Bil je rekorder po času, ki ga je preživel v čakanju na prestol, saj je bil prestolonaslednik kar 73 let in zdelo se je že, da nikoli ne bo kralj. Elizabeti II. je bilo, kot vemo, žezlo v roke položeno že kot mladi, 25-letni ženski, in drža, ki jo je zavzela tedaj, je ostala njeno vodilo vse do konca – večno zavezana nevtralnosti, nikoli ni izražala svojih mnenj ne glede družbenih tem ne glede politik, ki so jo vodili njeni premierji in premierke. Bila je ikona, s katero bi se lahko poistovetil vsak Britanec, pa naj bo to delavec ali aristokrat.

Sorodna novica "Kraljici je uspelo ostati ikona. Kakšen kralj bo Karel III., bo pokazal čas."

A Karel je drugačen. Na prestol ni sedel mlad, brez izoblikovanih stališč in (bolj ali manj) nepripravljen, kot se je to zgodilo Elizabeti. Nanj je čakal. In se v vmesnem času – se je zdelo – posvečal svojim temam. Okolju. Varstvu narave. Podnebnim spremembam. Ekološki pridelavi. Ni le odmaknjeno opazoval sveta, ampak je v njem – kolikor so mu omejitve, ki se jih je moral držati, dopuščale – živel. In vmes zakuhal še škandal ali dva.

Karel se je rodil 14. novembra 1948 v Buckinghamski palači v Londonu kot prvi od štirih otrok poznejše kraljice Elizabete II. in njenega moža, princa Filipa, vojvode Edinburškega. Njegovo polno ime je Charles Philip Arthur George, do svojega tretjega leta pa je nosil nosil princ Charles Edinburg – njegovi starši so bili namreč takrat "zgolj" vojvoda in vojvodinja Edinburška. Ko je njegova mama Elizabeta po smrti svojega očeta, kralja Jurija VI., postala kraljica, so mu samodejno pripadli nazivi vojvode Cornwallskega (ki ga je nosil do materine smrti 8. septembra, zdaj pa je pripadel njegovemu prvorojencu Williamu) ter na Škotskem vojvode Rothesayskega, pa tudi nekaj drugih nazivov.

Ko mu je bilo malo manj kot 10 let, mu je mati podelila naziv valižanskega princa, a je na uradno umestitev v Walesu moral čakati skoraj do svojega 21. leta oz. do julija 1969, ko mu je na uradni slovesnosti mati na glavo položila krono, ki je bila izdelana posebej zanj. Umestitev valižanskega princa je namreč slovesnost, ki ima izjemno dolgo tradicijo – naziv pripada prestolonasledniku za britanski prestol od leta 1301, ko ga je svojemu sinu, poznejšemu kralju Edvardu II., le nekaj let po tem, ko je Wales osvojil, dal kralj Edvard I. Angleški.

Karel III. je sicer prvi britanski monarh z uradno visoko izobrazbo – čeprav so se mnogi prejšnji monarhi izdatno izobraževali, pa je bilo zanje značilno, da so jih poučevali zasebni učitelji oz. profesorji – tako kot na primer Elizabeto II. A ker se je kraljica zavedala pomena formalne izobrazbe, je sina dala vpisati v (sicer zasebno) šolo, pozneje pa je svoj lonček pristavil še oče Filip in prvorojenca, za katerega je ocenjeval, da je prešibak, poslal v internat Gordonstoun na Škotsko, kjer se je šolal tudi sam. Prav obdobje v Gordonstoun naj bi mladega princa posebno zaznamovalo, saj je šola veljala za strogo, velik poudarek je bil na fizični aktivnosti, kar pa bledičnemu Charlesu, ki je raje bral, ni bilo najbolj pisano na kožo. V Karlovi biografiji, ki je izšla leta 1994 (in ki jo je neuradno odobril sam takratni princ), je avtor Jonathan Dimbleby zelo neposredno obtožil Filipa, da je sina prisilil v šolanje v internatu, kjer so ustrahovali. Charles je v intervjujih pozneje navedbe (deloma) zanikal in zatrdil, da ima na Gordonstoun veliko lepih spominov in da ga je obdobje tam "pripravilo na življenje".

Čeprav so vsi pričakovali, da se bo po končanem osnovnem šolanju vsaj za kratek čas pridružil britanski mornarici, je mladi Charles presenetil z odločitvijo, da bo šolanje nadaljeval na univerzi Cambridge. Sprejet je bil na prestižni kolidž Trinity, kjer je študiral arheologijo in antropologijo, pozneje pa se preusmeril na zgodovino. Ko je junija 1970 diplomiral, je postal prvi prestolonaslednik z univerzitetno diplomo. Leta 1971 se je pridružil britanskim zračnim silam, pozneje pa služil v mornarici.

