Vladni podatki, ki so jih oblasti v Ciudadu de Mexicu objavile v ponedeljek, razkrivajo ogromne razsežnosti izginotij ljudi. Od leta 1964, ko so začeli voditi seznam, do danes je na seznamu že kar 100.000 ljudi. A seznam izginulih se je še posebej hitro začel podaljševati v zadnjih dveh letih, ko se je število imen povečalo s 73.000 na 100.000.

V državi deluje veliko človekoljubnih skupin, katerih člani so največkrat svojci, ki kar z lopatami in krampi ter s plastenko vode v nahrbtniku po neposeljenih območjih neutrudno iščejo svoje najdražje. Oblasti so že večkrat pozvali, da morajo storiti več, predvsem z učinkovitejšim iskanjem in preiskavami. "Neverjetno je, da je število izginulih v porastu. Vlada se preprosto ne potrudi dovolj, da bi te ljudi našla," je dejala Virginia Garay, tudi sama mati pogrešanega sina, ki je izginil leta 2018 v zvezni državi Nayarit. Garay se je z množico drugih, s katerimi si deli usodo, združila v organizacijo Bojevniki, ki iščejo svoj zaklad.

Od leta 2006 nasilne smrti umrlo več kot 340.000 ljudi

Prva poročila o izginotjih v Mehiki segajo v čas t. i. umazane vojne, v kateri so se oblasti borile proti levičarskim gibanjem med 60. in 80. leti prejšnjega stoletja. Število izginulih pa je še bolj začelo naraščati od leta 2007, ko je takratni predsednik države Felipe Calderon v boj proti prekupčevalcem z mamili in organiziranim kriminalnim skupinam na ulice poslal vojsko in sprožil pravo vojaško ofenzivo. To je povzročilo val nasilja, ki se do danes ni umiril. Od leta 2006 je nasilne smrti umrlo že več kot 340.000 ljudi. Lani se je v državi zgodilo 27,8 umora na 100.000 prebivalcev, kar je ena najvišjih stopenj na svetu.

Po podatkih oblasti po vsej državi v množičnih grobiščih, na univerzah in v forenzičnih inštitutih leži 52.000 trupel ljudi, ki jih ne morejo identificirati, čeprav humanitarne organizacije trdijo, da je ta številka še krepko višja. Največ neidentificiranih trupel je v zveznih državah Baja California, Ciudad de Mexico, Jalisco, Chihuahua, Tamaulipas in Nuevo Leon, skupaj približno 70 odstotkov. Po vsej državi naj bi bilo več kot 4000 množičnih grobišč. Forenziki se utapljajo v delu, saj se jih s prepoznavanjem posmrtnih ostankov ukvarja le peščica.

"100.000 izginulih je tragedija," se je na pretresljivo številko odzvala Michele Bachelet, visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice, ki je opozorila, da je do zdaj v Mehiki le neverjetnih 35 primerov izginotij pripeljalo do obsodbe storilcev, kar je "osupljiva raven nekaznovanosti". Državo je zato pozvala, naj sprejme nujne reforme in zagotovi pravico za žrtve ter njihove družine. "Zločini, kot so prisilna izginotja, so ena najokrutnejših stvari, predvsem za družine teh ljudi, ki živijo v strahu in obenem upajo, da bodo svoje drage še kdaj videli. A na žalost njihovih trupel skoraj nikoli ne najdejo," je dejala predstavnica Bachelet, Liz Throssell.

Petina v času izginotja mlajša od 18 let

Statistika pravi, da je med izginulimi skoraj četrtina žensk, petina pa je bila v času izginotja mlajša od 18 let. V zadnjih petih letih se je v povprečju vsako leto seznam podaljšal za 8000 ljudi. Samo v prvi polovici letošnjega leta so kot pogrešane prijavili 3000 ljudi, 2000 jih še vedno niso našli, pa opozarja Mednarodni odbor Rdečega križa, ki poudarja, da je treba več storiti tako pri samem mehanizmu iskanja izginulih kot pri nudenju pomoči njihovim sorodnikom.

"Ko nekdo izgine, je najbolj ključnih prvih nekaj ur," je dejala Marlene Herbig, vodja programa Rdečega križa za izginule osebe v Mehiki. "Njegovi sorodniki imajo pravico izvedeti, kaj se je zgodilo. To, da poznaš usodo bližnjega človeka, je predvsem humanitarno dejanje," je dodala. A iskanje izginulih zahteva usklajeno delovanje več institucij, nevladnih organizacij in pogosto tudi sodelovanje med državami.

