Imel je karizmo, govorniški dar in vizijo dvakrat starejših aktivistov, a ni bila njegova radikalnost tista, ki je v resnici tako skrbela ameriške oblasti, kot je bila njegova skoraj neverjetna sposobnost multikulturnega povezovanja popolnoma nezdružljivih frakcij in marginalnih skupin, od Afroameričanov in Portoričanov do čikaških pouličnih tolp in ‒ paradoksalno, rasističnih južnjakov, ki so vihrali z zastavami Konfederacije.

Kaj jim je bilo skupnega? Poskus boja proti revščini in diskriminaciji. Slutnja, kaj bi lahko zgradila t. i. Mavrična koalicija, je bila za mnoge razlog za preplah.

Sorodna novica Judež in črni mesija

Hampton je bil najmlajši vodja kakega odreda Črnih panterjev, konkretno, illinoiškega, in njegov revolucionarni potencial je bil izjemen. Če bi nadaljeval v tem tempu, je imel vse možnosti, da dejansko spremeni Chicago, spremeni Illinois, spremeni ZDA. Primerjave z Martinom Luthrom Kingom mlajšim, so bile na mestu. In oba sta bila umorjena v razmiku le dobrega leta dni.

"Verjamem, da bom umrl med početjem stvari, za katere sem bil rojen, da jih počnem. Verjamem, da bom umrl zadet od ljudi. Da bom umrl revolucionar v mednarodnem revolucionarnem proletarnem boju," je dejal mladi aktivist, ki ga je v filmu Judež in črni mesija upodobil Daniel Kaluuya in za vlogo v nedeljo prejel oskarja.

Heroj, mučenik.

Hampton ni neznano ime v ameriški javnosti, še zlasti med borci za pravice temnopoltih, med katerimi ohranja skoraj svetniški status. Mučeniški status, če poznamo njegovo ozadje in smrt. Je pa film Hamptona približal tudi tistim, ki prej zanj niso vedeli, približal tudi delo Črnih panterjev, ki so pogosto predstavljeni kot teroristična organizacija, a je šlo pri njihovem delovanju v veliki meri za socialo in boj za državljanske pravice.

Hkrati pa gre pri Hamptonovi smrti tudi za obsodbo oblasti in FBI-ja, ki je tistega usodnega 4. decembra 1969 opravil hladnokrvno zunajsodno likvidacijo ameriškega državljana na ameriških tleh, potem ko je direktor FBI-ja J. Edgar Hoover leta 1967 Črne panterje označil za "največjo grožnjo notranji varnosti države", Hamptona pa za radikalno grožnjo.

Pred zoro je bilo, ko je ekipa specialcev vdrla v Hamptonovo stanovanje, kjer je skupno spalo sedem Panterjev.

Med 90 in 100 krogel je bilo izstreljenih. Ko se je dim razkadil, sta bila mrtva Hampton, ki je spal v postelji z osem mesecev nosečo zaročenko Deborah Johnson, in 22-letni Mark Clark, preostali štirje Panterji so bili ranjeni, proti njim pa je bila vložena obtožnica poskusa umora. Kasnejša forenzična preiskava je pokazala, da je bila na drugi strani izstreljena ena sama krogla, in sicer Clarkova, ki je bil zadolžen za varovanje, pa še to je izstrelil v strop, po nekaterih analizah je šlo za refleksni strel v smrtni agoniji.

Dnevi besa

Čeprav je bila sama konfrontacija kratka, se prah glede okoliščin policijske akcije ni polegel še leta – kot tudi ne sodni procesi, povezani z njo, in medijske analize. "Fred Hampton je bil umorjen. In to bomo dokazali svetu," je dejal takrat soustanovitelj illinoiške podružnice Črnih panterjev, danes pa kongresnik Bobby L. Rush.

Z orjaškim razkorakom med revnimi in bogatimi ter policijo, ki je bila na slabem glasu po svojih brutalnih metodah in diskriminaciji proti Afroameričanom, je bil Chicago "zagotovo emblematičen za tisto obdobje političnih, rasnih in družbenih konfliktov”, je za Washington Post povedala Jane Rhodes, predstojnica oddelka za afroameriške študije na Univerzi v Illinoisu in avtorica knjige o Črnih panterjih.

