V torek so množični protesti zajeli številna španska mesta, v sredo je splošna stavka paralizirala Grčijo, v ponedeljek so stavko, ki so jo pozneje prekinili, začeli piloti nemške letalske družbe Lufthansa, dan pozneje pa so se jim pridružili še francoski kontrolorji letenja. Italijanski avtomobilski gigant Fiat je ta teden ustavil proizvodnjo v vseh italijanskih tovarnah in tako za dva tedna na čakanje poslal 30.000 delavcev, ki nimajo nobenega zagotovila, da se bodo lahko čez 14 dni vrnili na delo.

Evropsko gospodarstvo še ni izšlo iz recesije, ob vse hujših številkah brezposelnosti in ob tem, da obetov novih delovnih mest ni in ni, pa delavci postajajo vse bolj nemirni. Gre za najhujše proteste v Evropi po letu 1968, sindikati po vsej Evropski uniji pa zavračajo varčevalne ukrepe vlad, saj naj bi bili ti socialno nesprejemljivi in bi še poglobili recesijo ter povečali brezposelnost.

Drvi Evropa proti drugemu dnu?
Samozavest Evrope se zmanjšuje pod težo krize v Grčiji. Guverner angleške banke Mervyn King je izrazil svojo zaskrbljenost, da se je okrevanje evropskega gospodarstva ustavilo in da bo imel nadaljnji zaostanek hude posledice. Strah Evrope, da bo imela kriza dva huda padca, se uresničuje.

Največ težav ima Grčija, članica evroobmočja, kjer ljudje množično protestirajo in izražajo svoje nezadovoljstvo s politiko grškega premierja Georgea Papandreuja ter njegovimi poskusi, da preseže ogromen primanjkljaj, največji v Evropi. Zaradi ukrepov, ki bi močno zmanjšali socialne ugodnosti, so v Grčiji ustavili ves železniški, zračni in pomorski promet, zaprli šole, vladne urade in sodišča, banke in bolnišnice so delale le v nujnih primerih, svoja vrata pa so zaprla tudi številna zasebna podjetja. Da bodo stavkali, grozijo tudi novinarji, ki bodo še pripomogli k splošnemu kaosu.

Je kriza v Španiji še hujša kot v Grčiji?
Poleg Grčije je tukaj tudi Španija, ena izmed držav skupine PIIGS (Portugalska, Italija, Irska, Grčija in Španija), ki se vse bolj upira ukrepom vlade premierja Joseja Luisa Rodrigueza Zapatera, da bi špansko gospodarstvo postavil nazaj na noge. Številni analitiki se bojijo, da je španska kriza še hujša od grške, predvsem zato, ker je špansko gospodarstvo petkrat večje od grškega in ker pomoč bogatejših članic evroobmočja, med njimi Nemčije, preprosto ne bo dovolj.

Po vseh večjih španskih mestih so sindikati v torek organizirali množične proteste proti načrtom vlade, da bodo upokojitveno starost dvignili na 67 let. Največ ljudi se je zbralo v Madridu, Barceloni in Valencii, organizatorji pa so prepričani, da se bodo protesti v prihodnjih dneh še nadaljevali ter se širili.

Da je špansko gospodarstvo v hudi krizi, niti ni presenetljivo, saj je špansko gospodarstvo več let plulo na nepremičninskem balonu, ki pa se je ob prvih znakih krize razpočil. Številke so prejšnji teden pokazale, da se bo Španija kmalu izvila iz recesije, a je dosegla že 20-odstotno brezposelnost, navišjo med državami evroobmočja, ki je še posebej visoka med mladimi, saj dosega že 40 odstotkov.

Mlada gospodarstva so se prenaglila
Med gospodarsko precej ugodnimi razmerami, ki so zaznamovale prvo desetletje skupne evropske valute, so hitro rastoča evropska gospodarstva, kot je Španija, uživala prednosti skupne valute, predvsem nizko obrestno mero, ob tem pa so cene počasi rastle. Tako so ta gospodarstva postala nekonkurenčna v primerjavi z močnejšimi državami, kot je Nemčija.

Tako so Irska, Grčija in Španija zdaj žrtve notranje devalvacije, kar pomeni, da se nižajo plače in cene, brezposelnost pa narašča. To je izpostavil tudi Nobelov nagrajenec, ekonomist Joseph Stiglitz, ki je dejal, da se lahko gospodarstva zaradi tovrstnih politik še zmanjšajo in sprožijo proračunsko krizo, propad davčnega sistema in nepredstavljivo brezposelnost.

Je zadnje zatočišče IMF?
Na zadnjem zasedanju evropskih voditeljev v Bruslju je francoski predsednik Nicolas Sarkozy predlagal evropsko gospodarsko vlado, ki bi se ukvarjala s proračunskimi krizami, a je nemška kanclerka Angela Merkel v to privolila le, če bi zajeli vseh 27 držav članic. Države v krizi, kot je Grčija, se bodo morale morda po pomoč zateči k Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF), kar je poraz za tiste, ki so verjeli v evropsko politično in gospodarsko integracijo.