Rojen Benečan, sin pediatra in gospodinje, sicer pa filozof, politik in akademik pri dopolnjenih sedemdesetih letih še vedno sodi med "poredne dečke" javnega življenja pri sosedih, saj brez dlake na jeziku ošvrkne kogar koli in kadar koli. Nekdanji profesor estetike na tamkajšnji fakulteti za arhitekturo, ugleden in plodovit avtor filozofskih del, ustanovitelj fakultete v Lombardiji ter večkratni častni doktor je svojo politično pot začel na skrajni levici, toda zadnji mandat na mestu beneškega župana so mu zagotovili glasovi sredine. Mesto v laguni je vodil v letih od 1993 do 2000 in od 2005 do 2010 – kot se sam pohvali, ga je v tem obdobju izboljšal do neprepoznavnosti. Toda profesor Cacciari ni dobrodušen starček in puščice, ki jih pošilja v vse smeri, so še vedno ostre: do italijanskega političnega ustroja, evropske socialne demokracije in Evropske unije.

Profesorja Massima Cacciarija sem obiskal pred dnevi na njegovem domu v četrti San Polo v starem jedru Benetk.

Profesor Massimo Cacciari, rodili ste se poldrugo stoletje po koncu Beneške republike; zato me zanima, ali je v vaši družini, ki sodi med značilne beneške družine, v vašem otroštvu še odzvanjal spomin na slovečo zgodovino neodvisnih Benetk?
Ne, to so le miti. Nobene nostalgije po Beneški republiki ni bilo več. Glede tega smo bili vsi že povsem streznjeni. Toda v letih po vojni sem doživel morda zadnje obdobje, v katerem so imele Benetke osrednje mesto v svetovni kulturi in umetnosti. Takrat so obnovili Beneški filmski festival – in "Mostra" je zanesljivo veljala za najuglednejši filmski festival na svetu. Obnovili so tudi Beneški bienale, tu pa so delovali tudi številne umetniške skupine, krožki slikarjev, književnikov in kritikov. Benetke so bile takrat v resnici zelo živahne; pomislite samo, da je tu živela Peggy Guggenheim, okoli katere so krožili številni mladi beneški umetniki, kot je bil Emilio Vedova. Tu so živeli kiparji, kot je bil Arturo Martini ... pa tudi simboli tistega časa, kot je bil pesnik Ezra Pound ... Spominjam se, kako sem kot deček oprezal za njim na južnem obrežju mesta, ki mu pravimo Le Zattere ... Vidite, take ljudi smo srečevali – ob tem pa je bilo mesto nadvse ustvarjalno. Skratka, Benetke so bile v petdesetih in večjem delu šestdesetih let mogočna kulturno-umetniška prestolnica sveta. Tu so priredili prvo pomembno evropsko razstavo poparta ... Nobenega dvoma ni, da je umetniška vloga Benetk takrat prevladovala nad preprosto turistično podobo mesta.

Sprehodite se torej skozi desetletja Benetk, kakor so zaznamovale vaše življenje!
Kot sem povedal, je moje otroštvo in odraščanje v Benetkah zaznamovalo obdobje umetniškega vrenja in slavnih osebnosti. Pozneje je v Benetkah prevladala industrija; govorim seveda o celinskem delu mesta, o Mestrah, ki so takrat začele rasti. Tu se je razvil mogočen industrijski kompleks kemičnih in mehaničnih tovarn ter ladjedelnic. Kar naenkrat so imele Benetke dva obraza: umetniškega in industrijskega. Kombinacija obeh je odigrala odločilno vlogo pri oblikovanju mojega svetovnega nazora in načel številnih drugih mladostnikov tistih let. No, in potem se je začelo obdobje krize in dekadence, ampak ne le Benetk, temveč Italije v celoti. Smešno bi bilo, če bi se osredinil samo na to mesto, saj je kriza Italije, ki se je začela takrat, vplivala na vse.

In kdaj se je po vašem mnenju začel ta proces?
Vse se je začelo v sedemdesetih letih. In se nadaljevalo s propadom italijanske kulture in umetnosti, ki sta mu sledila zlom industrije in moči države.

