Pred referendumom o neodvisnosti, ki bo potekal sredi septembra, večina javnomnenjskih raziskav napoveduje, da bo Škotska ostala v Združenem kraljestvu, a bo izid veliko tesnejši, kot je sprva kazalo. "Mislim, da tudi vlada v Londonu ni računala, da bo imela samostojnost takšno podporo," je povedal pravni strokovnjak Jure Vidmar z Univerze v Oxfordu: "Ko gre za vprašanja prihodnosti takšne narave, je veliko ljudi motiviranih, da pride in odda svoj glas, še posebej, ko to vprašanje postane emocionalno, ko gre za občutek kolektivne odgovornosti."

Kot je pojasnil avtor knjig o nastanku novih držav in hierarhiji norm v mednarodnem pravu, je škotski primer nekaj posebnega, saj se zelo redko zgodi, da bi se matična država strinjala s tem, da del te države postane samostojen: "Škotska vlada in centralna vlada v Londonu sta se dogovorili, da bo, če bo odločitev na referendumu za samostojnost, Škotska le-to dobila, vendar pa bo sledilo vmesno obdobje dveh let, v katerem naj bi se dogovorili o vsem preostalem."

Določitev volilnega praga in volilne pravice zelo pomembna
O prihodnosti Škotske bo 18. septembra odločala večina vseh tistih, ki bodo glasovali, ne pa večina vseh, ki so volilni upravičenci. "Ko se govori o referendumu, malokrat pogledamo, kdo ima pravico, da pride, voli in odda glas, ker lahko to bistveno vpliva na same rezultate," je razložil Jure Vidmar, ki ga je raziskovalna tematika, s katero se ukvarja, pritegnila že v otroštvu, ko je spremljal osamosvajanje Slovenije.

Na Škotskem so se pri podeljevanju volilne pravice na referendumu odločili za teritorialno načelo: "Pravico do referenduma imajo po eni strani vsi britanski državljani, ki živijo v tem kritičnem času na Škotskem, torej ne glede na poreklo. Če si Škot, ki živi, na primer, v Sloveniji, nimaš pravice sodelovati na referendumu." Poleg tega imajo pravico do glasovanja tudi vsi državljani EU-ja in državljani Britanske skupnosti narodov (Commonwealtha), ki živijo na Škotskem.

Starostni prag volilnih upravičencev so postavili pri šestnajstih letih. "Po mojem mnenju se je škotska vlada tu malo 'zašpekulirala', ker so mislili, da bodo mladi bolj naklonjeni samostojnosti, zdaj pa kaže, da so ji ravno mladi najmanj naklonjeni," je dodal Vidmar.

Pri vprašanju pristopa k EU-ju ne bi bilo avtomatizma
Vprašanju prihodnosti v evropski povezavi se po besedah gosta Intervjuja izogibata tako škotska kot britanska vlada v Londonu, ki je precej evroskeptična in napoveduje tudi referendum o obstanku v Evropski uniji. Sedanje škotsko javno mnenje je EU-ju veliko bolj naklonjeno kot angleško, in kot pojasnjuje Vidmar, lahko, "če bo Škotska ostala v Združenem kraljestvu, to v končni fazi pomeni, da bo celotna država ostala v EU-ju in da bodo jeziček na tehtnici ravno škotski glasovi".

Po drugi strani pa ob izglasovani samostojnosti Škotska ne bi avtomatično pristopila k mednarodnim organizacijam in tudi ne k EU, saj "neka država avtomatično pristopi k mednarodnopravni pogodbi, pri kateri je sodelovala prejšnja članica, le v primeru pogodb, ki zadevajo človekove pravice in ostale humanitarne zadeve". Škotsko članstvo bi bilo torej predmet nadaljnjih pogajanj, s tem pa tudi vprašanja o posledicah za ljudi, ki izkoriščajo pravice, ki jih svojim državljanom daje EU.

Kaj pa, če bo "ne"?
Raziskave in analize se v zadnjih tednih pred referendumom predvsem posvečajo predstavitvi mogočih možnosti, če bo škotska neodvisnost izglasovana, manj pozornosti pa namenjajo prihodnosti in scenarijem, če ne bo: "S tem se vsi trenutno zelo malo ukvarjamo, je pa zelo dobro vprašanje. Škoti bodo dobili, še posebno če bo veliko glasov za neodvisnost, zelo močno karto, na podlagi katere bodo lahko zahtevali še več avtonomije, še več pristojnosti," je dejal Jure Vidmar in sklenil: "Vendar bo, ker bo rezultat tako tesen, zmaga v neki meri Pirova in silam, ki se borijo za samostojnost, ne bodo porezali kril, ampak bodo šli naprej."