za Reuters dejal eden izmed domačih trgovcev, ki je zaradi prepovedi stikov s tujimi novinarji želel ostati neimenovan, je razlogov za neuresničitev ciljev več. "Reforme niso privedle do občutnejše decentralizacije, potem sta tu dekapitalizacija in pomanjkanje tujih investicij." Ob tem je treba dodati še zastarelo kmetijsko opremo, ustrezen namakalno-izsuševalni sistem ima samo 15 odstotkov kubanskih plantaž.

Da bi ublažili slabe izide, bodo sladkorni mlini, ki sicer obratujejo med novembrom in aprilom, zato letos ostali odprti tudi še v maju in juniju, če bo to le dovoljevalo vreme.