Kaj se je zgodilo z Benetkami, ko se je razbohotil turizem? Menda so začele pospešeno izgubljati svoje prebivalce ...
Turizem pri tem ne igra nikakršne vloge, to so vse samo govorice. Benetke so izpostavljene procesu, ki zadeva vsa zgodovinska mesta na svetu; če ne krivijo turizma, se spravijo nad vodstvene strukture ali tercialni sektor. A res je, da stara mestna središča izgubljajo prebivalce povsod po svetu, ne le v Italiji. Razlogi so očitni: mestna središča so manj praktična, dobiček, ki bi ga ustvarili s stanovanji, pa je manjši od zaslužka, ki ga prinašajo sedeži vodstev podjetij, trgovine, turistične zanimivosti, hoteli in tako naprej. Povsod po svetu se manjša število prebivalcev v središču in raste v predmestjih. In Benetke so v tem pogledu povsem enakovredne kateremu koli drugemu mestu na svetu.

V kakšnem stanju so bile Benetke leta 1993, ko ste prvič postali župan mesta?
V neprimerno slabšem, kot so danes. Dovolj bi bilo, da primerjamo fotografije izpred dvajsetih let z današnjimi. Območje Giudecce pred dvajsetimi leti in danes – to sta dve različni mesti. Vzemimo za primer velikansko poslopje mlina Stucky na Giudecci, ki je bilo prava razvalina, zdaj pa je Hiltonov hotel. Veliko novih stavb je zrastlo v tem času in številne so oblikovali pomembni, znani arhitekti; na obrežju Le Zitelle, na primer, kjer so prej stale bedne koče. Lahko se tudi sprehodite po Lidu in primerjate urejenost prometa zdaj in pred dvajsetimi leti.

Največje spremembe pa so doživele Mestre. Ob Ulici Torino so bile takrat blatne zaplate, zdaj se tam dvigajo univerza in dobri hoteli. V osrednjem delu Mester ni bilo več mogoče živeti, zdaj pa je tam obsežno območje za pešce; pred dvema desetletjema ni bilo niti metra kolesarske steze, zdaj pa jih je 40 kilometrov. Lahko bi našteval še naprej – navsezadnje smo bonificirali tudi obsežna nekdanja industrijska območja in v Mestrah uvedli tramvaj. Skoraj ni mogoče verjeti, kako so se Mestre polepšale – in kdor je bil tam nazadnje pred dvajsetimi leti, mesta ne prepozna več; to niso moje besede, ampak izjave povratnikov.

Toda onkraj vsega tega, kar sem naštel, so razmere v mestu zelo težavne. V Benetkah je namreč kup težav, ki se preprosto ne dajo rešiti. Kar smo naredili v zadnjih dveh desetletjih, smo naredili po zaslugi posebnega državnega zakona za Benetke, ki je mestu zagotavljal precejšno financiranje. S tem denarjem smo bonificirali kanale, obnovili bregove, očistili kanalizacijo in podobno. Od tega zakona pa danes Benetke ne dobijo več niti lire, saj se ves denar zliva v en sam projekt, v MOSE. Posledica te odločitve je, da Benetke ne premorejo niti lire za obnovo palač, za sofinanciranje obnove zasebnih hiš v starem mestu ali za subvencioniranje najema stanovanj manj premožnih družin; mesto je namreč do pred kratkim pomagalo revnejšim pri najemninah.

Ostali smo torej brez absolutno potrebnega financiranja. In zakaj je to potrebno? Še tepec razume, da vsak poseg v Benetkah stane desetkrat več kot v mestih na celini: čisto vse je namreč treba v mesto dostaviti s plovili, samokolnicami in cizami.

