89-letni Raul Castro je sredi aprila na kongresu komunistične stranke napovedal, da se umika iz politike in z mesta generalnega sekretarja Komunistične partije Kube. Pojasnil je, da bo vodenje stranke prepustil mladi generaciji, ki je "polna strasti in protiimperialističnega duha", in dodal, da se poslavlja zadovoljen, ker je opravil svojo dolžnost in da "verjame v prihodnost države". "Obenem moramo opustiti zastarelo iluzijo, da je Kuba edina država na svetu, v kateri lahko preživiš brez dela." Med vodenjem države je uvedel pomembne gospodarske reforme – dovolil je delovanje majhnim zasebnim podjetjem, zaživela je prodaja avtomobilov in hiš, v državo je prišla mobilna telefonija in razmahnilo se je medmrežje.

Raul Castro je na mestu predsednika države brata Fidela nasledil leta 2008, leta 2011 pa je sedel na še vplivnejši stolček generalnega sekretarja stranke. Zdaj se poslavlja s tega mesta, prav tako ne bo več vrhovni poveljnik oboroženih sil – oba položaja je opravljal dva petletna mandata. Na kongresu pred petimi leti je Raul Castro dejal, da bi morali skupaj z njim iz politbiroja odstopiti tudi vsi preostali revolucionarji njegove generacije, a ni jasno, ali se bo to res zgodilo.

Komunistična stranka je na oblasti na Kubi neprekinjeno od leta 1959, a strokovnjaki ugotavljajo, da se v državi še nikoli ni nakopičilo toliko težav kot prav v zadnjem obdobju. Bojuje se s pandemijo covida-19, z ameriškimi gospodarskimi sankcijami, s kroničnim pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin, predvsem hrane in zdravil, zaradi katerih vsak dan nastajajo dolge vrste čakajočih, in zapletenimi uradniškimi postopki. Nič čudnega, da se zato vse bolj krepi politična opozicija.

"Strici iz ozadja" ostajajo

"Mislim, da razmere še nikoli niso bile tako slabe, kot so zdaj," je za Financial Times dejala upokojena profesorica Anaida Gonzalez. "Imamo ogromno živine, a na trgovskih policah ni mleka, masla, jogurta in mesa. Ljudje se vse dni ukvarjajo le s tem, kje dobiti hrano, in s pandemijo," je dodala. Zato je tudi novica o Castrovem slovesu morda bolj kot v domovini odmevala v tujini. Kot piše Guardian, so Kubanci pričakovali, da se bo Raul Castro pri 89 letih odločil za umik, dvomijo pa, da s koncem dinastije Castro prihaja tudi svež veter in globlje spremembe v njihovih življenjih. "Menim, da bo vse ostalo isto, vsaj dokler bodo stari veljaki še vedno delovali iz ozadja in vplivali na kubansko politiko," je dejal neki prebivalec Havane.

Za zdaj kaže, da imajo prav. Najvplivnejši človek v državi, generalni sekretar komunistične partije, bo postal 60-letni Miguel Diaz-Canel, že dozdajšnji predsednik države, katerega glavno geslo na družbenih omrežjih in v javnih govorih pove veliko: "Somos continuidad" – Smo kontinuiteta. Gre za dolgoletnega varovanca in učenca Raula Castra. Tudi geslo kongresa je bil "Kontinuiteta in enotnost". Zato mnogi upajo v izbor drugega sekretarja stranke, saj bo od tega odvisno, ali se bodo temelji stranke zatresli. "Menim, da je samo eno takšno ime, ki bi lahko poslalo pozitiven signal in upanje na spremembo politike. To je Lazara Lopez-Acea, trenutno prva sekretarka strankinega krila v Havani. Gre za žensko afrokubanskih korenin. Ljudje jo zelo cenijo," je dejal profesor na Ameriški univerzi v Washingtonu William LeGrande.

A prvi se bo moral izkazati Diaz-Canel, znanilec dolgotrajnega prenosa oblasti z revolucionarnih veteranov na generacijo, rojeno po letu 1959. Kot predsednik ni naredil večjih napak, a šele zdaj bo moral pokazati pogum, spretnost in ustvarjalnost, da bo državo popeljal iz gospodarskega razsula in znal umiriti vse glasnejše politične oporečnike, ki "štrlijo" iz enostrankarskega sistema.