Le šest odstotkov primerov izginotij pripeljalo do obsodb

Prejšnji mesec je tudi Odbor ZN-a za prisilna izginotja Mehiko opozoril, naj ukrepa zaradi skrb vzbujajočega pojava prisilnih izginotij, in opozoril, da gre pri tem za skoraj "popolno nekaznovanost odgovornih". "Organizirani kriminal je glavni krivec izginotij v Mehiki, a pri tem veliko vlogo igrajo tudi poslušnost, brezbrižnost in sodelovanje javnih uradnikov," so opozorili. Le šest odstotkov primerov izginotij je namreč pripeljalo do obsodb. "Nekaznovanost tako še bolj spodbuja ta dejanja, obenem pa spravlja v še težji položaj žrtve, borce za pravice ljudi in uradnike, ki skušajo svoje delo opravljati dobro," so še opozorili.

Ker je vlada pri tem tako neučinkovita, so številne družine, predvsem ženske, vzele stvari v svoje roke in na lastno pest organizirale iskanja svojih bližnjih. Pred dnevi, 10. maja, ko v Mehiki praznujejo materinski dan, se jih je na tisoče zgrnilo na ulice prestolnice, kjer so s fotografijami pogrešanih svojcev v rokah vzklikale, prepevale in zahtevale, da so odgovorni za izginotja kaznovani.

"Ker so nam jih vzeli žive, jih želimo žive tudi nazaj"

"Kje so? Kje so? Naši otroci, kje so?" in "Ker so nam jih vzeli žive, jih želimo žive tudi nazaj" so vzklikale po poročanju Al Džazire na shodu pod imenom Shod za nacionalno dostojanstvo. Z rokami, stisnjenimi v pest, so za nekaj časa ustavile promet in kričale: "Kaj zahtevamo? Pravico! Kdaj jo zahtevamo? Zdaj!"

Med udeleženkami je bila tudi 50-letna Araceli Hernandez, ki išče tako hčer kot sina, oba sta bila v času izginotja stara nekaj nad 20 let. Leta 2017 so najprej vse sledi izginile za hčerko Vanesso, ko jo je brat Manuel skušal poiskati, je izginil še on. "Nekaj dni sem v strahu čakala in upala na kakšno informacijo. Po štirih mesecih sem vzela nahrbtnik, dala vanj nekaj plastenk vode, pograbila še leseno palico in se odpravila v hribe, da ju poiščem. To kot mati moram storiti," je dejala.

Tako se je pridružila vse več materam, ki skupaj hodijo po gozdovih in neposeljenih območjih in iščejo skrite grobove, da bi spoznale usodo svojih otrok.

"To, da ne veš, kaj se je zgodilo s tvojim otrokom, je grozljiva negotovost, ki je ne privoščim nikomur. Če bi vedela, da je mrtev, bi bila vsaj pomirjena, da ne trpi več. A preprosto ne vem, kje je, in to je najhuje. To ni življenje, to je mučenje," pa je dejala Noemy Padilla Aldaz, ki dve leti išče 20-letnega sina, ki se ni vrnil domov z nočne izmene.

"Narod femicida"

Kot piše Reuters, med glavnimi žrtvami izginotij ostajajo moški, stari med 15 in 40 let. A vse bolj narašča tudi število izginulih dečkov in deklet od 12. leta naprej, pa tudi najstnic in žensk. Razmere zanje so se od začetka epidemije covida-19 precej poslabšale. Vse pogosteje izginjajo tudi prebežniki. Po podatkih oblasti in žrtev se izginotja vse bolj dogajajo zaradi trgovine z belim blagom in spolnega izkoriščanja.

V Mehiki je v povprečju vsak dan ubitih kar deset žensk, za desettisočimi pa se izgubijo vse sledi. Prejšnji mesec je veliko pozornosti vzbudil primer 18-letne študentke prava Debanhi Escobar. Njeno truplo so našli dva tedna po prijavljenem izginotju v neki cisterni za vodo pri motelu, v katerem so jo nazadnje videli na zabavi. Zaradi njene smrti se je na ulicah mesta Monterrey zbralo več tisoč ljudi, ki so zahtevali konec nasilja nad ženskami. Samo v zvezni državi Nuevo Leon, katere prestolnica je Monterrey, je letos izginilo že 26 žensk, po prijavi, da so pogrešane, pa so odkrili pet trupel.