Omenili ste projekt MOSE, ki naj bi Benetke obvaroval pred plimami in visokimi vodami, s stoletnimi poplavami vred. Gre za mogočno inženirsko delo, s katerim naj bi vse tri vstope v beneško laguno opremili z orjaškimi dvižnimi zapornicami, ki bi po potrebi zaprle laguno pred odprtim morjem. Projekt naj bi bil že 80-odstotno dokončan, obratovati pa naj bi začel leta 2017. Toda tudi projekt MOSE se ni mogel izogniti podkupninam in izdajam lažnih računov in v obsežni protikorupcijski raciji 4. junija letos je policija zaslišala 100 in zaprla 35 visokih politikov in javnih uslužbencev. Tudi zato so Benetke danes pod komisarsko upravo in nimajo župana. Profesor Cacciari, kakšna je bila vaša vloga pri razvoju tega projekta?
Nasprotoval sem mu od samega začetka in o tem bi lahko napisal celo knjigo. Mestna oblast je bila med mojim županovanjem vedno proti MOSE-ju, to potrjuje cela vrsta dokumentov, dnevnih redov sej in tako naprej. Nasprotovali smo predvsem zaradi razlogov, ki sem jih navedel prej: usmerjanje vseh resursov, namenjenih Benetkam, v en sam velik projekt je norost. Projekt, ki bi dokončno odpravil težave Benetk, preprosto ne obstaja. Benetke je treba nenehno obnavljati, to pa je zelo drago. Ves čas moramo načrtovati posege v hiše, kanale in seveda tudi v obrambo pred morjem. Nihče ne zanika, da se je treba posvetiti tudi tej, toda to bi lahko izvedli z manj denarja in manj invazivnimi posegi v okolje. Namesto tega so izbrali po mojem mnenju nespametno rešitev, zaradi katere je mesto ostalo brez denarja in se zato znašlo sredi korupcijskih afer, ki jih imamo nenehno na dnevnem redu. Ves čas sem prijavljal nepravilnosti, pa me niso poslušali ne na desnici ne na levici. In zakaj se dogajajo? Zato, ker gre za posel, vreden šest milijard evrov, vse pa nadzorujeta dve, morda tri osebe.

V antičnih časih je veljalo, da filozof nikoli ne sme voditi države, da mu mora visoka politika zapreti vrata. Vi ste filozof: ste se kdaj znašli v osebni dilemi med svobodo filozofske misli in potrebami političnega delovanja?
Ne, nikoli. Vedno sem počel to, kar se mi je zdelo prav. Nikoli se nisem pustil pogojevati od nikogar in vedno sem povedal svoje mnenje. Nikoli nisem bil v konfliktu s samim sabo.

Toda nekaj je vendarle moralo biti, nekakšna iskra, zaradi katere ste se spustili na to zanimivo politično pot: začeli ste pri stranki Potere operaio – Delavska moč, ki je veljala za izrazito levo politično strujo. Potem ste nadaljevali v Komunistični partiji, iz katere ste izstopili leta 1984, ko je umrl sloviti vodja italijanskih komunistov Berlinguer. Premikali ste se čedalje bolj proti sredini ...
Meni se zdi vse precej naravno. Seveda, človek lahko postane župan in poslanec ali pa to ne postane, toda politično stališče je neločljivo povezano z držo filozofa, vsaj na Zahodu je tako. Ne poznam nobenega filozofa, ki se ne bi posvečal tudi politiki in čigar misel ne bi imela tudi političnih razsežnosti, pa če postane župan ali pa ne. Nobenega vsaj malo pomembnega filozofa ne poznam, ki ne bi razmišljal tudi o politiki.

Zdaj smo navajeni, da vas uvrščamo v levo sredino italijanskega političnega prizorišča, toda občutek imam, da ste se po zadnjem županskem mandatu nekako izvili iz klasične bipolarnosti italijanskega političnega sistema. Imam prav?
Lahko rečem, da nimam popolnoma nič skupnega z desničarsko tradicijo. Že leta pa seveda mislim, da so tovrstne delitve preživete – to ne pomeni, da ne obstajajo radikalne razlike med enimi in drugimi: v pogledih na pomen osrednjih državnih institucij, denimo, ali pa pomen demokracije. Toda starih političnih usmeritev ne moremo več soditi po starih merilih. In katera so ta merila – če zdaj ne posegava nazaj do Adama in Eve, ampak se ustaviva v povojnem času? Socialne demokracije je vedno označevala misel, da je povsod navzočna država potrebna za uravnavanje gospodarskih ciklov in za zagotavljanje enakih možnosti. Dolgo so socialne demokracije gojile določen tip fiskalne politike – a ta nas je čedalje bolj bremenila. Ta model – lahko bi rekli, da gre za Evropi prilagojen keynesianski model – se je povsem izčrpal in to si je treba priznati. O tem sem govoril že leta 1984. Zgodila se je fiskalna kriza države: država ne more več igrati vloge nosilke tako razraslih socialdemokratskih politik. Celoten konstrukt je treba razgraditi, in to s federalističnimi politikami in podporami, srednji razred je treba na novo ozavestiti ... Ampak državo je treba razgraditi, če hočemo še naprej zagotavljati zaposlovanje, razvoj in drugo. Usmeriti se moramo proti politiki ministrstev, proti birokraciji ... Stara levica pa še naprej po starem brani pravice čedalje manjše skupine prebivalstva: če že koga branijo – ampak to čedalje redkeje počnejo –, potem branijo stalno zaposlene, ne branijo pa prekernih delavcev, mladih, nezaposlenih ... Vso to politiko je treba radikalno prevetriti. Govorim o politikah dela in javne uprave. Žal se v Italiji nove vizije prepočasi uveljavljajo. Reforme potekajo točkovno – to je Renzijeva metoda. A nove vizije sistema ni.

