Večpasovne vrste za letališče se začenjajo že kmalu po izvozu z avtoceste, kjer potnike še v njihovih vozilih na cestninskih postajah kilometer pred letališčem pričakata dva oborožena varnostnika. Eden vas vpraša, od kod prihajate, drugi pa stoji zraven s prstom na petelinu. Ta dobrodošlica je prva od najmanj petih varovalk pred vkrcanjem na letalo, pri čemer se potnikom običajno ni treba sezuvati, na varnostnih kontrolah pa nimajo telesnih skenerjev, značilnih za ameriška letališča, a to ne pomeni, da je cel postopek kaj bolj sproščen.

Zadnji napad se je na letališču zgodil zdaj že davnega leta 1972, ko so pripadniki japonske Rdeče armade, ki jih je rekrutirala palestinska skupina PFLP-EO, prileteli iz Rima ter s kalašnikovkami in granatami, skritimi v kovčkih za violine, pobili 26 potnikov v prostoru za prihode. A v naslednjih 44 letih je letališče postalo pravi model za varnost, pri čemer se varnostniki, policija in obmejna policija na Ben Gurionu pri potnikih osredotočajo predvsem na - slabe namere, kot piše Christian Science Monitor.

Prijemi zasliševalcev
Pri oceni potnikov je psihološka ocena prav tako ključna kot fizični pregled. Preverjajo jih, zaslišujejo in rasno profilirajo, kar mnogi zagovorniki človekovih pravic označujejo za skrajno sporno, saj pri tem odkrito diskriminirajo predvsem muslimane (oz. Arabce), a varnostni strokovnjaki se branijo, da je prav to tisto, zaradi česar so varni pred terorističnimi napadi.

Varnostniki se tako vsakega potnika lotijo s prijemi policijskega zasliševalca - gledajo jih naravnost v oči, postavljajo vprašanja, ki so jih oblikovali psihologi prav posebej za potencialne teroriste, in čakajo na odziv. Teroristi se po pravilu smrti ne bojijo, se pa bojijo, da bi jih prijeli. Težko je prenašati razstrelivo in ostati miren, zasliševalci na Ben Gurionu pa vsakršne znake živčnosti naglo opazijo in sumljive posameznike pošljejo v nov krog poglobljenih razgovorov, kjer nato izkušeni strokovnjaki ločijo potencialno nevarne potnike od tistih, ki so živčni zgolj zaradi strahu pred letenjem ali čim podobnim.

Vrsta nevšečnosti
Kar sicer ne pomeni, da se ne dogajajo poskusi - varnostna služba na letališču našteje med 50 in 70 različnih incidentov dnevno, a za njih ne izvedo ne potniki na letališču ne mediji. Izraelski strokovnjaki so vzpostavili sistem, ki zagotavlja optimalno razmerje med varnostjo in enostavnostjo potovanja, vse potencialne grožnje pa rešujejo hitro in preprosto, na mestih, kjer ne morejo ogroziti potnikov.

"Ne moremo si privoščiti napada. Nismo velesila. Teroristični napad na letališču je več kot samo napad, je napad na ugled celotne države," je za CSM povedal Pinni Schiff, nekdanji vodja varovanja pri izraelskem zračnem nadzoru. Ob torkovem terorističnem napadu v Bruslju in na tamkajšnjem letališču Zaventem so se med Izraelci spet okrepile kritike glede Evropejcev, češ da so pri boju proti terorizmu prepovršni in preveč popustljivi ter preveč liberalni pri svojem pristopu do varnosti. "Ne moreš imeti 100-odstotno varovane zasebnosti in človekovih pravic, pa nobenega terorističnega napada," meni Schiff. "Ne moreš imeti obojega. Ne gre skupaj. Evropa to mora izboljšati."

Okrepljeno varovanje na Ben Gurionu pomeni dodatne nevšečnosti za potnike (vse potnike, ne glede na etnično pripadnost), saj morajo biti na letališču skoraj uro prej kot na drugih letališčih. Leteti z Ben Guriona pomeni dolgo proceduro varnostnih krogov, tako da to ni letališče za tiste, ki v zadnjih minutah lovijo letalo. Še huje je za muslimanske in arabske potnike, ki so redno izpostavljeni še posebej temeljitim zasliševanjem in telesnim preiskavam - ti morajo biti na letališču najmanj tri ure pred poletom.

