Ideja o nujnosti tega dne se je rodila v začetku 20. stoletja v socialističnih smereh, njen namen pa je bil poziv k enakopravnosti žensk pri delu, volilni pravici in odločanju o splavu. Idejo so začele razvijati ameriške socialistke, ki so leta 1908 organizirale prve večje demonstracije za svoje pravice.

Na shodu v New Yorku je takrat več kot 15.000 delavk zahtevalo krajši delavnik, boljše plače in volilno pravico. ZDA so tudi prva država, v kateri so ženske dejansko praznovale svoj dan - to se je zgodilo 28. februarja leta 1909, povod zanj pa je bila deklaracija socialistične stranke ZDA.

Pozneje so idejo prevzele nemške socialdemokratke, ki so leta 1910 na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk v Köbenhavnu s posebno izjavo določile dan boja socialistk za politične in socialne pravice. Glavna pobudnica je bila feministka in socialistka Klara Zetkin.

Poziv se je širil po svetu
Dan žena so leta 1911 začeli praznovati v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem. V začetku so ga praznovali na dan v marcu, ki se je z leti in med državami spreminjal, leta 1917 pa so ga dokončno prestavili na 8. marec. Praznik je nastal tudi v spomin na več kot 140 delavk, večinoma italijanskih in judovskih priseljenk, ki so leta 1911 umrle v požaru v newyorški tovarni Triangle.

Od "kruha in miru" do državnega praznika
Le leto dni pred izbruhom prve svetovne vojne so svoj dan prvič praznovale tudi Rusinje, ki so nato po vsej Evropi spodbudile zborovanja žensk za mir in solidarnost, leta 1917 pa so ruske ženske, da bi pokazale zgroženost nad smrtjo več kot dveh milijonov ruskih vojakov, začele stavko za "kruh in mir". Ta dogodek, ki se je po ruskem koledarju zgodil 28. februarja, po gregorijanskem pa 8. marca, je tudi zanetil oziroma bil prva stopnja ruske revolucije. Boljševiška feministka Aleksandra Kolontaj je Lenina prisilila, da je 8. marec v Rusiji postal državni praznik, od leta 1965 pa je to tudi dela prost dan.

Tudi potrditev Združenih narodov
Skozi leta se je mednarodni dan žena razvil v svetovni dan opozarjanja na ženske pravice in iz leta v leto pridobival veljavo. Leta 1977 je 8. marec tudi Generalna skupščina Združenih narodov razglasila za "dan ženskih pravic in mednarodnega miru". Prav svetovna organizacija je leta 1945 v svoji listini kot prva mednarodna organizacija zapisala načelo enakopravnosti spolov kot osnovno človekovo pravico.

Ciljna črta še ni dosežena
Z vstopom v novo, tretje tisočletje, je opaziti spremembo v miselnosti o enakosti žensk in njihovi emancipaciji, tako od samih žensk kot družbe na splošno. Mnogo pripadnic mlajše generacije ima občutek, "da so vse bitke ženske že dobile", saj je vse več žensk uspešnih poslovnic, izbojevale so si pravice v političnem in vsakdanjem življenju. Študije spolov pa kljub temu opozarjajo, da ta boj še ni končan, saj nežnejši spol v primerjavi z moškimi še vedno ni plačan enakopravno, da se vrhunske političarke in gospodarstvenice še vedno bojujejo za preživetje v pretežno moškem svetu ter da je svetovni položaj žensk pri izobraževanju, zdravju in nasilju nad njimi še vedno slabši, kot to velja za moške.

Najmočnejša tradicija v nekdanjih socialističnih državah
Mednarodni dan žena je danes državni praznik v Rusiji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Bolgariji, Kazahstanu, Kirgiziji, Makedoniji, Mongoliji, Tadžikistanu, Ukrajini, Uzbekistanu in Vietnamu. Ponekod ima ta dan enak pomen kot materinski dan, ko otroci poklonijo drobno pozornost svojim materam in babicam.

V velikem delu sveta se je ohranila navada, da moški na 8. marec z rožami ali s skromnim darilcem obdarijo pomembne ženske v njihovem življenju. Kljub temu se navade med državami nekoliko razlikujejo. V Italiji in Rusiji so najpogostejše darilo rumene mimoze in bonbonjere, na Portugalskem pa si na predvečer osmega marca izključno ženske družbe privoščijo razvajanja, večerje in zabave dolgo v noč.

A. P.