Mussomeli je v zapisu na Facebookovi strani ameriškega veleposlaništva delil svoja občutja, spomine in misli na dan, ko so ZDA prizadeli najhujši teroristični napadi v zgodovini.

Veleposlanik priznava, da je v naravi Američanov, da begajo od ene do druge stvari in ne ostanejo dolgo skoncentrirani na eno samo. A pri 11. septembru je drugače - vsaj za Mussomelija. "Nisem obrnil novega lista," piše.
Tistega dne se spominja, da je ravno prejšnji večer letel v Seattle in je 11. septembra vstal zelo zgodaj. Prižgal je luč in segel po TV-daljincu. Prvi stolp je bil že zadet. Nato je po televiziji spremljal, kako je v južni stolp WTC-ja treščilo še drugo letalo. "Še nekaj sekund sem strmel v televizijo, nato pa posegel po daljincu in jo ugasnil, ugasnil luč ob postelji, si potegnil odejo čez glavo ter zaspal nazaj; spanec plazilca: hladen, prazen, brez sanj."

Jeza ne popušča
Pozneje ga je pograbila jeza, piše. In ta še ni popustila. Ublažila je ni niti bin Ladnova smrt: "Vsi vemo, da je bil le en človek in ni ena določena oseba, ki ogroža naš svet, ampak ta določen svetovni nazor. Ne govorim le o Ameriki ali o zahodni civilizaciji. Ko rečem 'naš svet', govorim o celotnem civiliziranem svetu, svetu, ki ga še naprej ogrožajo tisti, ki lahko z mirno vestjo namerno uničijo 3.000 nedolžnih življenj, ki lahko namerno uničijo neprecenljiva verska in umetniška dela, kot so velike Bude v Bamyanu, ki lahko uničijo najbolj človeške vidike svoje lastne religije v neskesani gonji svoje lastne ozke sprevržene zaznavanja islama."

Mussomeli piše, da je 11. september tako tragičen in izjemen zaradi dveh razlogov. Prvi je, da bi se bilo napadom mogoče izogniti in jih preprečiti. "Nekateri bodo jezni s to oceno. Neizogibnost je tako tolažilna, tako pomirjevalna, ker nas neizogibno razrešuje odgovornosti."
Druga bistvena sestavina pa je ničnost - da je bilo vse trpljenje zaman. Čeprav so ZDA po 11. septembru poostrile varnostne ukrepe in postale pozornejše na opozorilne znake. ZDA so se sicer po tragediji povezale, ves svet se je povezal, a to ni trajalo dolgo. "In še vedno se zbujam vsak dan jezen. Jezen na tiste, ki so pilotirali letala, in in na tiste, ki so racionalizirali pokol, tiste, ki so plesali po ulicah, in tiste, ki so se na skrivaj muzali, tiste, ki še danes skušajo upravičiti napade, ter tiste, ki jim skušajo zmanjšati pomen."

"In ne morem se otresti občutka, da nam je spodletelo: nam, diplomatom, vojakom in drugim javnim uslužbencem. Nekako nam je spodletelo in 3.000 jih je umrlo. Bolje ne obtoževati, morda je dovolj reči, da jih še vedno vidim v glavi, kako padajo skozi okna, kako ne morejo pobegniti na noben drug način."

Mussomeli sklene svoj zapis, da imamo odgovornost do pokojnih in da ni boljšega načina za njihovo počastitev, kot da delamo "skromno in iskreno" za pravičnejši svet.