Asistent na Katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede v Ljubljani je v pogovoru za MMC pojasnil svoje mnenje glede resnosti zaostrenih razmer na Korejskem polotoku. Meni, da gre za običajno prakso Pjongjanga, ki vedno, ko želi dobiti pozornost, zarožlja z orožjem, ko dobi, kar želi, pa hitro omili retoriko. Dodaja še, da je napad ZDA in Južne Koreje na severnokorejski režim zelo malo verjeten, tudi zato, ker si nihče ne želi spremembe statusa quo. To bi namreč vodilo v nestabilne razmere, za katere bi morale poskrbeti Južna Koreja, Japonska in ZDA, kar pa ni v njihovem interesu. Celoten pogovor si preberite v nadaljevanju.

Severna Koreja je v preteklosti že večkrat grozila, čeprav ne s tako silovito retoriko kot pod mladim voditeljem Kim Džong Unom. Kako resne so te grožnje danes in kakšna je možnost oboroženega spopada na Korejskem polotoku? Gre samo za utrjevanje oblasti mladega voditelja Kim Džong Una, kot menijo številni svetovni komentatorji?
Težko se strinjam, da gre za bolj silovito retoriko Pjongjanga kot v preteklosti. Severna Koreja v preteklosti ni le podobno verbalno grozila, ampak povsem realno tudi delovala: leta 2010 je severnokorejska mornarica torpedirala južnokorejsko vojaško ladjo, pri čemer je bilo ubitih nekaj deset mornarjev, incidenti ob pomorski meji, ki je Severna Koreja seveda ne priznava, so bili pogosti tudi v preteklosti, izmenjave ognja so bile stalnica na Korejskem polotoku, pri tem pa propagandni stroj Pjongjanga nikoli ni pozabil omeniti, da bodo z vsemi sredstvi zavarovali svoje interese. Besedi “vsa sredstva”, ko ju izrečejo severnokorejski predstavniki, pa pomenita, med drugim, tudi jedrsko orožje, česar se zavedajo tako Severni Korejci kot preostali svet. Komentatorji se verjetno ne motijo v tem, da gre verjetno tudi tokrat predvsem za besedne grožnje, saj bi uporaba jedrskega orožja proti Južni Koreji, ZDA ali Japonski pomenila samomor za severnokorejski režim. Bi pa izpostavil nekaj drugega: tudi severnokorejsko politično vodstvo ni enotno, znotraj so velika trenja in boj za oblast, in vprašanje je, ali ima mladi Kim Džong Un - četudi Severno Korejo vodi - res tako absolutno moč nad svojimi oboroženimi silami in neoviran dostop do "rdečega gumba".

Menite, da so skupne vojaške vaje ZDA in Južne Koreje, kot namigujejo nekateri, v resnici samo pretveza za priprave na dejanski napad na neposlušno državo, s katerim bi Washington dokončno rešil vprašanje groženj nepredvidljive države, ki ima povrhu še jedrsko orožje?
Ne. Bi pa nadaljevanje take agresivne drže Severne Koreje lahko pripomoglo k odločitvi ZDA, da v Južni Koreji vnovič namestijo taktično jedrsko orožje; tega se v Seulu verjetno sicer ne bi branili, a Peking ob tem, razumljivo, ne bi mogel ostati ravnodušen. A glede na to, da niti Južni Korejci ne reagirajo panično - čeprav je Seul od meje s Severno Korejo oddaljen le kakih 50 kilometrov -, ni dosti verjetno, da se pripravljajo načrti za spremembo režima v Pjongjangu. Mislim, da imajo obveščevalne službe več podatkov o dogajanju v Severni Koreji, kot so jih predstavniki držav pripravljeni razkriti mednarodni javnosti, in če bi se kaj resnega dogajalo, bi prek svojih vzvodov že mobilizirale domačo in tujo javnost.

Prvi udarec ZDA in Južne Koreje, npr. klasični konvencionalni napad na Severno Korejo, o katerem sprašujete, je glede na trenutne razmere po svetu in mogoče odzive, ki bi jih tak napad izzval, zelo malo verjeten. Navsezadnje je tudi Zahod v vseh teh letih "naštudiral" Severno Korejo: ko hoče pozornost (dobiti nove pošiljke humanitarne in druge pomoči, priznanje moči na mednarodnem diplomatskem parketu itd.), zarožlja z orožjem, nato pa, ko so njihove želje uslišane, hitro omilijo retoriko. Za nekaj mesecev. Zanimivo pri vsem tem je, kako se igra mačke z mišjo nadaljuje vsa ta leta, le da v tem primeru miš, ki pa kremplje vendarle ima (ni pa nujno, da si jih drzne tudi uporabiti), narekuje tempo, mačka pa se, ki se ji kaj dosti vendarle ni treba pretegniti, tudi predvidljivo odzove.

Kakšen scenarij bi se po vašem mnenju odvijal v primeru vojne, če gledamo, da si nasproti stojita velesila in ena najrevnejših držav na svetu, ki se sicer ponaša z eno najštevilčnejših vojsk?
Napovedovati je vedno nehvaležno, še sploh, kadar gre za režim, ki je od daleč videti kot črna, nepredušno zaprta skrinjica, a vendarle oboroženega spopada širših razsežnosti in uporabe jedrskega orožja zaradi že omenjenih razlogov ni pričakovati. Severnokorejski režim vendarle ni tako iracionalen v mednarodnih odnosih, kot se zdi na prvi pogled. Lahko pa pride do podobnih dogodkov, ki smo jim že bili priča: topniško obstreljevanje, manjši incidenti ipd., ob katerih bo povzročena gmotna škoda in je lahko ubitih nekaj ljudi. Tudi to so katastrofe, čeprav “le” katastrofe malega človeka, ki pa geopolitične tektonike resno ne zamajejo.

Ne samo ZDA in Južna Koreja, ampak v zadnjem času se zdi, da se je tudi Kitajska kot edina zaveznica režima v Pjongjangu naveličala nevarnih potez svoje sosede. Kaj lahko vpliva na Peking, da korenito spremeni svoj pristop in pritisne na Severno Korejo, da bi dosegel spremembo politike? Ali mu po drugi strani še vedno ustreza njeno kljubovanje ZDA in tamponska cona na svoji meji?
Severna Koreja je Kitajski že davno zrasla preko glave. Kitajska nikakor ni več brezpogojna zaveznica Severne Koreje, kar je dokazala tudi s podporo sankcijam v Varnostnem svetu ZN-a. Peking ima v tem primeru omejen vpliv. Imate prav, ko pravite, da kljubovanje Severne Koreje ZDA na neki način godi Pekingu. Žalostno ob vsem tem je, da si spremembe v Severni Koreji niti nihče od drugih "velikih igralcev" ne želi prav zares (obubožanih ljudi v Severni Koreji pa seveda nihče ne vpraša): če bi režim padel, bi več stotisoč beguncev pritisnilo tako na Kitajsko kot na Južno Korejo; čeprav gre za en, korejski narod, si Južna Koreja verjetno nič kaj ne želi kakršne koli združitve, saj ve, da bi združitev v veliki meri morala sama financirati. ZDA pa si kaosa, ki bi ga izzval oboroženi spopad širših razsežnosti, tudi ne želijo, prav tako ne Japonska, saj bi se od teh držav najbolj pričakovalo, da stabilizirajo razmere.