Ko je postalo jasno, da se mora prihodnji kralj poročiti in poskrbeti za nasledstvo, je steklo iskanje "prave" neveste. Charles se je zagledal v leto starejšo Camillo Shand, s katero sta delila ljubezen do konjev in narave, a se je hitro zapletlo. Po oceni njegovih staršev in sorodnikov je bila Camilla povsem neprimerno dekle, iz ne dovolj plemenite družine in s preveč "moškimi" hobiji. V iskanje neveste se je zato vključila vsa družina, vsakdo je ponudil "svojo" kandidatko za prihodnjo kraljico ali pa imel vsaj zelo izdelano mnenje, kakšna naj nevesta bo. Diana Spencer je bila po mnenju vseh popolna izbira. Mlada in lepa, nedolžnega videza, aristokratskega rodu in brez neprimernih razvad. Sanjska je bila že poroka, pravljično življenje prihodnjega kralja in kraljice pa se je nadaljevalo še z rojstvom kar dveh sinov, najprej Williama, tri leta pozneje pa še Harryja. Veljal je konsenz, da boljših časov za monarhijo še ni bilo.

A sreča je trajala le, dokler ni postalo jasno, da je videz srečne družinice le to – videz. Charles se namreč – kljub dejstvu, da se je vmes tudi Camilla poročila z drugim – ni mogel odpovedati stikom z nekdanjim dekletom. Ali je razmerje trajalo ves čas ali sta ga vmes prekinila, verjetno vesta le onadva, a že Diana je v slovitem intervjuju z Martinom Bashirjem jasno dala vedeti, da so bili "v zakonu ves čas trije".

Sorodna novica 25 let od smrti princese Diane: njena podoba ostaja oboževana, sinova se ji poklanjata vsak po svoje

Sledila je medijska drama in neizogibna ločitev, ki pa je postala uradna štiri leta po uradnem razhodu, leta 1996. Leto pozneje je sledil še usodni udarec, prometna nesreča, v kateri je Diana umrla. Charles, ki ni bil nikoli prav zares priljubljen, gotovo pa niti približno ne toliko kot njegova nekdanja žena, je postal tarča jeze in skorajda sovraštva, ki so ga ljudje že prej tiho čutili do hladne in odmaknjene kraljeve družine. A je sledil materinemu zgledu in skoraj stoično prenašal zlobne opazke, jezo in posmeh. Posvetil se je otrokoma in svojemu kmetovanju, vmes pa opravljal še vse tiste obvezne kraljevske naloge, za katere je bil zadolžen.

Javnost je sčasoma – vsaj na videz – pozabila in oprostila. Leta 2005, skoraj desetletje po Dianini smrti, sta se Charles in Camilla poročila, iz leta v leto pa se je zamera do zdajšnjega kralja in (predvsem) njegove druge žene topila. Bolj kot Charlesova nezvestoba in odnos s prvo ženo je medije zaposlovala ekscentričnost prihodnjega kralja, Britanci (in z njimi ves svet) pa so se še največkrat z njim ukvarjali ob kakšnih neposrečenih pripombah, ki so bile sicer milejše kot tiste, po katerih je slovel njegov oče, a je iz njih kljub vsemu velo dejstvo, da mu občasno malo manjka stika z realnostjo. Da skoraj grotesknih fotografij, ki so neredko nastajale ob njegovih obiskih na tujem, niti ne omenjamo.

Večinoma se je njegovo delovanje vrtelo okoli vnaprej določenih aktivnosti – od obiskov v tujini do dogodkov katere izmed nešteto dobrodelnih organizacij, katerih pokrovitelj je bil bodisi že leta bodisi jih je "podedoval" od očeta Filipa po njegovi smrti aprila lani. Od matere je prevzemal tudi vse več uradnih državniških opravkov, saj se je vse bolj krhka kraljica udeleževala le še redkih javnih dogodkov.