To isto velja tudi za Evropsko unijo. Evropa nima nobene vizije ali strategije: ne zunanje politike, ne finančne, gospodarske ali industrijske politike, zato se pojavljajo novi separatizmi ter protievropska in protievrska gibanja, ki se širijo povsod.

Ali na evropskem političnem horizontu vidite kakšno socialdemokratsko politično stranko ali gibanje, ki bi po vašem mnenju oznanjalo ustrezno, sodobno pot evolucije, in ne politične revolucije?
Ničesar takega ne vidim na obzorju. Samo pomislite na pomembno vlogo, ki jo prevzema naš premier Renzi, ki pa zanesljivo ne goji nobenih posebnih strateških vizij. Seveda upam, da mu bo uspelo kaj narediti. Francoski socializem je v globoki krizi, v Nemčiji ga je Merklova povsem zasenčila, v Španiji so ga čisto dotolkli, v Angliji pa se po Blairu, kolikor vem, ni pojavila nobena socialdemokratska struja, ki bi ponudila kaj inovativnega. V resnici je Renzi edina novost, a on nima popolnoma ničesar skupnega z zgodovinskimi vrednotami socialdemokracije. Renzi je povsem protislovna osebnost: Demokratska stranka, ki jo vodi, je vstopila v evropsko socialdemokracijo, ki pa s pravo socialdemokracijo nima nič skupnega. Lahko seveda rečemo, da tako protislovje ni nič novega, vsekakor pa poraja upanje: če nič drugega, so vsaj pretrgali s preteklostjo. Tako vsaj starih rešitev ne bodo več obnavljali. In to je dobro.

Kaj pa nove politične stranke, ki bi jih lahko imeli za leve, kot je grška Siriza, ali pa Gibanje pet zvezdic v Italiji ali tudi severnjaške Piratske stranke – kaj ponujajo novega?
Prav nič ne ponujajo. Gre za čisto naraven pojav protestniških gibanj v času, ko so se velike evropske politične skupine, kot so ljudska stranka, socialdemokrati in golisti, zaradi različnih razlogov znašle v velikih težavah. Vsa Evropa in še zlasti romanske dežele so v škripcih, zato so protestniška gibanja nekaj naravnega. Vsako izmed njih je prevzelo svoje značilnosti – na evropski ravni se sploh ne morejo dogovoriti za skupen nastop. Iz njih ne bo nikoli nastalo gibanje na ravni starih političnih skupin, ki bi se s svojo politiko lahko predstavilo širši evropski javnosti. Seveda so nekatera izmed teh gibanj nevarnejša od drugih ... ampak Gibanje pet zvezdic v Italiji ni niti malo nevarno. Nasprotno: samo v sebi duši potencialno dosti nevarnejša razpoloženja. A obstajajo tudi precej nevarnejša gibanja; nekatera gojijo eksplicitno fašistično miselnost. Toda zanesljivo se ne bodo mogla povezati med sabo.

Tudi avtonomistična gibanja se ne bodo nikoli združila. Škoti in Katalonci nimajo ničesar skupnega s Severno ligo v Italiji, z Valonci ali Flamci. Še več: na glas poudarjajo, da nimajo ničesar skupnega med sabo. Gre torej za zelo različna gibanja, ki niso združljiva.