Vse več plačevanja z ameriškimi dolarji

Za Kubance ključna stvar dan za dnem ostaja, kako priti do hrane. V letu 2020 je uvoz hrane, goriva in surovin upadel za 40 odstotkov, gospodarstvo se je skrčilo za 11 odstotkov. Država mora uvoziti 60 odstotkov vse hrane. Turizem, glavni vir dohodkov, se je zaradi pandemije močno skrčil, nakazila Kubancev iz ZDA v domovino pa so se zaradi zaostrenih pravil ZDA praktično ustavila.

V začetku leta je oblast skušala slabo gospodarsko stanje popraviti z nekaj reformami, med katerimi je bila najpomembnejša denarna. V skladu z njo so opustili uporabo t. i. konvertibilnega kubanskega pesa (CUC), tako da je v uporabi ostal le še nekonvertibilni peso (CUP). Peso so v primerjavi z ameriškim dolarjem devalvirali za 96 odstotkov, s tem pa so mnogi državljani – pa tudi vlada – začeli kot denarno valuto na veliko uporabljati ameriški dolar. Kot piše portal Deutsche Welle, je tako mogoče z dolarji v določenih trgovinah kupiti gospodinjske aparate in avtomobile, prav tako pa tudi hrano in higienske pripomočke, če imajo bančni račun v tuji valuti in debetno kartico. Poteza je povzročila tudi rast inflacije, ki naj bi po napovedih ekonomistov še letos dosegla 500 odstotkov.

Prav zato mnoge trgovine, v katerih kot edina denarna enota ostaja nekonvertibilni peso, propadajo. Drugi razlog za njihovo životarjenje pa je vse manjša založenost z izdelki. Tako vrste pred trgovinami postajajo vse daljše in daljše in so postale že nekakšen zaščitni znak Kube v zadnjem času. "Danes stojimo v vrsti za piščanca, jutri bomo za olje. Čakanje v vrsti se nikoli ne konča," je dejal prebivalec Havane. Dolge kolone so najbolj kričeč dokaz vse hujših gospodarskih razmer v državi.

Čakanje v vrsti – kubanski "nacionalni šport"

Čakanje na hrano pred trgovinami je v časih širjenja okužb z novim koronavirusom postalo nov mogoč vir okužb, za nekatere je to postalo kar – zaposlitev. Nastala je namreč nova skupina ljudi, imenovanih coleros, ki stojijo v vrsti namesto drugih in hrano nato prodajajo naprej. Druga možnost pa je, da si mesto pred trgovino rezervirajo že ob petih zjutraj, ko je zaradi pandemije dovoljeno zapustiti stanovanje, si svoje mesto označijo in ga nato ob devetih, ko trgovine odprejo vrata, prodajo pravemu kupcu, ki je tako prej na vrsti. Ob prihodu pred trgovino tako kupci nikoli ne vedo, koliko ljudi v resnici stoji pred njimi, saj imajo mnogi colerosi svoja mesta le označena. "Prav lahko se zgodi, da si vesel, ker je pred teboj le deseterica, nato pa kmalu ugotoviš, da jih je v resnici pred teboj svoje mesto rezerviralo že 70," pripovedujejo prebivalci prestolnice.

Rezervacija mest "slamnatih kupcev" za prave stane približno 50 CUP, kar pomeni 1,7 evra. "To je zelo malo glede na čas, ki ga porabimo za stanje v vrsti," je pojasnil eden izmed colerosov, zato so se mnogi znašli še drugače– sami odidejo v trgovino po najnujnejše stvari in jih nato po dvojni ceni prodajo naprej. "Kupim piščanca, mleto mesto, majonezo, špagete, kar koli je na voljo," je pojasnil Marco Jimenez, ki meni, da je kar tri četrtine colerosov preprodajalcev. A za to početje je komunistični režim uvedel visoke kazni, saj želi preprodajo hrano in pripomočkov omejiti. V trgovinah mora zato vsak kupec pokazati svojo osebno izkaznico – s tem želijo tudi preprečiti, da bi se isti ljudje dvakrat v dnevu postavili v vrsto. Edino, česar na policah kubanskih trgovin nikoli ne zmanjka, je ustekleničena voda. V nekaterih trgovinah ta proizvod predstavlja kar 70 odstotkov vse ponudbe.

Kakšen je doseg uporniškega gibanja San Isidro?