Najbolj pa se je Charles angažiral ob tematikah, ki so mu blizu. V prvi vrsti je to gotovo okoljska. Ni dvoma, da je bil takrat še valižanski princ eden prvih prepoznavnih ljudi, ki je opozarjal na nevarnost podnebnih sprememb – in to že pred desetletji, ko to (kot se je izrazil tudi sam) "še ni bilo moderno". Aktivno je podpiral pariški podnebni dogovor, se udeleževal ključnih srečanj na to temo po vsem svetu in bil eden glavnih motorjev v ozadju podnebne konference v domačem Glasgowu novembra lani – in se čutil tudi osebno odgovornega za njen neuspeh. Kot je znano, se je konferenca končala s precej milejšo različico resolucije, kot je bilo mišljeno sprva in h kakršni so pozivali strokovnjaki.

V zadnjih letih, ko so posledice podnebnih sprememb vidne na vsakem koraku in skoraj vsak dan, so Charlesu tudi kritiki priznavali, da je bil pred svojim časom, ko je na pomen podnebja in okoljske vzdržnosti opozarjal že v 70. letih. Med drugim je na svojih posestvih, na primer v Cornwallu in Gloucestershiru, s precej trdo roko in odločno uvajal ekološko kmetovanje, česar pa niso dobro sprejeli ne kmetje v njegovi okolici (mnogi med njimi njegovi najemniki) ne splošna javnost, ki je bila prepričana, da gre za kaprice bogataškega brezdelneža. V intervjuju za BBC ob svoji 70-letnici (novembra 2018) je Charles priznal, da ga je precej motilo, ko so se mu posmehovali in ga "označevali za idiota" zgolj zato, ker "mu je bilo mar za ravnotežje in harmonijo" pri kmetovanju.

Na podobne odzive je ob ustanovitvi naletel tudi njegov sklad za pomoč mladih pri izobraževanju in pridobivanju osnovnih spretnosti, ki se danes lahko pohvali z zavidljivo statistiko – tečajev pod okriljem sklada se je udeležilo že več kot milijon mladih iz deprivilegiranih okolij. "Ker sem na najlepši mogoč način opomnil, da obstajajo boljši, zmernejši in bolj uravnoteženi načini za spremembe, sem bil obtožen vmešavanja in nadlegovanja," je dejal v istem pogovoru, ob tem pa poudaril, da bi bilo, če bi tovrstne teme ignoriral, kriminalno. "Če je to, da me že 40 let skrbi za predele velemest, kjer živijo gospodarsko in družbeno deprivilegirani, vmešavanje, potem sem na to vmešavanje vsekakor ponosen," je bil odločen.

Precej kontroverzni so bili tudi njegovi desetletni "prepiri" z urbanisti in arhitekti, ki jim je šlo v nos Charlesovo poudarjanje pomena ohranjanja kulturne in stavbne dediščine oz. njegovo odločno nasprotovanje "moderni" arhitekturi. Znano je, kako neposredno je kritiziral leta 1984 odprti prizidek londonski Nacionalni galeriji, ki je bil po njegovi oceni videti kot "ogaben tur na obrazu ljubljenega in elegantnega prijatelja".

Kljub svoji odločnosti glede omenjenih tem pa je že pred leti poudarjal, da se zaveda, da tako ostro svojih načel ne bo mogel več zagovarjati, ko bo enkrat kralj. "Zamisel, da bom, če bom nasledil (prestol, op. a.), lahko nekako nadaljeval na povsem isti način, je popoln nesmisel, saj sta oba položaja povsem neprimerljiva," je dejal v BBC-jevem dokumentarcu. Na neposredno vprašanje, ali bo tudi v vlogi kralja tako odkrito zagovarjal svoj prav oz. se zavzemal za svoje cilje, je odločno odgovoril: "Seveda ne bom, saj nisem neumen." S čimer je namignil, da bo kot kralj precej bolj podoben svoji materi, za katero niti njeni najožji sodelavci včasih niso vedeli, kakšno je njeno mnenje o nekaterih temah.

Kako radikalno drugačen bo Karel?

Prav to vprašanje je sicer zadnja desetletja povzročalo nemalo nelagodja za zidovi Buckinghamske palače. Kot je leta 2015 v njegovi biografiji razkrila novinarka Catharine Meyer, je v Palači veljalo prepričanje, da bo Karlov slog vladanja "radikalno drugačen" od Elizabetinega. "Nekateri uslužbenci – in monarhinja sama – se bojijo, da ne Krona ne njeni podaniki ne bodo prenesli šoka novosti," je tedaj zapisala in dodala, da se Palača boji, da bo Karel dajal prednost "svojemu aktivizmu pred svojo službo".