Spregovorili ste o avtonomističnih težnjah po Evropi, pa se zato posvetiva tradicionalnemu konceptu nacionalne države in ga postaviva v razmerje z zamislijo federalne Evrope. Toda to je širok pojem, zato morda bolje, če si najprej ogledava italijanski primer. Federalna Italija – je sploh mogoča? Vse skupaj se je začelo pred nekaj desetletji s Severno ligo, toda v zadnjem času so čedalje glasnejša tudi gibanja z juga vaše države, ki zahtevajo večjo avtonomijo juga ...
Povsem jasno je, da se je stara nacionalna država znašla v težkem položaju tranzicije in da ne bo mogla nikoli več imeti bolj ali manj neomejene suverenosti, kot jo je imela v preteklosti. Suverenosti, ki jo po starem, klasičnem političnem razumevanju določa teritorij, ni več. Nekdanjo obliko državnosti so v krizo pahnili globalizacija od zgoraj in avtonomistični pritiski od spodaj. Gre torej za dvojni pritisk, pri tem pa je globalizacija močnejša. Seveda se dogajajo tudi protiudarci; globalizacija namreč povzroča nemir, tesnobo, čeprav nam je konec starega koncepta suverenosti usojen. Posledica tega so različne politične lige, avtonomistična gibanja, vzpon lokalizmov.

Po mojem obstaja samo ena perspektiva razvoja. Najprej se je treba pri reševanju vprašanj umestiti v kontekst, ki je širši od nacionalne države – tu govorim o veliki evropski politični ideji. Treba je oblikovati evropsko politično enotnost, saj brez skupne zunanje ali denarne politike nihče ne bo imel nobene moči zunaj lokalne sfere. Pa tu ne gre za to, da bi nam hotel škodovati kakšen hudobec – ampak za to, ker je svet v resnici globaliziran in je strateška moč odvisna od moči valute, prožnega gospodarstva in živahnega notranjega trga. Brez vsega tega ne bo nikomur uspelo. Toda to je le en vidik.

Politična enotnost celine – in tu bi lahko govorili tudi, recimo, o Južni Ameriki, Kitajski, Rusiji ali Združenih državah, s katerimi se moramo meriti – pa se mora navznoter členiti federalistično. Ta predpostavlja resnično avtonomijo posameznih članic pri nekaterih vprašanjih – in natanko tako so organizirani, ali pa bi vsaj morali biti organizirani, imperiji.

Evropska unija je bila v nasprotju s tem zamišljena kot nekakšna velika država, ki ves čas krepi centralno birokracijo. In kdo potem odloča? Svet vodij različnih držav, ki lahko odločajo le soglasno. Gre torej za razširjen državocentrični sistem, ne pa za federalizem. In zato stvari ne delujejo in ne bodo nikoli delovale. Če se ne bomo odločili za pot federalne Evrope – pa tu ne gre za mojo zamisel, to so razvijali že Spinelli in številni drugi teoretiki Evrope –, ampak bomo rajši razmišljali o Evropi kot državi, ne bomo nikoli dosegli cilja, hkrati pa bomo razdrli še tisto malo politične in gospodarske enotnosti, ki jo imamo danes. Toda zraven bomo doživeli katastrofo, saj bi ob vrnitvi k nacionalnim, »suverenim« državam vsi po vrsti izgubili vsako možnost, da bi se lahko v kulturi, tehniki, politiki ali gospodarstvu merili na svetovni ravni. To bi povzročilo resničen zaton Evrope. Evropa bi na svetovnem prizorišču preprosto izginila, izgubila bi vso svojo težo.

Edina možnost, ki jo imamo, je oblikovanje federalistične Evrope. To bi končno bila tudi Evropa, v kateri bi moč dobili tudi narodi, ne le države. Pomislimo na idejo o alpsko-jadranski regiji. Gre za močno, lepo idejo. Toda nikoli nam je ne bo uspelo uresničiti, če se bo Evropa razvijala po osi centralizem – posamezne države. V Evropi regij in narodov pa ne bi bilo težko priznati razširjene avtonomije Škotski, Kataloniji ali alpsko-jadranski regiji. Tako bi lahko oblikovali ekonomske, kulturne ali politične enote, ki bi znale ovrednotiti posebnosti posameznih območij in regij. Imeli bi torej močno Evropo, združeno okoli strateških vprašanj, in vsi bi natanko vedeli, kje in kako se odloča – saj o takih vprašanjih ne bi mogli odločati ne v Celovcu, ne v Trstu in niti v Zagrebu. Rekli boste, ampak to je težko. Seveda je težko! A če ne bomo šli v to smer, je izid jasen: finis Europae.