Po izgredih, ki so sledili atentatu na Martina Luthra mlajšega leta 1968, je policija dobila še radikalnejše napotke za postopanje s protestniki, vse skupaj pa je vrelišče doseglo v "dnevih besa" oktobra 1969, ko so se v zraku skoraj vohale spremembe in revolucija.

V središču vsega tega je bil Hampton, energičen, brezkompromisen, mož akcije, ki je verjel v popolno revolucijo, ne pa benigne reforme. "Reforme so samo sužnjelastniki, ki učijo sužnje, kako biti boljši sužnji," je dejal.

Revolucionar od mladega

Hampton, nadarjen tako na intelektualnem kot na športnem področju, je pri rosnih desetih letih začel ob koncih tedna gostiti zajtrke za druge otroke iz soseske in kuhati obroke, kar je bil nekakšen predhodnik brezplačnega programa zajtrkov za deprivilegirane sloje, ki so ga izvajali Panterji.

Aktivizem se je v njem prebudil že zelo zgodaj in v srednji šoli je že vodil proteste proti izključevanju temnopoltih dijakov, ko je šlo za obšolske dejavnosti, in pozival pristojne, naj najemajo več temnopoltih profesorjev. Maturo je opravil z najvišjo odliko, nato pa se vpisal na študij prava, da bi se bolj seznanil s pravnim sistemom in izkoristil znanje za boj proti nasilju policije nad temnopoltimi.

Pri 18 letih se je že istovetil s socialističnimi boji tretjega sveta in marksizmom ter bral komunistične manifeste Cheja Guevare, Ho Či Minha in Maa Cetunga, pri čemer je pozival ne le h koncu vojne v Vietnamu, ampak tudi zmagi Severnega Vietnama.

Proti rasizmu, ki ga je označeval za stranski produkt kapitalizma, se je boril v okviru socialnega boja proti revščini, proti socialnim razlikam, proti razslojenosti Amerike. V tistem času je postal dejaven v Nacionalni zvezi za napredek temnopoltih (NAACP), nato pa se je pridružil Panterjem ter se z izjemnim talentom in energijo naglo zavihtel na vrh stranke.

Proti kapitalizmu s socializmom

Panterji so bili zagotovo radikalna organizacija z vojaško disciplino, ki je policiste označevala za "prašiče" in se proti policijski brutalnosti borila z načelom "zob za zob", za kar je bila upravičena uporaba vseh sredstev. "Sem ljudstvo, nisem prašič. Morate ločevati to dvoje. In ljudstvo bo moralo napasti prašiče. Ljudstvo se bo moralo postaviti proti prašičem."

Hkrati pa so bili Panterji tudi socialna organizacija, ki je vodila program brezplačnih zajtrkov za predšolske otoke, izobraževalni program za otroke, gradili so tudi zdravstveno kliniko.

"Proti rasizmu se bomo borili ne z rasizmom, ampak s solidarnostjo. In proti kapitalizmu se ne bomo borili s temnopoltim kapitalizmom, ampak s socializmom," je dejal v enem od svojih ognjevitih nagovorov.

"Podivjane zveri"

Z bojevito retoriko je Hampton dvignil profil stranke, okrepil članstvo in vlil energijo v člane, si je pa tudi ustvaril vrsto sovražnikov, predvsem na strani čikaške policije, ki ji je illinoiški oddelek Panterjev postajal vse večji trn v peti. Po spopadu s policijo leta 1969, v katerem sta bila ubita dva policista, je časnik Chicago Tribune zaključil, da so Panterji, "podivjane zveri", "razglasili vojno družbi", s tem pa da so se tudi "odrekli pravicam, ki pritičejo običajnim kršiteljem zakonov".

Potem ko je direktor FBI-ja Hoover stranko Črnih panterjev razglasil za državne sovražnike številka 1, je urad tudi postopal temu primerno. Rokavice so bile snete, črka zakona pozabljena.

