Sorodniki žrtev so v zrak spustili na tisoče tradicionalnih tajskih lantern in se na ta način poslovili od svojih najdražjih. Foto: Reuters
Sorodniki žrtev so v zrak spustili na tisoče tradicionalnih tajskih lantern in se na ta način poslovili od svojih najdražjih. Foto: Reuters
Tajski premier Taksin Šinavatra
Tudi na Tajskem so se spomnili žrtev cunamijev. Foto: Reuters
V Indiji je umrlo več kot 12 tisoč ljudi, pogrešajo pa jih še skoraj šest tisoč. Foto: Reuters
Kraljeva družina
543 Švedov je umrlo v cunamijh. Foto: EPA

Ljudje so hvaležni, da so še živi, a nestrpni, ker hočejo spet normalno zaživeti.

Jan Egeland, koordinator ZN-a za človekoljubno pomoč
340 stalnih bivališč za preživele
Stalna bivališča gradijo počasi. Foto: EPA
Tujci na spominski slovesnosti na tajskem otoku Ko Pi Pi
Med žrtvami cunamijev je bilo tudi veliko tujcev, saj je samo na Tajskem umrlo več kot 2.200 ljudi iz Švedske, Avstralije, Nemčije in Francije. Foto: EPA
Razdejanje v Šrilanki
V Šrilanki je umrlo 31.000 ljudi, posledice divjanja cunamijev pa so še vidne. Foto: Reuters

26. decembra 2004, nekaj pred 8. uro zjutraj po tamkajšnjem času, je jugovzhodno Azijo stresel silovit potres, z močjo 9,15 stopnje po Richterjevi lestvici, in sprožil rušilne valove - cunamije. Do danes je potrjenih več kot 185.000 žrtev, več kot 45.000 ljudi še vedno pogrešajo.

Slovesnosti na prizoriščih ...
V Ačeju so se cunamijev spomnili s sireno, ki jo je ob uri, ko so na obalo treščili smrtonosni valovi, prižgal indonezijski predsednik Susilo Judhojono. Na plaži na zahodu Sumatre so prvič preizkusili sistem za obveščanje pred cunamiji, oblasti pa so prebivalce pozvale, naj sledijo navodilom.

Tajski premier Taksin Šinavatra je v počitniškem mestu na jugu države položil temeljni kamen za spominski center žrtvam cunamijev, na plažah pa so se sorodniki žrtev, tudi iz Evrope, na svoj način spomnili umrlih.

V Šrilanki so se na jugu države zbrali predstavniki hindujcev, krščanskih, budističnih in muslimanskih verskih voditeljev in blagoslovili kraj, kjer je v vlaku pred letom dni umrlo tisoč ljudi, v državi pa so se žrtev spomnili tudi z dvema minutama molka. V Indiji pa so se ribiči žrtvam poklonili tako, da na ta dan niso odšli na morje in so se raje posvečali mislim na umrle.

... in drugje po svetu
Obletnice so se razen na prizadetih območjih spomnili tudi drugje po svetu. Tako je generalni sekretar ZN-a Kofi Annan dejal, da si zaradi brutalnosti cunamijev še vedno prizadevamo razumeti njihov obseg, slovesnosti pa so bile tudi drugje, od koder so bile žrtve.

Britanski zunanji minister Jack Straw se je opravičil svojcem žrtvam katastrofe, za katere britanske oblasti niso zadostno poskrbele. Ocenil je še, da je svet leto po katastrofi bolje primeren na podobne dogodke. Tudi na Švedskem, Norveškem, Nizozemskem in Češkem so se spomnili žrtev cunamijev, na območju Azije pa so spominske slovesnosti potekale celoten pretekli konec tedna. Prve tri svečke za švedske žrtve so v Stockholmu prižgali kraljevi par Karl in Silvia in princesa Victoria.

Deset minut tresenja
Kasneje so znanstveniki ugotovili, da je tresenje tal ob prelomnici na stiku dveh tekotnskih plošč trajalo skoraj deset minut, kar je povzročilo vibracijo celotnega planeta. Močni potresi po navadi trajajo le nekaj sekund.

Na hiter in odločen odziv mednarodne skupnosti je odločilno vplivalo to, da je bilo med žrtvami več sto tujih turistov. Klicu na pomoč se je odzvalo 90 držav in 500 nevladnih organizacij, Združeni narodi pa so nedavno sporočili, da so skupno zbrali 12 milijard dolarjev.

Obnova poteka počasi
Kljub uspešnemu zbiranju pomoči je obnavljanje prizadetih območij počasno. V letu dni so v stalna bivališča uspeli namestiti le petino od skoraj dveh milijonov ljudi, ki so jim cunamiji odnesli streho nad glavo. Obnovljena ni niti četrtina hiš, veliko ljudi pa je povsem odvisnih od tuje pomoči.

Po trditvah koordinatorja ZN-a za človekoljubno pomoč Jana Egelanda bo večina prizadetih dobila stalna bivališča do konca leta 2006, kljub temu pa bo trajalo več let, preden bodo skupnosti lahko spet normalno zaživele, še posebej v Indoneziji in Šrilanki.

Vse le ni tako črno


Po podatkih organizacije Oxfam se je doslej na delo vrnilo okoli 60 odstotkov ljudi, ki so zaradi katastrofe ostali brez službe, do konca prihodnjega leta pa naj bi se ta številka dvignila na 85 odstotkov.

Država

Žrtve

Pogrešani

Indonezija

131.934

37.066

Šrilanka

35.322*

Indija

12.405

5.640

Tajska

5.395

2.817

Vzh. Afrika

164

139**

Maldivi

82

26

Malezija

69

5

Mjanmar

61

Bangladeš

2

Skupaj

185.434

45.693


* mrtvi in pogrešani
** samo v Somaliji

Večino poškodovanih ribiških ladij so popravili in razsolili več tisoč hektarjev rodovitne zemlje, ki je tako spet pripravljena za kmetovanje.

Sistem za opozarjanje
Kmalu po tragediji so se začeli pogovori o vzpostavitvi sistema za opozarjanje pred cunamiji. Sistem naj bi zaživel leta 2008, vendar se je zataknilo pri denarju.

Cunamiji prinesli tudi mir
Katastrofa pa je vendarle prinesla tudi nekaj dobrega, saj je oživila mirovna pogajanja med uporniki v pokrajini Aceh in indonezijsko vlado. 15. avgusta je bilo podpisano uradno premirje, s katerim se je končalo 30 let trajajoče prelivanje krvi. Mesec kasneje so se uporniki začeli razoroževati.

Podobno se je zgodilo v Šrilanki, saj je uporniška skupina Tamilski tigri pristala na prva neposredna pogajanja z vlado po dveh letih. Cunamiji so precej prizadeli območja na severu otoka, ki jih nadzirajo Tigri.

Teorije zarote
V letu dni po katastrofi so se pojavile številne teorije zarote, povezane s katastrofo. Po pisanju egiptovskega tednika Al Osboa naj bi bili cunamiji posledica indijskega jedrskega poskusa, pri katerem so sodelovali tudi Američani in Izraelci.

Ljudje so hvaležni, da so še živi, a nestrpni, ker hočejo spet normalno zaživeti.

Jan Egeland, koordinator ZN-a za človekoljubno pomoč