Toda kaj porečete o zgodovinskem nezaupanju, ki vlada med nami? Med narodi na območju Alpe-Jadrana, ki ste ga omenili, še vedno vlada veliko nezaupanje ...
Seveda, a tovrstna miselnost se umika. Spon preteklosti se je treba osvoboditi. Če si ne oprostiš svojih lastnih preteklosti, boš ostal na mestu. Seveda pa gre za težavne procese, ki nujno sprožajo protiudarce, kot sem omenil že prej. Toda ti protiudarci bodo postali nepremagljivi, če bo Evropa še naprej delovala kot birokratsko administrativni center na eni strani, s posameznimi državami na drugi, po centralističnem modelu torej. Evropa bo tako postala neprebavljiva, v posameznih državah pa se bodo oblikovala čedalje močnejša ozko lokalna gibanja.
Da bi se znova polastili vse svoje moči? To je optična prevara. Posamezne države bodo namreč imele vse manj moči. Čisto vseeno je, če ostanejo znotraj aktualne Evropske unije ali pa se od nje odcepijo – v obeh primerih bodo imele čedalje manj moči.

Profesor Cacciari, svoj čas ste bili član skupine EU - Slovenija med našimi pogajanji za članstvo. Kakšna je Slovenija z vašimi očmi? Še imate stike z našimi politiki?
Zelo malo stikov imam z njimi. Kadar utegnem, se sicer malo pozanimam. Vsekakor pa mislim, da ima vaša dežela veliko priložnosti. Vprašali boste, zakaj. Čisto preprosto. Vprašanja naložb, privlačnosti za nove naložbe ... Vaša dežela je neprimerljivo privlačnejša zanje kot Italija. Dovolj bo, če samo primerjate oba davčna sistema. Neskončno bolj konkurenčni ste od nas. To je le še eden izmed razlogov, ki razkrajajo Evropo. Evropa, v kateri so v veljavi tako zelo različni socialni in davčni sistemi, ni mogoča. Tega ni v nobeni drugi državi na svetu, ki je organizirana federalistično. Ni si mogoče zamisliti, da bi na enem koncu Združenih držav Amerike plačevali 50 odstotkov davka, na drugem pa samo deset ali dvajset odstotkov. Znotraj Evropske unije so torej v veljavi zelo različni sistemi, ti pa ustvarjajo konkurenčna okolja, ki si jih v kakšnem drugem imperiju še zamisliti ni mogoče. Znova ponavljam: Evropo danes sestavljajo birokratsko administrativni center na eni strani in posamezne države, ki si še vedno lastijo suverenost nad zadevami, ki bi morale biti vsaj delno podrejene splošnim odločitvam.

V sedanjem položaju, ki za Evropo ni dober, sodite med favorite. Možnosti in priložnosti imate zato dovolj in tudi v Evropsko unijo ste vstopili med prvimi. In logično je, da vam sledijo še Hrvaška, Srbija in druge države. Sicer pa ... Samo Bog ve, kako v resnici poteka proces širitve Evrope: ali obstaja sploh kakšna strateška vizija, kakšni so kriteriji za vstop novih držav. Poglejmo Ukrajino, kar povabili so jo. Dajmo, premislimo vendar: kaj pa Rusija? Se je kdo dogovoril z Rusi glede tega? Ali vemo, kakšne bodo posledice? Ne, mi se hočemo samo širiti ... Ta proces spravlja šibkejše članice v težave – težave pa nastajajo tudi na svetovni strateški ravni, to nazorno kaže vojaški spopad v Ukrajini. Vse skupaj je kot velikanski bordel, v katerem nihče nič ne misli. Tak vtis daje Evropska unija na številnih področjih.

Po vstopu Hrvaške – in nekoč tudi Srbije – seveda izgubljate svojo relativno prednost, razen če se bo Evropska unija odločila, da se poenoti, to se mi zdi nujno. Kako naj sicer govorimo o gospodarski in tudi politični uniji, če pa se socialne, gospodarske in druge politike tako zelo razlikujejo med sabo?

