Večji potres je definiran kot potres z magnitudo, višjo od 7. stopnje. Zadnji odmeven večji potres na Prelomnici sv. Andreja in okoli nje – z magnitudo 'zgolj' 6 – se je zgodil leta 2004 okoli mesta Parkfield. To je bila posledica premika prelomnice za kar pet metrov. A to so v mestu lahko pričakovali, saj so se zgodovinsko gledano občutnejši potresi tam dogajali na od 12 do 32 let.

Brez usodnejšega potresa več kot 300 let

Kot je za MMC dejal Ryley Hill z univerze v San Diegu, so bili tudi v južnem predelu Prelomnice sv. Andreja v preteklosti redno 'na sporedu' večji potresi. Njegova ekipa ocenjuje, da so se v povprečju pojavljali na 180 let, z odstopanjem navzgor in navzdol za 40 let. A tovrstnega potresa v južnem predelu prelomnice niso zaznali že več kot 300 let. Zadnji se je menda zgodil leta 1726, a o njem obstaja le malo zgodovinskih dokumentov. Kaj je lahko vzrok? Preden se posvetimo dognanjem sandiegovske ekipe, najprej nekaj podatkov v Prelomnici sv. Andreja.

Bo Kalifornija 'padla' v ocean?

Gre za skoraj 1300 kilometrov dolgo prelomnico, stik med Tihooceansko in Severnoameriško tektonsko ploščo vzdolž Kalifornije. Na severu obsega ameriško zvezno državo Kalifornija, na jugu pa še dve mehiški zvezni državi, in sicer državi Baja Kalifornija in Baja Kalifornija Sur, ki sta del tako imenovane Spodnje Kalifornije oz. Kalifornijskega polotoka. Tam se zaradi drsenja ene plošče mimo druge pojavlja seizmično trenje.

Kot pravi Hill, gre za zelo dejavno potresno območje, drsenje pa poteka v povprečju za 18 milimetrov letno. Zaradi tega drsenja so se že pred desetletji pojavile domneve, da bi se Kalifornija nekoč v prihodnosti utegnila odcepiti od severnoameriške celine.

Hill sicer meni, da se to ne bo zgodilo. Usmeri nas na besedilo na poljudnoznanstvenem portalu Science for a Changing World, ki je nasledil prizadevanja, izražena v zveznem ameriškem zakonu iz leta 1879. Nastala naj bi platforma, ki reflektira in se odziva na potrebe družbe.

V priporočenem besedilu piše, da Kalifornija ne bo 'padla v ocean'. Članek navaja, da se obe tektonski plošči gibljeta horizontalno, pri čemer je naveden podatek, da se Tihooceanska plošča giblje proti severozahodu, in sicer s hitrostjo približno 46 milimetrov letno, kar da je približna hitrost rasti nohtov. Potresi so posledica tega gibanja in nekoč v prihodnosti naj bi se Los Angeles in San Francisco znašla drug ob drugem.

Različni segmenti prelomnice

Ryley Hill je pojasnil, da obstajajo različni segmenti prelomnice. Na nekaterih plošči drsita brez potresov, na nekaterih delih sta se zataknili. Dlje kot mine od zadnjega potresa prav tako predstavlja tveganje za kopičenje seizmičnega potenciala. Ta se sicer – tako Hill – lahko sprosti v nizu manjših potresov ali pa se zgodi uničujoč potres. "Konkretno ta predel, ki ga preučujemo, predstavlja največji seizmični hazard v vsej Kaliforniji, saj bi potres velike magnitude lahko povzročil tresenje v Los Angelesu. /…/ In vemo, da sta se plošči na tem delu zataknili in da se pritisk povečuje."

Kot omenjeno, hujših potresov v južnejših predelih Kalifornije ni bilo že zelo dolgo. Bistvo razlage naj bi se skrivalo v soodvisnosti potresov in višine vode nad prelomnico. Kot so zapisali tudi pri Ameriški geološki družbi (The Geological Society of America), naj bi obstajala povezava med višino vode v nekdanjem jezeru Cahuilla in potresi. Šlo je za orjaško jezero, katerega vode so bile najobsežnejše približno med letoma 1000 in 1500, nato pa so začele počasi odtekati. Na njegovi lokaciji, a veliko manjše, je jezero Salton in tako naj bi že vrsto let obstajale razmere, ki jih imenujejo 'seizmološka suša'.

Veliko jezero, ki občasno izgine

Zgodovinsko gledano je bil nastanek velikega jezera v dolini Imperial povezan z reko Colorado. Ta sicer teče vzhodneje od jezera Salton in področja, ki ga je prekrivalo jezero Cahuilla. A struga se je skozi čas premikala in reka je občasno tudi poplavila to območje, spet drugič se je dolini daleč izognila in se je območje spremenilo v puščavo. To se je denimo zgodilo leta 1580, a ni bilo edinkrat. V sedanje jezero Salton tečejo druge reke, vodo pa pridobiva tudi prek namakalnega sistema, katerega jedro je kanal, ki so ga gradili od leta 1900 in ki vodo črpa iz reke Colorado. Tako je jezero tudi nastalo.

Preiskovanje razmer v zadnjih 1000 letih

Raziskovalna ekipa je pod drobnogled vzela razpoložljive podatke o potresni dejavnosti na tem območju v zadnjih 1000 letih. Preiskovali so celo zemeljske plasti v grobovih in ugotavljali, kot so zapisali v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung, ali bi lahko stene teh grobov obravnavali kot neke vrste tapete, s katerih je mogoče razbrati premike tal, ki so jih povzročili potresi. Mimogrede, v zadnjih 1000 letih je bilo na območju južne Kalifornije vsaj pet večjih potresov.

Ryley Hill nam povezavo med vodostajem nad prelomnico in potresi razloži tako: "Jezerska voda povečuje pritisk na razpoke, to pa obenem pomeni zmanjševanje stabilnosti prelomnice." Močnejši potresi na tem področju naj bi se zato zgodili v času, ko je imelo jezero Salton in njegov predhodnik Cahuilla višji vodostaj. Tako Hill kot drugi seizmologi in geologi pa seveda menijo, da se potresov, tudi večjih, za zdaj ne da napovedovati.