Da zamejimo trenutno krizo, moramo predvsem ostajati doma in narediti … absolutno nič. Daleč najbolj prilagodljiva, inteligentna ter z viri in tehnologijo podprta življenjska oblika na planetu mora vlagati strahovite napore v posedanje na domu. V cilj, ki bi moral biti z lahkoto dosegljiv in bi nam prihranil mnogo hudega. Ne bo težko. V Švici bo še lažje, sem si mislil. Po petih letih življenja se človek tu namreč postopoma navadi, da skoraj slepo zaupa redu in ureditvi vsakdana ene najbogatejših držav na svetu. Kar se tu sprva zdi na videz nerazumno, se skoraj brez izjeme izkaže za temeljito premišljeno, zgledno utemeljeno, učinkovito izvedeno in dolgoročno upravičeno.

Sorodna novica Hojs: Sprehajanje po mestu ni enako sprehajanju po parku ali gozdu

Ta država se je v preteklih desetletjih in stoletjih praviloma ognila vojnam, krizam in drugim katastrofam, ki so bolj ali manj izborno klestile po okolici. Tudi zato sem v preteklih letih pogosto, a neškodoželjno razmišljal, kako bi se dežela v odsotnosti akutnih groženj in izzivov odzvala, ko bi se oglasili pravi alarmi? Namišljeni odgovori so silili v dve smeri: z odliko ali pa s skupinskimi harakiriji. In naj pojasnim, da sem drugega dodajal samo zato, da sem se smejal lastni nejeveri.

Zdelo se je, da so Svizci, kot jih ljubkovalno naslavljam, opremljeni in pripravljeni na vse scenarije. Da so skladišča polna vsega, od univerzalnega cepiva do toaletnega papirja. Ta Jugos, kot oni ljubkovalno kličejo nas, tj. vse pripadnike nekdanje skupne države, je bil pomirjen. Njihov naborniški sistem poleg služenja roka nalaga vsem moškim do poznih zrelih let vsaj enotedensko urjenje, ki se ga udeležujejo vsako leto. In so zanj tudi ustrezno plačani. Jedrske nesreče, potresi in poplave, vojaške okupacije; ukrepi in načrti naj bi bili pripravljeni, prebivalstvo vzorno usposobljeno.

Priznam, vse me je navdajalo s prepričanjem, da so tudi strategije v primeru bolezenske epidemije pripravljene … po švicarsko. Kjer bo, kot stvari pritiče, vsak Švicar do potankosti poznal svojo vlogo, bil zanjo ustrezno izurjen in izdatno opremljen. Da bodo pojmi, kot so panika, nepripravljenost, nepravočasnost ali nenatančnost, v najboljšem primeru deležni nejevernih dvigov obrvi, v najslabšem pa obiska pristojnega inšpektorja in boleče denarne globe za člen, ki bi si drznil šibiti močno in lepo ocinkano helvetsko verigo.

"Biti punktlih pomeni priti dve minuti prezgodaj." Reklo, ki ga Švicarke in Švicarji pogosto ponavljajo in mu s še večjim užitkom tudi sledijo. Trudim se z občasno kulturološko komparativistiko nam bolj domačih študentskih četrt ure ... domačini me praviloma z nerazumevanjem odpravijo hitreje, kot sam odslavljam telefonske akviziterje.

Redkim je verjetno jasno, kako je država, pojem točnosti in organizacije – to lahko trdimo – tokrat zaspala. Meja z Italijo je bila odprta do zadnjega, saj je gospodarstvo južnoležečega kantona Ticino v veliki meri odvisno od 80.000 dnevnih (in cenejših) italijanskih delavcev. V petek, ko besedilo nastaja, je bilo v Švici uradno okuženih skoraj 5.000 ljudi, več kot 40 jih je zaradi bolezni umrlo. Osemmilijonska država je per capita na neslavnem drugem mestu na svetu po številu okuženih. Delež testiranih pri tem ne odstopa pomembneje od drugih držav. In medtem ko svet mesece in tedne že nekaj časa meri v dneh, celo urah, so bile izredne razmere na švicarski federalni ravni oklicane več dni za okoliškimi državami. Več tednov za Italijo. Površnejši primerjalni pregled pove tudi, da njihov nabor ni bil "ambiciozen", nadzor nad njimi pa ne posebej temeljit.

