Teden dni po rušilnem potresu na Haitiju, ki naj bi po ocenah terjal do 200 tisoč življenj, se razmere v najrevnejši državi zahodne poloble slabšajo iz dneva v dan. Združeni narodi in ameriška vojska (na otoku jih je že več kot 20 tisoč) urejajo dovoz človekoljubne pomoči, ki pa zaradi povsem porušene infrastrukture ne more doseči večino prizadetih Haitijcev.

V glavnem mestu Port-au-Prince je tudi dopisnica RTV Slovenija Vlasta Jeseničnik, ki že več dni s prizorišča poroča o razdejanju in posledicah enega najhujših potresov zadnjega desetletja. Po napornem in stresnem petem dnevu na Haitiju si je redna dopisnica iz Washingtona vzela čas tudi za Multimedijski center RTV SLO in odgovorila na nekaj vprašanj.

Kakšne so danes razmere na Haitiju? Včeraj ste poročali, da se razmere v državi slabšajo, da se širi smrad razpadajočih trupel in da se ljudje spopadajo zaradi pomanjkanja hrane in vode. Kakšen razvoj dogodkov lahko pričakujemo v državi?
Razmere v Port-au-Princeu so zelo slabe. Iz središča mesta so odstranili večino trupel, ki jih zakopavajo v množičnih grobiščih. Drugače je na obrobju mesta, v revnih četrtih, kjer žal trupla še vedno ležijo po cestah in dvoriščih. Smrad se širi tudi iz ruševin, pod katerimi je pokopanih na deset tisoče ljudi, iz zasilnih bolnišnic na prostem, kjer zdravniki z vsega sveta po najboljših močeh skušajo pomagati prizadetim ljudem, smrdijo kupi smeti. Za večino prebivalcev haitijske prestolnice življenje zdaj poteka pod milim nebom, v začasnih šotorskih naseljih, ki so jih postavili v parkih, na dvoriščih, cestah, stadionu. Port-au-Prince je postal velikansko šotorsko naselje. Ljudje se skušajo organizirati po najboljših močeh, kuhajo in umivajo se na prostem, čez dan iščejo hrano in vodo in - seveda - zaslužek.

Ljudje so izgubili vse, svoje najdražje, domove, službe. Pred letališko zgradbo, od koder se za svoje televizijske postaje javljamo novinarji vsak dan, čaka več sto lastnikov avtomobilov, ki za zelo zasoljeno ceno ponujajo šoferske usluge, ljudje se ponujajo kot prevajalci, kot vodiči. Človekoljubna pomoč prihaja zelo počasi, zato prihaja do plenjenja, ponoči slišimo streljanje. S snemalcem sva se, ko sva snemala plenjenje trgovin nedaleč od predsedniške palače, znašla v precej nevarnem položaju. Lačne ljudi je težko ustaviti, in ko se začnejo spopadati še med sabo, postane nevarno. Glede na to, da imajo ZDA na Haitiju že 12 tisoč vojakov, da dodatne enote pošiljajo Združeni narodi, večjih nemirov ni pričakovati, ropanje pa se bo nadaljevalo.

Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun je dejal, da gre na Haitiju za najhujšo humanitarno katastrofo v zgodovini. Praktično vse države in mednarodne organizacije so že ponudile pomoč, a kaj se bo s Haitijem zgodilo po tem, ko bo pomoč usahnila in bo država ostala prepuščena sama sebi? Koliko časa bo po vašem mnenju potrebno, da se bo država vsaj približno postavila na noge?
To je najrevnejša država na zahodni polobli. Skoraj 80 odstotkov Haitijcev živi z manj kot dvema dolarjema na dan. Infrastruktura je bila že pred potresom v slabem stanju, za obnovo cest, električnega omrežja, bolnišnic, šol bo treba več let. Port-au-Prince bo treba zgraditi na novo, kje bo država našla denar, kam bodo namestili ljudi, ki zdaj živijo na prostem, kako bo s šolanjem otrok, kako bodo vzpostavili zdravstveni sistem - to so problemi, ki jih Haiti ne bo mogel rešiti brez izdatne pomoči mednarodne skupnosti.

Haiti velja za državo otrok, saj je skoraj polovica populacije mlajša od 18 let. Kako bodo v razmerah, kjer ni dovolj vode in grozijo izbruhi nalezljivih bolezni, zaščitili otroke, ki so najbolj ranljivi in potrebujejo pomoč?
Ne le da gre za zelo mlado prebivalstvo, Haiti ima že zdaj okoli 380 tisoč sirot. Po potresu bo žal ta številka precej narasla. Obiskala sem nekaj sirotišnic, v katerih so mi povedali, da se zavedajo, kakšna težka naloga jih čaka. Prostora v njih ni, vsekakor ne toliko, kot bi ga potrebovali. Izbruh nalezljivih bolezni je mogoč. Težko bo v začasnih šotorskih naseljih, v katerih ni kopalnic in stranišč vzdrževati relativno čistočo. Oblast bo morala čim prej poskrbeti za trajnejšo nastanitev prizadetih ljudi.

Kakšne so zdravstvene razmere, kje zdravijo najhujše ranjence? Koliko tujih zdravnikov je prišlo na pomoč?
Razmere v bolnišnicah so katastrofalne. V eni največjih bolnišnic, splošni bolnišnici, ki je skoraj nepoškodovana, ranjenci s polomljenimi rokami, nogami, hudimi poškodbami glave, hrbtenice, amputiranimi udi ležijo na prostem. Podobno je v drugih bolnišnicah, ki se niso porušile. Še vedno so velik problem operacijske sobe. Na Haiti je prišlo veliko kirurgov, ki pa nimajo kje operirati.

Številni Haitijci skušajo prebežati v Dominikansko republiko, ki pa je močno zaostrila pravila pri sprejemanju beguncev. Kam se bodo vsi begunci s Haitija zatekli?
Ljudje, ki zapuščajo mesto, odhajajo v okoliške vasi, ki so manj poškodovane ali nepoškodovane. Velike države, kot so ZDA, Francija, Kanada, so svoje državljane začele evakuirati že v prvih dneh po potresu, evakuacija še vedno poteka.

Koliko je na Haitiju tujih novinarjev? Kako poteka vaše delo, kje imate svojo "bazo", kako se znajdete brez elektrike, ki je v državi še vedno ni?
Točno številko bi težko povedala, zagotovo pa nas je več sto. Organizirali smo se, kolikor se je v danih okoliščinah mogoče. Brez avtomobila ali motorja, ki ga uporabljajo nekateri kolegi fotografi in časopisni novinarji, v Port-au-Princeu ni mogoče delati. Z motorjem je mogoče zaradi težko prevoznih cest, polnih betona, in kupov kamenja, potovati veliko hitreje kot z avtomobilom. Seveda so težave z bencinom. Ta se je zelo podražil, delujeta ponudba in povpraševanje. V večjem delu mesta so edini vir elektrike generatorji. V začetku so bile velike težave tudi s telefonskimi linijami. Televizijski novinarji imamo svojo "bazo" na mednarodnem letališču, od koder je javljanje v živo zaradi hrumenja letal in helikopterjev zelo oteženo. Ritem dela je naporen, radijskih in televizijskih oddaj je veliko, zgodbe je treba posneti, zmontirati in poslati. Potres na Haitiju je ena največjih zgodb v mojem profesionalnem življenju in velik izziv.