Thorbjørn Jagland je v intervjuju za MMC povedal, da je izjemno zadovoljen s predsedovanjem Slovenije Odboru ministrov organizacije in da je Slovenija lahko vzor za vse druge države, ki bodo še predsedovale organizaciji. Jagland, ki je vodenje Sveta Evrope prevzel 1. oktobra letos, ima za seboj bogato politično kariero. Med letoma 2005 in 2009 je bil predsednik norveškega parlamenta, pred tem pa je deloval na dveh najvplivnejših državnih položajih na Norveškem: med letoma 1996 in 1997 je opravljal delo premierja, med letoma 2000 in 2001 pa je bil minister za zunanje zadeve. Pred kratkim je bil Jagland izvoljen tudi za predsednika norveškega Nobelovega odbora, ki je Nobelovo nagrado za mir letos podelila ameriškemu predsedniku Baracku Obami. MMC se je z Jaglandom pogovarjal ob njegovem obisku Slovenije, kjer se je udeležil konference o kulturni dediščini.

Mesto generalnega sekretarja Sveta Evrope ste prevzeli v letu, ko organizacija praznuje 60. obletnico svojega obstoja. Z vašim imenovanjem so se pojavila velika pričakovanja, da boste povečali prepoznavnost organizacije, da boste okrepili njeno vlogo v evropskem sodelovanju in da boste okrepili njeno politično vlogo. Kako vidite vaš prispevek organizaciji in kaj bo vaš prvi veliki cilj?
Moj prvi veliki cilj je začeti proces reforme organizacije, da bi ta postala bolj politično relevantna, učinkovitejša in bolj vidna. Poleg tega si želim, da bi Svet Evrope vzpostavil boljše odnose in boljše sodelovanje z drugimi evropskimi organizacijami, da bi sodelovali z roko v roki in da bi se izognili tekmovalnosti ter dvojnemu delu. To so prioritete, ki jih imam in ki sem se jih že lotil. Druga stvar, ki je zelo pomembna, je, da se odpremo državam članicam, njihovim vladam in parlamentarcem - zato sem tudi obiskal Slovenijo.

Katero področje po vašem mnenju potrebuje takojšnje ukrepanje in katere marginalizirane skupine si zaslužijo največ pozornosti?
Najbolj nujno je ukreniti nekaj, da bi rešili Sodišče človekovih pravic, ki je preobremenjeno s primeri. Sodišče moramo narediti učinkovitejše, da bo lahko rešilo vse primere, ki pridejo v Strasbourg, in zato moramo zagotoviti ratifikacijo Protokola 14, ki bo izboljšal delovanje sodišča. Poleg tega bi morala Evropska unija postati podpisnica evropske konvencije o človekovih pravicah in pristopiti k sodišču človekovih pravic. Ti dve stvari sta najpomembnejši, da bi ohranili sodišče kot individualno pravico vsakega človeka na evropski celini in da lahko svoj primer predstavi pred sodiščem, če v svoji državi ni deležen pravične obravnave. Največ zaščite potrebujejo vse manjšine na evropski celini. To je stara težava, ki je s pojavom gospodarske krize postala še pomembnejša, saj so manjšine vedno tiste, ki najbolj trpijo med gospodarsko krizo, kar je v Evropi zelo očitno tudi zdaj.

Govorili ste o pristopu Evropske unije k evropski konvenciji o človekovih pravicah. Kako bi to lahko odprlo nove načine sodelovanja v odnosih med Svetom Evrope in Evropsko unijo?
Če se bo to zgodilo (Evropska unija bo h konvenciji pristopila, ko bo začela veljati Lizbonska pogodba), potem bodo za Evropsko unijo kot tako veljala enaka merila in pravila ter isto sodišče kot za vse evropske narode. To pomeni, da bo za vso celino veljala ista konvencija in da bo vsa celina stranka pred istim sodiščem, razen Belorusije, ki še vedno ni članica Sveta Evrope. To bo velik korak naprej za Evropsko unijo, za Svet Evrope in za vse državljane na evropski celini.