Lani je bilo v Mehiki samo zaradi spola ubitih 1015 žensk, leta 2020 še 977. "Narod femicida", se je zato glasil članek v britanskem časopisu Guardian. Kot pojasnjuje Evropski inštitut za enakost spolov, je femicid "pobijanje žensk in deklet zaradi njihovega spola, ki ga povzročijo ali dopuščajo zasebni in javni akterji. Med drugimi vključuje umor ženske kot posledico partnerskega nasilja, mučenje in mizoginistično pobijanje žensk, ubijanje žensk in deklet v imenu tako imenovane časti in drugo ubijanje, povezano s škodljivimi praksami, ciljno usmerjeno pobijanje žensk in deklet v kontekstu oboroženega spopada ter primere umorov žensk, povezane s tolpami, organiziranim kriminalom, preprodajalci drog in trgovino z ženskami in dekleti."

Bojevniški krvosledci – ena izmed skupin, ki sama išče izginule

Razmere v državi so tako pereče, da po več mestih stojijo spomeniki v spomin izginulim ljudem. "Ko bližnji izgine, sčasoma izgine tudi tvoj strah. Še naprej bomo delali tisto, kar bi morala delati oblast," je dejala Maria Isabel Cruz Bernal, ki je vodja civilnega združenja Sabuesos Guerreras (Bojevniški krvosledci), ene izmed več kot 70 skupin, ki sestavljajo organizacijo Gibanje za iskanje naših izginulih. To je lani izdalo poročilo z naslovom Kriza forenzike v Mehiki. "Videla sem že vse – neutolažljive matere, ki ne morejo najti svojih otrok, pretresene starše, ki so jim vrnili le nekaj kosti njihovih potomcev, živčne zlome, ko so svojci videli napačna trupla, in družine, ki svojega člana iščejo leta – nato pa dobijo njegove ostanke, spravljene v raztrgano plastično vrečo. Uradno imamo v državi 52.000 neidentificiranih trupel, a vprašanje, koliko jih je v resnici," je dejala za NBC. S člani združenja dneve in tedne in mesece preiskujejo hribe, doline in reke, da bi našli sledi za izginulimi.

"Ker država ne ukrepa, sem sama postala preiskovalka. Dobila sem videoposnetek bratove ugrabitve in se dokopala do identitete ugrabitelja. Dali so ga v pripor, a vse od leta 2015 mu zaradi ugrabitve mojega brata niso sodili. Kar doživljamo, je srce parajoče. Ker nisem odnehala, sem začela dobivati grožnje, zato sem morala pobegniti na drugi konec države," pa je dejala Maria Teresa Valadez Kinijara.

Prav Mehičanke so najvztrajnejše pri iskanju svojcev. Pogosto med iskalnimi akcijami nanje celo streljajo, zato so ogrožena tudi njihova življenja. Številne ženske so se ločile od svojih družin, da bi našle resnico o izginulem sinu ali hčerki – pa naj bo ta resnica njihovo truplo, kosti, kos oblačila ali kaj drugega, kar bi jih pripeljalo bližje zaključku, kaj se je z njimi zgodilo in kje so končali. Bojevniške krvosledce sestavlja 850 ljudi, od teh so le trije moški, ki so v štirih letih obstoja našli več kot 190 trupel in 18.860 delov teles – pa tudi 55 ljudi, ki so izginili, a so bili še živi.

Število izginulih prebežnikov lani za štirikrat večje kot leta 2020

Vse slabše so razmere tudi za prebežnike, ki se iz drugih držav Srednje Amerike prek Mehike prebijajo proti ZDA. V primerjavi z letom 2020 se je lani število izginulih prebežnikov v Mehiki namreč povečalo kar za štirikrat. Človekoljubna organizacija za iskanje izginulih prebežnikov SJM je tako pred dnevi sporočila, da se je število izginulih tujcev v državi lani v primerjavi z letom prej povečalo za 292 odstotkov, z 89 primerov na 349. Čez Mehiko vsako leto potuje na tisoče ljudi iz Hondurasa, Salvadorja, Gvatemale, Kube, Ekvadorja in Venezuele, ki upajo, da jim bo uspelo priti v ZDA. A pri tem so pogosto žrtve ugrabitev, umorov in drugih zločinov. "Obstajajo določeni kraji, na katerih člani mamilarskih kartelov prežijo na prebežnike," so opozorili pri SJM-ju. 44 odstotkov izginulih prebežnikov je starih od 18 do 29 let, 14 odstotkov pa je celo mlajših od 17 let.