Podobne skrbi so v zadnjih letih izražali tudi politiki in člani vlade – anonimno seveda. Kot je junija poročal Times, je Charlesovo odločno nasprotovanje deportaciji prosilcev za azil v Ruando (zamisel je vlada po ostrem odzivu javnosti sicer opustila) razburilo več članov vlade. "Princ Charles je okrasek našemu javnemu življenju, ampak če se bo tako obnašal tudi, ko bo postal kralj, to ne bo več zabavno. Takrat bo to lahko povzročilo ustavno krizo," je Times navajal anonimnega visokega člana vlade.

Podoben nemir med politiki in diplomati je Charles povzročil tudi leta 2014, ko je po priključitvi Krima Vladimirja Putina primerjal z Adolfom Hitlerjem, ali leta 2020, ko je med mrzličnim iskanjem dogovora glede brexita (britanska vlada in EU sta ga dosegla tik pred iztekom roka) med nagovorom v nemškem parlamentu parafraziral slovite besede angleškega pesnika Johna Donna, da "noben človek ni otok".

Čeprav je z leti priljubljenost Charlesu in Camilli naraščala, ta niti približno ni dosegla podobne ravni, kot jo je z izjemo 90. let uživala Elizabeta, ali podpore njegovemu sinu Williamu ter njegovi ženi Catherine. Neredko se je v (rumenih) medijih omenjalo, da bo Charles prestol prepustil sinu, a to v resnici nikoli ni bila možnost, na kar je Buckinghamska palača vztrajno opominjala – ob tistih redkih priložnostih, ko se je na tovrstna natolcevanja sploh odzvala.

8. septembra, pri 73 letih je Charles tako pričakovano postal kralj Karel III. In čeprav je bila javnost prve dni osredotočena predvsem na žalovanje za Elizabeto II. in njenim obdobjem, je Karla javnost dobro sprejela. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da se je Palača precej naučila iz napak, ki jih je kraljeva družina delala v preteklosti, predvsem v dneh po tragični Dianini smrti, ko se je zabarikadirala na grad Balmoral in se kar štiri dni ni oglasila. Vsak dan je tako javnost prejela vsaj eno "kost" – od sprehodov vidnih članov kraljeve družine med ljudmi in rožami, ki so jih ti prinašali v spomin kraljici, do pisem in zahval njenih otrok in vnukov.

Karel III. je – ob številnih s protokolom predvidenih obveznostih, med njimi tudi obiskov vseh štirih delov Združenega kraljestva – že v prvem televizijskem nagovoru, v katerem se je poklonil svoji materi in svoji kraljici, požel številne simpatije, tudi zaradi dejstva, da je pokazal precej več čustev, kot je bilo to značilno za njegovo mater (te niso videli jokati niti na moževem pogrebu, a po drugi strani takšnega razkazovanja čustev od nje tudi niso pričakovali), solz in strtosti ob slovesu od matere ni skrival niti na pogrebu.

Sorodna novica "Karel III. bo želel biti ustavni monarh, kar pomeni, da bo v javnosti tiho"

Podpora Karlu močno narasla

V prejšnji teden objavljeni raziskavi javnega mnenja, ki jo je za Times opravila družba YouGov, je podpora Karlu po Elizabetini smrti v primerjavi z letošnjim marcem poskočila za kar 24 odstotkov. Kar 63 odstotkov vprašanih je namreč izrazilo prepričanje, da bo Karel dober kralj. In medtem ko je še pred pol leta skoraj tretjina (31 %) vprašanih menila, da se bo Charles na prestolu odrezal slabo, je zdaj ta odstotek le še 15-odstoten.

Ob tem pa velja poudariti, da večina vprašanih od Karla pričakuje, da bo nadaljeval politiko svoje matere, torej da bo vsaj na videz ostajal nevtralen. Ali, kot se je nedavno v pogovoru z novinarjem RTV Slovenija Adrijanom Bakičem izrazil zgodovinar Jeremy Black: "Predstavljam si, da bo želel biti ustavni monarh, kar pomeni, da bo v javnosti tiho. A med štirimi stenami bo imel možnost na polurnih tedenskih srečanjih s predsednico vlade povedati, kaj je po njegovi oceni primerno. Premierka pa mu bo v izmenjavi stališč predstavila svoja. Pred javnostjo pa menim, da ne bo drugačen od dozdajšnje kraljice. Zadnji veto kakega monarha na vladno zakonodajo se je zgodil leta 1708, zato sprememb pri tem ne pričakujem."