O razlogih za to špekuliram in jih delim na troje. Prvič: ohlapna konfederalna ureditev je porok ureditve vsakdana in vir ponosa na lokalni ravni. Bernska centrala, ki se ji odvajata skromna dva odstotka federalnega davka, skrbi predvsem za skupno zunanjo politiko in obrambo. Večina preostalega je v domeni kantonov, ki so se z virusom borili samostojno in pogosto mimobežno. Virus pa ni nedojemljiv le pri vprašanjih spola, rase, veroizpovedi, spolne usmerjenosti ali socialnega statusa. Ne, ustavna vprašanja, vključno s stopnjo švicarske lokalne samouprave, ga ne zanimajo. Osem najbolj prizadetih kantonov je tako dobesedno prisililo federalne oblasti, da so s tresočimi rokami poenotile ukrepe, kar se je zgodilo prvič po drugi svetovni vojni.

Drugič: je za neprepričljiv odziv kriva nekakšna otopelost, ki je vzrok že opisane odsotnosti vsakršnih izrednih stanj in občutnejših kriz v preteklosti, ki preostalemu svetu niso prizanesle v tolikšni meri?

Sorodna novica Trgovine odprte vsaj med 8.00 in 18.00; sindikat: Vlada aktivni dialog še vedno zavrača

Tretjič: ali je porok temu pregovorna švicarska preračunljivost, ki je z otipljivimi ukrepi v strahu pred nezanemarljivimi odzivi gospodarstva odlašala do zadnjega? Naj spomnimo, noži, ure, sir in čokolada so drugotnega pomena. Banke, farmacevtski in zavarovalniški giganti, prehranski kolos Nestlé, visokotehnološka podjetja, multinacionalke in kriptodolina v davčno izrazito ugodnem Zugu, njihove podružnice v Zürichu, podružnice tobačne industrije v Neuchatelu, ženevski diplomatski zbor … Ta diskretnejša gospodarska in družbena sredina v davčno in druge blagajne prinaša milijarde, ki so zagotovilo tukajšnje univerzalne stabilnosti.

Polni osamosvojitvenega zanosa smo Slovenke in Slovenci pred skoraj tremi desetletji verjeli, da bo lahko dežela na sončni stran Alp izrazito hitro in elegantno ovrgla tisti neželeni označevalec "balkanska" in se trdno oklenila le želenega cilja: biti kot "Švica". Trk po prsih, Švica bo morala Slovenijo na področju upravljanja tveganj, ki jih prinaša virus, šele ujeti. Kljub nekaterim izkazanim političnim neenotnostim ob ukrepih, ki jih te dni sprožajo Ljubljana in pravkar izmenjani vladi, se ti zdijo bolj energični, učinkovitejši in hitrejši od švicarskih.

Dve želji imam, obe sta patetični. Da hipna švicarska nepripravljenost dobi vzgon. Ne dvomim, da ga ne bo. In da bi v Sloveniji lahko videli, kar je očitno: kako tragikomično so (dnevno)politične delitve videti iz odmaknjene časovne in krajevne perspektive. Kako neskončno nerazumna so razdvajanja na podlagi rezultatov preteklih vojn, osamosvojitvenih procesov ali celo morebitne pripadnosti ideologijam prejšnjega stoletja, ki bi morale biti že zdavnaj na respiratorjih, če že niso pokopane. Ampak jih je škoda. Respiratorjev!

Pljunimo torej v dlani, stopimo skupaj in si podajmo roke. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da vse navedeno delajmo figurativno, od doma, prosim. Teza, da je virus slep za ideološko pripadnost, je zlahka dokazljiva. In sprejeta med znanstveno srenjo, na ulici ali na spletu. Po mojem mnenju celo v parlamentu. V Švici pri gospodarnem upravljanju družbenih virov, v njihovem najširšem pomenu besede, prostora za delitveno katatonijo ni.

Ne delajmo si utvar. Švica je na tem področju desetletja pred Slovenijo.