Koliko časa dajete EU-ju, da se prilagodi novim časom?
To bo odvisno tudi od časa, ki nam ga bodo dali drugi. Bomo videli, kako agresivna bo v prihodnjih letih Kitajska, ali bo še naprej vodila tako agresivno politiko izvoza. Morali bomo pretresti, kako dobro gre gospodarstvu Južne Amerike in še marsikaj drugega. Tudi vojaški spopadi po svetu so pomembni, zlasti na Bližnjem vzhodu. Težko je to napovedati ... Tudi pritisk na Evropo z druge strani Sredozemlja je močan. Glede tega zadnjega se Evropa pretvarja, da ga ne vidi, hoče ga pomesti pod preprogo. V Sicilskem prelivu se vsak mesec utopi po tisoč ljudi, ki jih preprosto pometemo pod preprogo. Na drugi strani morja živi na sto tisoče ljudi, ki se vojskujejo med sabo, se pobijajo in spodbujajo revolucije, in vse to ustvarja naraven pritisk, kajne? Spomnimo se na invazije, ki so se dogajale v zgodovini. Živimo v času gromozanskih sprememb.

Če bo Evropa na geopolitičnem zemljevidu še naprej vredna nič, bo to le še pospešilo njen razkroj. Resnično sem prepričan, da Evropa še nikoli ni bila v tako veliki nevarnosti kot zdaj. Ko je bila Evropa še velika sila – mislim na čas pred prvo svetovno vojno –, je sicer krvavo pustošila po svetu in potem sprožila še dve svetovni vojni, kljub temu pa je ostajala v središču sveta. Zdaj pa ... k sreči ne bo več začenjala vojn, saj nima niti primernega orožja. Evropa se danes ni sposobna vojskovati proti nikomur, še proti Mozambiku ne. A če nismo sposobni obvladovati notranje ureditve, reformirati in nadzorovati geopolitičnih vprašanj, ki nas neposredno zadevajo – kot sta vprašanji Sredozemlja in Rusije –, se lahko samo še razdrobimo med številna avtonomistična gibanja, lokalne skupnosti in mikrodomovine ... Samo razdrobimo se še lahko.

Vrniva se v sklepu k vaši osebni zgodbi. Letos ste dopolnili 70 let, kakšne načrte imate za prihodnje desetletje?
Za prihodnje desetletje? Ne vem. Ravno sem napisal knjigo, s katero sem končal neko dolgotrajno raziskavo, zdaj pa upam, da mi bo uspelo napisati obsežnejše delo o italijanskem humanizmu. Gre za obdobje v zgodovini misli in civilizacije, ki ga nismo dovolj cenili, še zlasti z vidika sodobne filozofije. O teh temah bom tudi poučeval na fakulteti. Ob tem pa se imam namen vrniti k delom, ki me najbolj navdušujejo – zlasti h grškim klasikom.

Profesor Cacciari, ko ste bili dosti mlajši, ste med drugim poučevali estetiko na eni najboljših fakultet za arhitekturo v tem delu Evrope, seveda v Benetkah. Pred 25 leti ste zapustili beneško univerzo. Se vam kdaj zgodi, da vam kakšen nekdanji študent potrka na vrata in se zahvali za znanje?
Včasih koga srečam na ulici ... In da, zgodi se, da me na kakšni konferenci pride pozdravit kak nekdanji študent.

Se učinek vaših predavanj vidi v moderni arhitekturi?
Kaj pa vem. Ti, ki me pozdravljajo, pravijo, da ja, toda pozdravlja me le neznatna manjšina med mojimi nekdanjimi študenti. Sicer pa sem se z arhitekti vedno dobro razumel in nekateri med njimi so moji dobri prijatelji. Obdobje, ki sem ga preživel na fakulteti za arhitekturo, je bilo zelo lepo zame. Beneška fakulteta za arhitekturo je zelo dobra, včasih pa je bila še boljša. Žal se je v zadnjem obdobju precej poslabšala, ampak tu ne gre samo za beneško univerzo. Različne oblasti so v zadnjih tridesetih letih sistematično uničile celoten univerzitetni sistem v Italiji – z absurdnimi normativi, nečloveškimi postopki pri razpisih profesorskih mest. Univerzitetni sistem je v Italiji danes čisto sesut – to velja tudi za področje raziskovanja in inovacij.

Pa politične ambicije?
Nobenih več nimam. Pridejo leta, ko političnih ambicij ni več oziroma jih človek ne sme več imeti, če ni ravno čez les. Politike se je vredno lotiti, če imaš v glavi projekte, za katere verjameš, da jih lahko uresničiš v obdobju dvajsetih, tridesetih let. Brez tega prvega pogoja ne moreš biti politik, lahko si kvečjemu nekakšen administrator ali vodja biroja.

Janko Petrovec, Radio Slovenija