Sorodna novica Karibske države si po smrti kraljice želijo neodvisnost in reparacije za suženjstvo

Vprašanje je tudi, kako dolgo bo Karlova priljubljenost vztrajala – zdaj namreč še "jadra" na valovih naklonjenosti javnosti do pokojne kraljice in simpatij do sebe, ki je pokopal ne le kraljico, ampak svojo mamo. Da bo vladanje vse prej kot lahko, nakazujejo tudi prve reakcije iz nekaterih držav Skupnosti narodov, kjer se že nekaj časa krepijo republikanske težnje – nedavno se je, kot je znano, izpod jarma krone izvil Barbados, pričakovati je, da mu bodo sledile tudi nekatere druge karibske oz. tihomorske države. Kraljica je kljub očitkom o kolonializmu za večino bila simbol kontinuitete in tradicije, do Karla pa mnogi takšne navezanosti ne čutijo.

Težave bodo gotovo tudi pred domačim pragom, v Združenem kraljestvu – od Severne Irske do Škotske in naprej do Walesa so republikanske težnje stalnica, monarhija ima absolutno podporo "zgolj" v Angliji, zato si nihče ne upa z gotovostjo reči, da bo Karel nekoč sinu Williamu predal enako kraljestvo, kot ga je sam prevzel.

Krčenje kraljeve družine

Nekaj pa je gotovo: že kot valižanski princ je Karel napovedoval, da se bo kraljeva družina morala zmanjšati. Za zdaj so v njej poleg kraljičinih otrok in vnukov tudi njeni bratranci, za katere pa je pričakovati, da se bodo kmalu upokojili, saj so že v letih – princ Edward, vojvoda Kentski jih ima 86, njegova sestra, princesa Alexandra, je eno leto mlajša, princ Richard, vojvoda Gloucesterski ima 78 let, njegova žena Brigitte pa 74.

Zaradi znanih razlogov sta iz ožje kraljeve izstopila oz. bila izobčena princ Andrew, vojvoda Yorški (zaradi vpletenosti v pedofilsko mrežo Jeffreyja Epsteina), in princ Harry, vojvoda Susseški, ki se je za umik odločil sam.

Družina se bo tako po pričakovanjih skrčila na zgolj neposredno nasledstvo, torej na valižanskega princa in princeso, Williama in Catherine ter njune tri otroke, Georgea, Charlotte in Louisa, vsaj nekaj čas pa bodo v njej ostali tudi kraljeva sestra Anne (ta sicer opravi daleč največ zadolžitev na leto) in brat Edward, grof Wesseški, z ženo Sophie. Otroka princese Anne, Zara Tindall in Peter Phillips na princesino željo nikoli nista bila uradna člana družine, hčerki princa Andrewa, Beatrice in Eugenie pa sta se iz nje uradno umaknili, ko sta se poročili. Otroka princa Edwarda, Louise in James, do zdaj nista sodelovala pri zadolžitvah, saj sta še premlada – Louise bo novembra dopolnila 19 let, James pa decembra 15 –, a glede na to, da na željo staršev nimata nazivov princa in princese, ni pričakovati, da bi se to spremenilo.

Že zdaj se sicer kažejo tudi razpoke v splošni podpori kraljevi družini. Čeprav je sama Elizabeta letos, ko je praznovala 70 let na prestolu, izrazila željo, da bo Charlesova žena Camilla nekoč kraljica in so Britanci to brez kakšnega hujšega upora sprejeli, pa so bila v zadnjih dneh družbena omrežja s TikTokom na čelu preplavljena s precej neprijaznimi komentarji in memi, uperjenimi v Camillo. Mnogi jo namreč še vedno krivijo za razpad "sanjskega" zakona Charlesa in Diane (pri čemer je bolj ali manj jasno, da je bila v tistem zakonu sanjska zgolj podoba, ki sta jo zakonca kazala svetu), in jo še vedno primerjajo s pokojno Diano. Vzdevki, kot so "zlobna čarovnica", "krava", "lutkarica", ki "komaj zadržuje zadovoljstvo, ker je kraljica končno umrla", so le nekatere (relativno mile) oznake za kraljico ženo, ki te dni krožijo po družbenih omrežjih – in s tem ponazarjajo tudi splošen odnos britanske javnosti do 74-letne Camille.

Sicer pa je že v prvih dneh vladanja za nekaj manjših zdrsov poskrbel tudi kralj sam, ko se je na primer jezil nad neuporabnim nalivnim peresom ali ko je svojim pomočnikom z vzvišeno gesto dal vedeti, naj pospravijo mizo. Kar je gotovo znak, da bo Karel precej manj pazil na besede (in dejanja) kot pred njim Elizabeta.