Ena izmed prioritet Sveta Evrope je boj proti trgovini z ljudmi. Ker težava postaja vse resnejša, me zanima, kaj je po vašem mnenju ključnega pomena v boju proti temu mednarodnemu pojavu?
Najprej se je treba s težavo spopasti z mednarodnimi instrumenti in sodelovanjem. Svet Evrope ima najbolj unikatno konvencijo na svetu, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, imamo pa tudi sredstva za nadzor, s katerimi lahko zagotovimo, da države članice resnično izpolnjujejo obljube iz konvencije. To je tudi ena mojih prednostnih nalog, da bi zagotovil več sredstev za nadzorne mehanizme Sveta Evrope. Svet Evrope je edina organizacija, ki lahko uspešno in učinkovito izvaja tak nadzor v vseh državah članicah na evropski celini, nujno potrebno pa je tudi sodelovanje z drugimi državami, ki niso na evropski celini, saj največ trgovine z ljudmi izhaja prav iz držav zunaj Evrope.

Kje bi lahko naredili največ, je to na področju preprečevanja trgovine z ljudmi, zaščite žrtev ali na področju preganjanja prekupčevalcev?
Na vseh treh področjih, ne moremo reči, da je eno pomembnejše od drugega. Vsa tri morajo hoditi z roko v roki.

18. novembra bo Slovenija zaključila predsedovanje Odboru ministrov Sveta Evrope. Kako ocenjujete delo Slovenije in kaj so bili največji slovenski dosežki?
Slovensko predsedovanje zelo spoštujem, slovensko predsedovanje je zgled za vse države, ki bodo še predsedovale Svetu Evrope. Mislim, da so dosegli veliko, eden izmed dosežkov je bila tudi konferenca o kulturni dediščini, ki sem se je udeležil. Prav tako je slovensko predsedstvo utrlo pot za mogočo ratifikacijo Protokola 14 s strani Rusije, seveda pa je Slovenija odlično izpeljala tudi volitve za generalnega sekretarja Sveta Evrope, ne zato, ker sem bil izvoljen jaz, ampak ker je pomagala razjasniti vlogo posameznih teles organizacije, vlogo vlad in vlogo parlamentarcev. Zunanji minister Samuel Žbogar je resnično pokazal enkratno in unikatno kombinacijo diplomatskih veščin in politične odločenosti, za kar sem mu izjemno hvaležen. Vsaka država članica Sveta Evrope mu je zelo hvaležna za način, kako je vodil Odbor ministrov.

Katero je bilo tisto ključno dejanje ministra Žbogarja, ki je pripomoglo k preseganju vseh težav in ki je omogočilo vašo izvolitev?
Medtem ko je predsedoval Odboru ministrov, je problem z imenovanjem generalnega sekretarja vzel resno, poslušal je ljudi in skušal razumeti, zakaj se je zgodil zastoj. Razumel je vlogo Parlamentarne skupščine, ki je pomembna, razumel je, da je Svet Evrope medvladna organizacija, kjer imajo vlade določene prioritete, hkrati mu je uspelo ti dve stvari združiti. To je dosegel tako, da je bil dojemljiv, bil je tam, poslušal je ljudi in razumel, kaj Svet Evrope je.

Ste bili kot predsedujoči Nobelovemu odboru presenečeni nad odzivom, ki ga je v mednarodni skupnosti izzvala podelitev Nobelove nagrade za mir ameriškemu predsedniku Baracku Obami? Zakaj ste izbrali prav njega?
Nisem bil presenečen, debata je bila pričakovana, sam jo zelo spodbujam, saj je ozavetlila razmere, ki se dogajajo v svetu. Obamo smo nagradili, ker je odprl nova vrata, kako se spopasti s težavami in izzivi v svetu in jasno povedal, da si želijo ZDA okrepiti multilateralno sodelovanje na splošno in še posebej z Združenimi narodi. Obama je dejal tudi, da si ZDA želijo sodelovati z vsemi svetovnimi narodi pri reševanju svetovnih problemov, nočejo biti same, kot je veljalo v preteklosti, da so želele ZDA vse probleme rešiti same. Pri tem jim nikjer ni uspelo in zdaj novi predsednik svetu pošilja popolnoma drugačen signal, ki je zelo potreben, saj pomeni začetek nove dobe v svetovni politiki. Razumem, da številni ljudje tega ne razumejo, saj ne vidijo, da smo na začetku novega obdobja in bi raje ostali v preteklosti, a vloga Nobelovega odbora je poudarjati pozitivna gibanja in pozitivne spremembe v mednarodni skupnosti in zato smo se tudi odločili, da bomo nagradili Baracka Obamo.