Koliko varnostnih kontrol?
Ob napadu na bruseljskem letališču Zaventem, kjer sta se samomorilska napadalca razstrelila še pred varnostno kontrolo, pri prijavnih okencih, se nekateri sprašujejo, ali ne bi bilo bolje, če bi bile varnostne kontrole postavljene že pred vstopom v glavno letališko zgradbo, kot imajo to urejeno nekatera azijska in afriška letališča.

In Ben Gurion, seveda. Tam so oboroženi varnostniki nameščeni že pred vhodom, pri čemer nekatere potnike spustijo v zgradbo brez vprašanj, drugi pa morajo že tam izročiti dokumente. In ob vstopu v stavbo se veselje šele začne. Tam vas pričakajo nove dolge kolone, potniki pa se s prtljago počasi pomikajo do novega varnostnika, ki vas sprejme z vrsto vprašanj o sami prtljagi.

Pod drobnogled so postavljeni vaš potni list, itinerar, naglas in odziv na vprašanja. Včasih lahko zasliševanje traja več minut, če si arabskega rodu, še dlje. Potni list vam do vstopa v območje brezcarinskih trgovin pregledajo še dvakrat, če si kateremu izmed varnostnikov vsaj malce sumljiv, pa ti lahko tudi ukažejo, da pred njimi popolnoma razstaviš svojo prtljago. "Nič ne prepuščajo naključju. In mi smo to sprejeli. Težava je, da tujci to le težko razumejo," pravi Gal El, letališki uslužbenec iz Jeruzalema.

Ob prvem zasliševanju na letališču vam zasliševalec na potni list in prtljago prilepi rumeno 10-številčno črtno kodo, pri čemer prva številka pomeni oceno, kako potencialno nevarni se zdite prvemu zasliševalcu, preden vas ta preda naslednji kontroli. Sama prtljaga gre najprej skozi skener, nato pa jo na naslednji postaji preiščejo še ročno in naredijo test za razstreliva. Potnika glede na številke na črtni kodi preusmerijo na eno izmed vrst za varnostni pregled, kjer lahko čakate v vrsti tudi do eno uro.

Profiliranje kot edini način?
Najspornejše za Zahod je seveda rasno profiliranje, ki je tarča burnih razprav tudi v samem Izraelu. Nedolgo nazaj je eden takih primerov romal vse do izraelskega vrhovnega sodišča, ki pa je potegnilo z letališkimi ukrepi in ne s skupinami za človekove pravice, ki so prijavo vložile. "Vrhovno sodišče je nekoč dejalo, da bi se morala demokracija sama varovati," razlaga Nerri Yarkoni, nekdanji vodja izraelske zračne službe in strokovnjak za varnost v potniškem prometu. "Tudi letalstvo se mora varovati. Če ne profiliraš, izgubiš varnost v letalstvu."

Vendar pa Yarkoni priznava, da bi se le stežka aplicirali ukrepi, ki veljajo na relativno majhnem Ben Gurionu s 15 milijoni potnikov letno, na večjih letališčih - že na bruseljskem Zaventemu, ki ima 23 milijonov potnikov letno. "Izraelska kontrola je morda res preveč brezobzirna in krivična, ker izpostavlja preveč Arabcev, Evropa je pa preohlapna. Če bi bili bruseljski napadalci izpostavljeni takemu nadzoru, bi jih verjetno pravočasno prestregli. Profiliranje je do določene mere nujno, a Izrael mora rafinirati svoje metode, da ne bodo nadlegovali toliko potnikov," pravi Yarkoni, ki zagovarja bolj sofisticiran proces, ki se zanaša manj na naglase potnikov in bolj na obveščevalne baze podatkov. "Ne tratite svojega časa in ne tratite mojega. Preverite koga drugega, ki predstavlja tveganje."

Ukrepi, kot jih imajo na Ben Gurionu, kjer tudi redno osvežujejo sezname najbolj iskanih oseb in imajo svoje agente nameščene tudi na prijavnih okencih drugih letališč, s katerih izraelska letala letijo v Tel Aviv, pa niso poceni. In če bi hoteli evropska letališča urediti po vzoru Ben Guriona, bi to nedvomno močno podražilo letalski promet in upočasnilo proces vkrcanja potnikov.