Z reformo v začetku leta so se povišale plače zaposlenih v javnem sektorju in pokojnine, ne pa tudi plače preostalim 40 odstotkom delovne sile, ki je zaposlena v zasebnem sektorju in kmetijstvu. To je razburilo mnoge v tujini živeče Kubance in oporečnike, strokovnjake pa napeljalo k napovedi, da je kubansko gospodarstvo tik pred popolnim razpadom.

Kot še piše Financial Times, se v državi v zadnjem času vse bolj krepi gibanje San Isidro, ki ga sestavljajo različne skupine aktivistov, novinarjev, akademikov in neodvisnih umetnikov. Njihovo povezovanje in usklajeno delovanje je omogočil razmah medmrežja. Gibanje pritiska na vlado, naj dopusti večjo svobodo izražanja. Nedavno so zato pred ministrstvom za kulturo izvedli demonstracije, kar je bilo za državo doslej nepredstavljivo, in manjši protest v revnem predelu Havane, kjer so preprečili policiji aretacijo nekega raperja. Prav med kongresom komunistične stranke pa je še ena ločena skupina na vzhodu države v znak nasprotovanja uradni politiki izvedla gladovno stavko. Oblast se je na te akcije odzvala z nekaj aretacijami in medijsko propagando proti aktivistom v državnih medijih.

"Konec vladavine bratov Castro je polariziral reakcije Kubancev. Goreči privrženci partije izražajo neomajno zvestobo sistemu, nasprotniki pa v prihodnost gledajo cinično in črnogledo. Revolucionarna vlada je le veliko gledališče, ki je svoja vrata odprlo pred 60 leti in še vedno deluje. Spremenili ne bodo ničesar in delali bodo vse, kar jim pade na pamet, dokler bodo lahko imeli razmere pod nadzorom. Ljudje so prikrajšani za mnogo stvari, v družbi vlada veliko nezadovoljstvo, a nihče razen redkih se ne odpravi na ulico. Vedo namreč, da bo oblast vsako akcijo zatrla s še več policije," je na vprašanje, ali bi lahko bilo gibanje San Isidro znanilec družbenih sprememb na Kubi, dejal profesor iz Havane, ki zaradi varnosti ni želel biti imenovan.

Joe Biden preseneča z ignoriranjem Kube

A do spremembe ni prišlo le v Havani, ampak tudi v Beli hiši v Washingtonu. Demokrat Joe Biden je med predvolilno kampanjo obljubil, da bo zrahljal nekatere ukrepe proti Kubi, ki jih je uvedel njegov predhodnik Donald Trump, zato so si Kubanci obetali vsaj ponovno vzpostavitev letalskih povezav in sprostitev bančnih nakazil, če že ne popolne vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama, do katere je prišlo v času administracije Baracka Obame leta 2016. V času Trumpa so se ameriške sankcije namreč močno zaostrile, saj so finančne transakcije z otokom postale nemogoče, s tem pa so sorodniki z ZDA izgubili možnost, da prek Western Uniona nakazujejo denar v domovino. ZDA so prepovedale tudi obiske ladij za križarjenje na Kubi, ki je sicer od ameriške obale oddaljena le 90 milij (145 kilometrov).

A za zdaj pričakovanja Kubancev po otoplitvi odnosov ostajajo neuresničena, kar preseneča tudi nekatere ameriške novinarje. New York Times tako piše, da Biden in njegova ekipa od januarja nista naredila še niti ene poteze, s katero bi podala roko Kubi, še več – Bela hiša je prejšnji mesec celo izjavila, da Kuba trenutno v kalejdoskopu notranjih in zunanjepolitičnih težav ni ameriška prioriteta. Poleg tega Bidnu ustreza, da je trenutno na čelu vplivnega senatnega odbora za zunanje zadeve še vedno Američan kubanskih korenin – prej je bil to republikanec Marco Rubio, v novi sestavi kongresa pa je to demokrat Robert Menendez. Zato se demokrati ne želijo preveč vpletati, da ne bi na prihodnjih volitvah na Floridi prišlo do sprememb v senatu in bi izgubili kakšen pomemben sedež. "Biden ni naredil niti tistih sprememb, ki so se mnogim poslovnežem zdele samoumevne. Za umik omejitev glede nakazil iz ZDA na Kubo mu ne bi bilo treba niti vzpostaviti stika s kubansko vlado," je dejal John Kavulich, predsednik ameriško-kubanskega trgovinskega sveta.