Odbor ZN-a za prisilna izginotja opozarja tudi, da se z velikim tveganjem spoprijemajo tudi zagovorniki človekovih pravic – nekateri so tudi sami izginili med iskanjem drugih ali v boju proti organiziranemu kriminalu. Prav tako opozarjajo na vse bolj perečo težavo izginulih novinarjev – v obdobju med letoma 2003 in 2021 je izginilo že več kot 30 novinarjev, nikogar do danes niso našli. Samo v prvi polovici maja je bilo v državi ubitih pet novinarjev. Juan Vazquez, predstavnik za odnose z javnostmi mednarodne nevladne organizacije Article 19, je dejal, da se v Mehiki letos enkrat na dva tedna zgodi umor novinarja. "Ne vidimo prepoznavanja novinarskega dela in zato kot družba izgubljamo svojo pravico do informiranja," je opozoril.

Odbor ZN-a je nedavno kot prvo državo obiskal prav Mehiko in poročal tudi o več primerih izginotij iz zaporov in centrov za prebežnike. "Ne pozabimo, izginotja so velika težava, a vsaj tako velika je tudi nekaznovanost storilcev. Stopnja nekaznovanosti v Mehiki je od 94 do 98 odstotkov," so poudarili.

Zakaj je bilo umorjenih 43 študentov?

Najbolj v nebo vpijoč primer, ki je razgalil vso razsežnost težave z izginjanjem ljudi, še vedno buri duhove in je postal simbol državne nesposobnosti in korupcije. Septembra leta 2014 je namreč s kolidža v mestu Ayotzinapa izginilo 43 študentov, ki so bili ugrabljeni in domnevno umorjeni. Kot so trdile oblasti, so jih ugrabili policisti in jih izročili kriminalni združbi Guerreros Unidos. Člani tolpe naj bi jih nato umorili, njihova trupla pa zažgali. A svojci pogrešanih uradni razlagi dogodkov ne verjamejo in trdijo, da je bila preiskava opravljena površno in bila prehitro končana. Skoraj jasno je, da so študentje mrtvi, a še danes nihče ne ve, kje so njihova trupla, kdo jih je umoril – in zakaj, država pa je tragedijo pometla pod preprogo.

A Medameriška komisija za človekove pravice je v Mehiko poslala skupino mednarodnih strokovnjakov, ki so šest mesecev preverjali točnost vladne preiskave. Ugotovili so vrsto napak. Zatrdili so, da študenti niso mogli biti zažgani na smetišču v Coculi, kot je trdila vlada. Ta je namreč zapisala, da so forenzični strokovnjaki med zažganimi posmrtnimi ostanki identificirali dva izmed študentov. Vladni predstavniki so dejali, da je identifikacija zelo težka, saj je ostalo po uničenju trupel zelo malo dokazov. Študenti sicer uradno še vedno veljajo za pogrešane. Tudi preiskava ZN-a je leta 2018 ugotovila, da je v preiskavi prišlo do vrste prikrivanj ter da je bilo vsaj 34 študentov žrtev mučenja.

Mehičani so tako že vrsto let jezni tudi na pravosodni sistem v državi, za katerega se je izkazalo, da pogosto sodeluje z zločinci, ki bi jih moral preganjati. "Izginotje je verjetno najhujša oblika trpljenja za svojce žrtev," je za New York Times dejala strokovnjakinja za nasilje v Latinski Ameriki Angelica Duran-Martinez.

Mednarodna konvencija za zaščito vseh ljudi pred prisilnim izginotjem

Organizacija Amnesty International ob tem na splošno opozarja, da so za izginotja krivi tako člani oblastniških struktur kot nedržavni akterji, na primer oborožene uporniške skupine, in da je izginotje po mednarodnem pravu kaznivo. Žrtve so pogosto zaprte, številne so mučene, nekatere živijo v stalnem strahu za svoje življenje ali so ubite. Pogrešani se zavedajo, da njihove družine ne vedo, kje so in da imajo zelo malo možnosti, da jih bo kdo rešil. Tudi če slučajno preživijo, jih vse življenje spremljajo duševne in telesne posledice. Dodajajo, da so prisilne ugrabitve pogosto strategija za širjenje strahu v družbi.

Leta 2010 so članice Združenih narodov sprejele Mednarodno konvencijo za zaščito vseh ljudi pred prisilnim izginotjem, katere namen je preprečevanje izginotij, razkrivanje resnice, ko se izginotij zgodi, in zagotavljanje, da se preživelim in njihovim družinam omogoči pravica, resnica in povračilo za trpljenje. Do leta 2010 prisilna izginotja namreč niso bila prepovedana z nobenim splošno sprejetim in obvezujočim dokumentom. Z vsakim prisilnim izginotjem je kršenih več osnovnih človekovih pravic – pravica do varnosti in dostojanstva, pravica, da ni nihče žrtev mučenja in drugega nehumanega ravnanja, do humanih pogojev v priporu, do poštenega sojenja, družinskega življenja in navsezadnje do življenja.