Kasneje, ko so preživeli racije vložili tožbo proti čikaški policiji, je prišlo na dan, da se je FBI s pomočjo ovaduha, še ne 20-letnega Billa O'Neala, dokopal do načrta Hamptonovega stanovanja, Hampton in illinoiško krilo Panterjev pa sta bila tarča FBI-jevega tajnega protiobveščevalnega programa Cointelpro, katerega cilj je bil spodkopavanje delovanja militantnih skupin in je bil osnovan v 50. letih za nadzor nad ameriško komunistično stranko.

Resnica prišla na dan ‒ a brez pravih posledic

Čeprav je trajalo več let, da je prišla na dan resnica glede Hamptonovega uboja, pa so se dvomi v uradno razlago dogajanja pojavili že skoraj nemudoma, dokler ni bilo več nobenega dvoma, da je šlo za atentat, ki sta ga skovala FBI in Nixonovo pravosodno ministrstvo.
Ker policija ni zavarovala prizorišča streljanja, so Panterji sami opravili obhode stanovanja in prišli do dokazov, da je veliko večino streljanja opravila policija sama.

Boj za javno mnenje glede razlage dogodkov se je preselil še v medije in Chicago Daily News je s pomočjo dokazov in očividcev že kmalu prišel do zaključkov, ki so policijo prikazali v precej nelaskavi luči.

Kot so zapisali, je policija v stanovanje vdrla na silo, nato pa začela brez opozoril streljati. Hampton je bil ubit v postelji, omamljen zaradi uspaval, ki naj bi mu jih v pijačo podtaknil O'Neal, ki ga je policija držala v primežu zaradi manjšega prestopka in ga prisilila v ovajanje. Po kopici dokazov in balističnih testov, da je bila policija agresor, so maja 1970 nazadnje obtožbe poskusa umora proti sedmerici Panterjev ovrgli.

“Poročila se ne da prebrati, ne da bi bili zgroženi nad postopanjem organov pregona v Chicagu," so zapisali pozneje v uvodniku Washington Posta.

Atentat na pobudo FBI-ja

A ne glede na zgroženost javnosti so bilo potrebno 12 let pravdanja, da so se pravosodno ministrstvo, mesto Chicago in okrožje Cook leta 1982 končno pogodili za 1,82 milijona dolarjev odškodnine v civilni tožbi, ki so jo vložili preživeli ter svojci Clarka in Hamptona. Do danes primer ostaja najdaljša civilna tožba v zgodovini ZDA.

Odvetnik pravosodnega ministrstva je sicer trdil, da poravnava ne pomeni priznanja krivde, a eden od odvetnikov tožnikov je poravnavo opisal kot "priznanje zarote, ki je obstajala med FBI-jem in policijo, da umorijo Freda Hamptona”, je pisal Times. Glede na razkritja glede programa Cointelpro in dokumente, povezane s strelsko akcijo, imajo mnogi akademiki danes Hamptonovo smrt za atentat na FBI-jevo pobudo.

25 dni po uboju je Hamptonova zaročenka rodila sina, Freda Hamptona mlajšega. Johsnonova (danes preimenovana v Akua Njeri) je ostala aktivna članica Panterjev do razpustitve illinoiškega krila stranke leta 1978. Hampton mlajši je danes star 51 let in nadaljuje očetovo delo kot aktivist in predsednik podmladka Črnih panterjev.

Potem ko je bila leta 1973 razkrita njegova vloga v uboju Hamptona, so O'Neala v sklopu programa za zaščito prič pod novo identiteto preselili v Kalifornijo, a se je leta 1984 skrivoma vrnil v Chicago. Aprila 1989 je dal svoj edini intervju za dokumentarno serijo Eyes on the Prize, v katerem je skušal upravičiti svoja dejanja. Dan za tem, ko je bila serija januarja 1990 objavljena, je storil samomor.

*"Naj samo rečem tole: Mir z vami, če ste se pripravljeni boriti zanj." (Fred Hampton).