Dve kubanski cepivi v zadnji fazi kliničnih preizkusov

Kako je državo prizadela pandemija? Kubi se je obrestovalo, da ima dolgo zgodovino razvoja zdravstva in t. i. zdravstvene diplomacije, prek katere pošilja zdravnike v druge države. Čeprav je najhujša gospodarska kriza po padcu Sovjetske zveze izpraznila police lekarn, pa se je vseeno lotila razvoja svojih cepiv proti covidu-19. Kot piše Guardian, je Kuba celo na poti, da postane najmanjša država na svetu s svojim cepivom - izmed 27 cepiv po vsem svetu, ki so v zadnji fazi razvoja, sta kar dve plod kubanskega znanja.

"Če želimo ohraniti suverenost, potrebujemo lastna cepiva," je dejal Vicente Verez, direktor instituta Finlay, ki je razvil cepivo Soberana 2 (Vladarica 2), ki je izmed petih kubanskih kandidatov najdlje v razvoju. "V devetih mesecih smo prišli od ideje za razvoj cepiva do tretje faze kliničnih preizkusov," je dodal, v odgovor na vprašanje, kaj jih žene, pa je citiral revolucionarja Ernesta "Cheja" Guevarro, ki je dejal: "Pravega revolucionarja vodi velik občutek ljubezni."

V tej fazi trenutno v Havani sodeluje 44.000 prostovoljcev, podobno število v mestu Santiago na vzhodu države preizkuša cepivo Abdala, ki so ga poimenovali po pesmi Joseja Martija, ki ima na otoku status narodnega heroja. Hkrati v Havani poskusno cepijo tudi 150.000 zdravstvenih delavcev.

Kubanska "zdravstvena fronta" se je začela leta 1981, kar je le pet let po ustanovitvi prvega biotehnološkega podjetja Genentech. Pri razvoju cepiva proti covidu-19 sodelujejo vsi največji domači strokovnjaki s tega področja, mnogi med njimi so se v preteklosti šolali v Sovjetski zvezi.

Letos je število okužb poskočilo

A tudi pri tem se Kuba ne more izogniti grenki geopolitični resničnosti. Ameriški embargo namreč omejuje, katero zdravstveno opremo in pripomočke lahko Kuba uvaža. Kljub množici pozivom človekoljubnih organizacij, naj ZDA med pandemijo ukinejo sankcije proti Kubi, jih je Washington v zadnjih 12 mesecih celo še okrepil. Trumpova administracija je Kubo namreč januarja uvrstila na ameriški seznam držav, ki podpirajo terorizem, zato je težko najti že banko, prek katere bi se lahko izvajale transakcije v tujino.

Kuba je lani poročala le o 12.225 potrjenih primerih okužbe in 146 smrtih covidnih bolnikov, kar je ena najnižjih številk med državami na zahodni polobli. A nato so se stvari poslabšale. Novembra, ko so znova uvedli komercialne polete, vlada nekaj tednov za vstop v državo ni zahtevala opravljenega PCR-testa, zato so okužbe poskočile, saj je virus na otok prineslo mnogo kubanskih izseljencev iz ZDA. Januarja letos so tako na Kubi imeli več potrjenih primerov kot v celotnem letu 2020, trenutno pa v povprečju naštejejo po tisoč okužb na dan.

Cepljenih je le okoli 100.000 ljudi, kar pomeni, da je Kuba na spodnjem delu precepljenosti med latinskoameriškimi državami, v katerih je povprečno en odmerek cepiva dobilo 12 odstotkov ljudi. Oblast je bila deležna tudi kritik, ker ni pristopila k programu Covax, ki zagotavlja cepiva revnejšim državam. Kuba namreč stavi na odobritev in proizvodnjo svojega cepiva Soberana 2, saj naj bi letos proizvedli kar 100 milijonov odmerkov, kar bi bilo dovolj za celotno populacijo in še za izvoz. Strokovnjaki so zato prepričani, da bi lahko država zadostno precepljenost dosegla do konca leta.

Kubanskemu znanju zaupajo tudi nekatere druge države. Venezuelski minister za zdravje je tako pred dnevi napovedal, da bodo tudi pri njih začeli klinični preizkus kubanskega cepiva Abdala. Če bo šlo vse po načrtih, nameravajo tudi proizvesti štiri milijone odmerkov tega cepiva.