Ob 13. obletnici pokola v Srebrenici smo se pogovarjali o nedavnih razsodbah haaškega sodišča in vlogi Nizozemske v pokolu.

Kako vi gledate na odločitev okrajnega sodišča v Haagu, da imajo pripadniki misije ZN-a imuniteto in da proti njim sodni postopek ni mogoč? Ali bodo družine žrtev Srebrenice zdaj našle neko drugo pravno pot?
Odločitve ni mogel predvideti nihče, toda bilo je logično pričakovati, da se bo to sodišče kot pravosodna institucija Nizozemske ogradilo od sojenja ZN-a. Mogoče je to bila vseeno dobra priložnost za Nizozemce, da krivdo še enkrat prevalijo na ZN, čeprav velik del krivde nosi ravno Nizozemska, kar dokazujejo številni dokumenti in pričanja, med njimi tudi moje. Mojega očeta, mamo in brata so skupaj z nekaj stotinami Bošnjakov Nizozemci izročili v roke srbskim vojakom v bazi nizozemskega Unproforja v Potočarih pri Srebrenici. Nizozemci so vse do zdaj vso krivdo skušali prevaliti na ZN in se tako izogniti lastni krivdi. Toda gotovo obstajajo številne stvari, ki bi jih morala Nizozemska upoštevati v kontektstu mednarodnih in diplomatskih odnosov z drugimi članicami ZN-a, s članicami Varnostnega sveta. Mislim, da je sodišče to odločitev poleg vsega ostalega sprejelo tudi zato ali pa mogoče ravno zato, ker niso želeli začeti „nevaren" precedens v mednarodnem pravu, t. j. odvzeti imuniteto ZN-u. Kot Zemljan upam, da se ZN nekega dne ne bo mogel izogniti svoji odgovornosti za svoje napake s tem, da se sklicuje na imuniteto.

Kako ste zadovoljni z delom haaškega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo? Kaj še pričakujete od tega sodišča?
S pomočjo omenjenega sodišča je pravici deloma zadoščeno. Strategija ICTY-ja od začetka je bila, da se sodi t. i. velikim ribam, torej tistim, ki so bili odgovorni za izdajo povelj storjenih zločinov. S te strani mislim, da je ICTY-ju delno uspelo zadostiti pravici. Po drugi strani pa je tiste, ki jih je sodišče označilo kot majhne ribe, gre za zločince srednje in nižje ravni na piramidi ukazovanja, torej o direktnih izvrševalcih, sodišče izpustilo in breme sojenj proti njim je prenešeno na domače sodišče v BiH-u. To je velika odgovornost in težek proces, ki se bo odvijal v prihodnjih letih, mogoče celo desetletjih. Vse dokler zločincem te ravni, govorimo o tisočih, ne bo sojeno, si družba v BiH-u ne bo opomogla in so mogoči novi prepiri ter spopadi.

Mislite, da je izpustitev Dražena Erdemovića, ki je priznal umor okoli 100 ljudi v Srebrenici, na podlagi sodelovanja s sodiščem, pravična?
Mislim, da je bila odločitev nepravična - čeprav sem delo sodišča brezpogojno podpiral, kar počnem tudi zdaj. Toda, mislim, da se Erdemović do konca življenja, čeprav je spremenil identiteto, ne bo počutil varnega in mislim, da je to na neki način kazen za zločin.

Kako komentirate zadnjo razsodbo o Naserju Oriću?
Ponavljam, podpiram delo tribunala in odločitev ICTY-ja v zadevi Naser Orić je treba prav tako spoštovati.

Ali verjamete obljubam, da bo Ratko Mladić ujet?
Ne, toda čudeži se dogajajo. Če bo Mladić aretiran, bo to še en čudež. Ponovil bom svoje mnenje iz odgovora na drugo vprašanje: kljub temu da je prijetje Mladića pomembno, je še pomebnejše, da primejo in sodijo stotinam in tisočim zločincev, ki se danes svobodno sprehajajo po mestih v BiH-u, predvem v Republiki Srbski. Oni se dejansko sploh več ne skrivajo. Družba BiH-a je odgovorna, da se proces začne in dokonča, za to potrebujemo podporo EU-ja, vključno s Slovenijo, seveda.

Kako komentirate poziv Rusije, naj se haaško sodišče zapre?
Vloga Rusije leta 1992 je jasna: bila je zaščitnica in lobistka Srbije v Varnostnem svetu ZN-a. Mnoge stvari v obdobju 1992-1995 bi se odvile drugače, če ne bi bilo prosrbske politike na Balkanu in če Srbi (beri Milošević in Karadžić) ne bi mislili, da lahko računajo na Srbijo. Napori, da bi se ICTY zaprl, je zgolj dokaz, kako je Rusija konsistentna v svoji vlogi zaščitnice Srbije, še bolj pa je mogoče dokaz, da se Rusija tudi tako vrača na mednarodno sceno kot ena vodilnih svetovnih sil.

Kaj mislite, da bi morala mednarodna skupnost še storiti za Srebrenico?
Veliko. Za odgovor bi potreboval veliko prostora. Tu moram pojasniti (to sem v zadnjih dneh storil večkrat) zelo pomembno stvar: da tisto, kar je poimenovano Srebreniški genocid, se ni zgodilo samo na področju občine Srebrenica, temveč na področju celotne vzhodne Bosne. Prebivalci zaščitene zone ZN-a Srebrenica v obdobju 1992-1996 so v Srebrenico prišli kot begunci, potem ko so pobegnili iz svojih mest in vasi, da bi ušli množičnemu uničenju in koncentracijskim taboriščem: iz občin Višegrad, Rogatica, Han Pijesak, največ pa iz občin Bratunac, Vlasenica in Zvornik. Žrtve iz julija 1995 so bile usmrčene na območju celotne vzhodne Bosne in v bistvu najmanj na območju srebreniške občine. Torej, lokacije množičnega uničenja in grobnic so bile skoncentrirane v občinah Bratunac, Vlasenica, Zvornik in tudi v delu občine Bijeljina ter potem tudi južno od Sarajeva v občini Trnovo (ki je 200 kilometrov od Srebrenice). Sodeč po tem, če je treba pomagati tistim, ki so preživeli genocid, potem to ne pomeni pomoči samo občini Srebrenica.

Pred kratkim je srbski predsednik Boris Tadić dejal, da je treba najti moč za pomiritev. Kdaj bo po vašem mnenju na obeh straneh volja za pomiritev?
Jaz se nisem z nikomer prepiral, nikogar nisem ubil, niti prizadel, med vojno so name streljali vsak dan, t. j. bil sem premikajoča se tarča (če me vprašate, kaj sem počel med vojno, sem vozil slalom med metki in granatami). Če nekdo misli, da je treba uporabiti besedo pomiritev, potem naj pride do mene in od mene prosi oprostitev - tega ne bom dal brez aretacij in procesov proti vojnim zločincem. To je minimum, preden pride do normalizacije odnosov.

Kakšno je danes življenje v Srebrenici?
Jaz tam ne živim. Zame je to mesto smrti. Kljub temu želim vsem, ki želijo tam živeti, tako Bošnjakom kot Srbom, skratka vsem, razen vojnim zločincem, srečo. Njim želim dosmrtni zapor.

M. R. /K. T.