Med šestimi kandidati za naslednika Santosa, ki je za svoja prizadevanja za končanje dvainpetdesetletnega konflikta prejel tudi Nobelovo nagrado za mir, je glavni favorit kandidat desnice Ivan Duque, ki mu javnomnenjske raziskave napovedujejo 41-odstotno podporo. Duque, ki ga podpira nekdanji predsednik in ustanovitelj stranke Demokratični center Alvaro Uribe, je kritičen do sporazuma s Farcom in napoveduje njegove spremembe, saj naj bi bil preveč popustljiv do bivših pripadnikov Farca, za katere bo zahteval višje kazni. Duque je v predvolilni kampanji napovedal tudi uničenje "raka korupcije" in razcvet četrtega največjega latinskoameriškega gospodarstva. "Napočil je čas za spremembe!" je ponavljal na volilnih zborovanjih, v središče katerih je postavil tudi obrambo svobode podjetništva, med drugim je napovedal znižanje davkov za podjetja ter podporo naftnim projektom.

Kandidat levice Gustavo Petro, nekdanji župan Bogote in nekdanji gverilec razpuščene skupine M-19, ki mu javnomnenjske raziskave napovedujejo drugo mesto (z občutno nižjo podporo kot Duque, za katerim zaostaja za 12 odstotnih točk), se je v svojih predvolilnih nagovorih osredotočal na spremembo gospodarske politike. Med drugim je obljubil, da si bo prizadeval za prerazporeditev bogastva od bogatih k revnejšim, zaradi česar so nekateri potegnili vzporednice z nekdanjim venezuelskim predsednikom Hugom Chavezom, napovedal pa tudi preusmeritev gospodarstva iz naftne industrije v obnovljive vire energije. Nafta in premog sta sicer ključna kolumbijska izvozna artikla. V 49-milijonski državi, v kateri tradicionalno vlada desnica in je povezana z ZDA, Petro brani mirovni sporazum s Farcom in dialog z zadnjo gverilsko skupino v državi ELN.

Javnomnenjske raziskave na tretje mesto uvrščajo matematika, sredinskega kandidata in nekdanjega župana Medellina Sergia Fajarda, sledi nekdanji podpredsednik države German Vargas, ki ga podpira tudi Santos, ki po dveh zaporednih mandatih ne more kandidirati. Med kandidati sta še nekdanji mirovni pogajalec Humberto de la Calle in neodvisni nekdanji obrambni minister Juan Carlos Pinzon.

Kampanjo so zaznamovali številni medsebojni očitki kandidatov, od tega, da bodo socialistične politike uničile gospodarstvo, do tega, da bo država znova zapadla v oborožene notranje spopade. "Te volitve bodo odločile prihodnost Kolumbije in jo morebiti pomaknile v smer še bolj razdeljene družbe, kar bi se lahko končalo z globoko krizo," je dogajanje opisal 52-letni psiholog iz Bogote Gregorio Sierra. "To je grozljivo".

Javnomnenjske raziskave so sicer pokazale, da so po končanju konflikta s Farcom za volivce bolj kot varnostna vprašanja pomembne druge teme, predvsem vprašanje neenakosti v družbi in boj proti korupciji, kar v ospredje postavlja predvsem levica.

"Te volitve utegnejo politično polje znova bolj razdeliti na podlagi ideološkega razmerja med levico in desnico," ocenjuje politični poznavalec Francisco Miranda. "Prvič v zgodovini Kolumbije se utegne v drug krog prebiti odkrito levičarski kandidat, socialist."

Farc še vedno deli Kolumbijce
V skladu s pogoji mirovnega sporazuma so nekdanji uporniki Farca oblikovali politično stranke, do česar so številni Kolumbijci zelo kritični in menijo, da bi morali biti v zaporu in ne kongresu. Na marčevskih volitvah je njihova stranka dobila manj kot odstotek glasov, a ima v skladu z mirovnim sporazumom Farc (strank nosi enako ime, toda to zdaj označuje Skupno alternativno revolucionarno silo) zagotovljenih pet poslanskih mest v predstavniškem domu in pet v senatu. Na predsedniških volitvah stranka nima svojega kandidata, potem ko je vodja stranke Rodrigo Londono marca po srčnem infarktu kandidaturu umaknil.

Na nekaterih področjih, ki so bila nekoč pod nadzorom Farcovih pripadnikov, so se po njihovem odhodu razplamteli spopadi med kriminalnimi združbami in še obstoječimi gverilskimi skupinami Nacionalne osvobodilne vojske (ELN), ki se borijo za nadzor nad nezakonitim rudarjenjem in trgovino z drogami. Kolumbija še naprej ostaja največja proizvajalka kokaina na svetu, njegova proizvodnja pa se je še povečala.

Volitve sovpadajo tudi naraščajočo krizo v sosednji Venezueli, iz katere se v Kolumbijo zateka vse več Venezuelcev. Kolumbija je že večkrat pozvala mednarodno skupnost za pomoč pri oskrbi več stotisoč Venezuelcev, ki bežijo pred pomanjkanjem v domači državi.

Nizka volilna udeležba je že dolgo težava
Ena od pomembnih tem, ki so jo naslavljali kandidati, je tudi nizka volilna udeležba, ki je ponavadi manj kot 50-odstotna. "Upam, da bodo številni mladi odšli na volišča, predvsem pa upam, da bodo poraženci sprejeli izid," je pred volitvami dejala 28-letna Claudia Guerrero. "Ne le kandidati, temveč tudi njihovi podporniki."

Morebitni drugi krog volitev bo potekal 17. junija. Potem ko so na referendumu volivci leta 2016 nepričakovano zavrnili sporazum s Farcom, se je sicer pokazalo, da javnomnenjske ankete niso nujno dobre napovedovalke izidov, sploh ker se volitev v Kolumbiji ne udeležuje skoraj polovica volilnih upravičencev.