60 let po ustanovitvi Severna Koreja ostaja totalitarna država, ki nadzira ne le gibanja svojih državljanov, ampak tudi to, s čim se preživljajo, kaj gledajo po televiziji in celo njihove pričeske, piše Guardian, ki ob tem izpostavlja zgodbo Čae Un Ee, Severne Korejke, ki dela na Kitajskem, da bi tako preživela svojo družino. Težave ima že slišati se s svojci (pri tem si pomaga s pretihotapljenim telefonom in SIM-kartico).

Čeprav so Združeni narodi v svojem poročilu ponovno zapisali, da "kršitvam človekovih pravic v Severni Koreji ni para nikjer drugje v sodobnem svetu", pa tamkajšnji mediji narod predstavljajo kot enoten in predan svojemu voditelju, Kim Džong Unu. "V resnici pa je duša in srce tega sistema - vera prebivalcev Severne Koreje - dokončno usahnila," so Guardianovi novinarki povedali na Kitajskem živeči Severni Korejci. "Pred 20 leti je bila Severna Koreja boljša. Življenje je bilo udobno, ljudem se niso porajale temne misli. Zdaj pa so vsi jezni," pravi 50-letna Čae Un Ee (ime je izmišljeno, op. a.).

Dežela priložnosti: Kitajska
In drugi se strinjajo: "Seveda nihče ne verjame propagandi. Tisti, ki pravijo, da si želijo boljše življenje znotraj Severne Koreje, se po mojem mnenju preprosto lažejo." Česa takega si v Severni Koreji tujcu nikdar ne bi upali reči. A v zadnjih letih je kar nekaj prebivalcev obiskalo Kitajsko - večinoma zaradi dela na črno -, številni pa upajo, da se jim bo uspelo preseliti v Južno Korejo.

Tiste, ki zbežijo, pa jih ujamejo, čakajo stroge kazni. Severni Korejci z zavistjo opisujejo kitajsko bogastvo - moderno kuhinjsko opremo, zadostne zaloge riža, redno dobavo plina in elektrike ... Čae kot hišna pomočnica na Kitajskem zasluži v enem mesecu toliko, da lahko doma preživlja svojo družino štiri mesece.

In čeprav Kitajska slovi kot država, kjer je cenzura vseprisotna, oporečnike pa redno preganjajo, tam živeči Severni Korejci občudujejo, koliko svobode imajo ljudje, ki imajo dostop do spleta, lahko gledajo tuje filme, potujejo in se oblačijo v kar koli hočejo.

Zlati časi?
V 60. letih je bila Severna Koreja bogatejša od svojih sosed in v času vzhodnoazijskih avtoritarnih režimov tamkajšnji politični nadzor ni bil nič posebnega. Biti Severni Korejec je bil takrat pravi blagoslov. A gospodarstvo se je začelo krčiti, v uničujoči lakoti v 90. letih pa je umrlo več 100.000 ljudi. Od takrat dalje upanja ni več in večina prebivalstva živi pod pragom revščine. "Vlada nam zdaj ne daje ničesar, omejuje nam vse, vzame vse. Zanašati se moramo na trgovanje med seboj," pravijo sogovorniki.

Stanje se je sicer po tisti lakoti izboljšalo in danes na ulicah Pjongjanga ne ležijo več trupla, ampak so tam prometni zamaški. A prav zaradi izboljšanja položaja se je razočaranje med ljudmi še poglobilo, saj imajo zdaj čas za pogovor in razmišljanje, namesto da bi se osredotočali zgolj na preživetje, meni Andrei Lankov z univerze Kukmin v Seulu.

Po navedbah Lankova je v Severni Koreji zaprtih približno 80.000 političnih zapornikov, a je režim občutno manj zatiralski kot nekoč. "Če si nekoč rekel kaj čez vlado, je bila vsa tvoja družina v hipu mrtva - danes se to ne dogaja več. Jasno, če pa se pošališ o spolnih navadah Kim Džong Una, si mrtev."

Zdravstveni sistem se sesuva
Braniganova se je lotila tudi severnokorejskega zdravstvenega sistema, ki da se ob pomanjkanju zalog in sredstev, ki so ga zakrivile mednarodne sankcije, naglo sesuva. Pacienti naj bi tako namesto ustreznih zdravil jemali kar metamfetamin, saj so zdravila kljub obljubam javnega zdravstvenega sistema za vse predraga.

Kim Džong Un se je sicer med nedavnim obiskom nove bolnišnice v Pjongjangu pobahal, da bo svojemu ljudstvu omogočil življenje, polno dobrin, udobja in dobrega zdravja, a na Kitajskem živeči Severni Korejci slikajo precej manj rožnato podobo severnokorejskih bolnišnic. "Oprema je pokvarjena, standardi padajo, vse več je samozdravljenja. Veliko bolnikov uporablja kot zdravilo kar metamfetamin. Zdravil je sicer dovolj, a so vsa iz Kitajske in so zato dražja," razlaga neka ženska.

Ricky Choi, ameriški zdravnik, soavtor nedavne študije o zdravstvenem sistemu v Severni Koreji, pa: "Popolni vihar finančnega zloma, izgube Sovjetov kot trgovskih partnerjev, vrsta vremenskih katastrof in sankcije so zdravstveni sistem popolnoma sesule."

Univerzalni zdravstveni sistem je bil sicer ena izmed severnokorejskih ustanovnih zavez, za državljane pa bolnišnice in šole predstavljajo še zadnje stebre nekoč cvetočega gospodarstva, ki je poskrbelo za svoje prebivalce.