V zgodnjih urah 24. februarja 2022 so ruske sile napadle Ukrajino. O tej možnosti se je predtem sicer govorilo, a napad je večino sveta šokiral. Kremelj je začel izvajati "posebno vojaško operacijo", kot so poimenovali vojno. "Odločil sem se za vojaško operacijo," je takrat v televizijskem nagovoru dejal ruski predsednik Vladimir Putin in dodal, da Rusija nima namena okupirati ukrajinskega ozemlja, posebna operacija po njegovih besedah pa je namenjena "obrambi Donecka in Luganska pred ukrajinsko agresijo". Kot cilj ruskih oblasti sta bili navedeni demilitarizacija in denacifikacija Ukrajine.

Zahod je odločen, da bo stal Kijevu ob strani, dokler bo to potrebno, Evropska unija, ZDA in Združeno kraljestvo so sprejemali svežnje sankcij proti Moskvi, da bi pritisnili nanjo in da bi se ruske enote iz vzhodne Ukrajine umaknile, a se to ni zgodilo. S posledicami vojne v obliki spremenjene energetske in kmetijske politike se spoprijemajo številne države, ne le v Evropi kot najbližji celini, temveč tudi drugod.

Dve leti pozneje so ruske enote še vedno v Ukrajini, boji se kljub več deset tisočim mrtvih in ranjenih, – natančnih ocen ni –, nadaljujejo in nič ne kaže, da je konec vojne blizu. Vsi poskusi mirovnih pogajanj so padli v vodo, razmahnila se je vojna izčrpavanja, prebivalci so utrujeni, gospodarstvo brez luči na koncu predora. Od začetka vojne je Ukrajino zapustilo več milijonov ljudi, še več jih je bilo notranje razseljenih. Številni so se pozneje vrnili domov, a večina tudi dve leti pozneje ostaja v tujini.

Na ruski strani je bilo lani največje presenečenje junijski kratkotrajni upor najemniške vojske Wagner Jevgenija Prigožina, ko so njegovi borci v Rostovu zasedli vojaške objekte in je Prigožin že poslal konvoj vojaških vozil proti Moskvi, tik pred njo pa jim je ukazal, naj se vrnejo, saj ne želi prelivanja krvi. Prigožin je avgusta umrl v letalski nesreči.

Ukrajina se proti ruskim enotam že kmalu od začetka vojne bojuje tudi s pomočjo zahodnega orožja, katerega dobava se je v zadnjem času zmanjšala, zato ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski zadnje tedne še bolj intenzivno pritiska na Zahod, naj okrepi dobavo orožja in pomoči. Pri tem so oči Kijeva najbolj uprte v ZDA, najtrdnejšo zaveznico, ki mu je doslej poslala daleč največ vojaške in druge pomoči. Ameriški senat je po več tednih pogajanj pretekli torek le potrdil predlog zakona o pomoči tujini, ki vključuje 60 milijard dolarjev za Ukrajino, zeleno luč mora prižgati še predstavniški dom, kjer imajo tesno večino republikanci.

Velika ukrajinska enotnost se po dolgih mesecih boja začenja krhati. Lanska spodletela protiofenziva je tako delno privedla do zamenjave na čelu ukrajinske vojske, kjer je pred nekaj tedni na čelu vrhovnega poveljnika sil, priljubljenega Valerija Zalužnega zamenjal dotedanji poveljnik kopenskih sil Oleksander Sirski.

O tem, kako je na bojišču dve leti od začetka bojev, smo se pogovarjali z nekdanjim načelnikom generalštaba Slovenske vojske, generalmajorjem Alojzom Šteinerjem, ki že od začetka pozorno spremlja vojno v Ukrajini.

Sorodna novica Po domnevni smrti Prigožina se vrstijo ugibanja o vzrokih za strmoglavljenje letala

Jutri bosta minili dve leti od začetka vojne v Ukrajini. Približno petina ukrajinskega ozemlja je pod ruskim nadzorom. Na kakšni stopnji, če gledamo vojaško strategijo, je zdaj vojna, ki jo mnogi označujejo kot vojno izčrpavanja? Vse več je vzporednic s prvo svetovno vojno.
Posebna vojaška operacija je bila zastavljena in pozneje dopolnjevana po prepoznavni "ruski šoli" vojaške strategije in operativnosti. Ta temelji na izkušnjah drugega dela domovinske vojne v 2. svetovni vojni od leta 1943 do 1945. Seveda je bila pred dvema letoma strategija prilagojena sodobnim konvencionalnim bojnim sredstvom v štirih od šestih stebrov (kopenskem, letalskem, pomorskem in zračnodesantnem) ruskih oboroženih sil. Če zanemarimo neuspeli poskus ob začetku invazije na Ukrajino, ko naj bi ruski specialci z desantom na letališče Hostomel pri Kijevu in zajetjem ukrajinskega vodstva v prestolnici končali vojaško operacije brez vojne v treh dneh ali enem tednu, potem je primerjalno mogoče najti tudi več vzporednic z vojnami na Zahodu. Tu mislim na koalicijsko zalivsko vojno 1990/91 in predvsem iraško vojno (operacija Iraška svoboda 2003), iz katere so Rusi za primer Ukrajine uporabili pomembne strateške postavke.

Po letu dni se je vojna strategija in operativa v Ukrajini pomembno preoblikovala na obeh straneh. Zato lahko opazimo toliko spremenjenih obrazov vojne. Prvo leto smo bili priča množični konvencionalni vojni, v drugem letu pa je opazna preobrazba v neokonvencionalno, ko so vedno bolj začeli uporabljati nove bojne sisteme, načine delovanja in operacije, povezane s tem.

Vojna je na območju Ukrajine povzročila ogromno uničenje med vojaštvom ter gospodarsko in drugo civilno infrastrukturo. Ta t. i. "požgana zemlja" je po površini večja od dveh ali celo treh Slovenij. Vojna je za sabo potegnila šest milijonov beguncev in osem milijonov notranje razseljenih oseb, pri čemer lahko o številu ukradenih otrok le ugibamo. Civilnih žrtev je v primerjavi z Gazo sicer manj, pa vendar še vedno ogromno.

Kaj so zdaj glavne tarče ruskih napadov? Pred letom dni je bila energetska infrastruktura.
Zdaj ima na skoraj celotni, več kot 1100 kilometrov dolgi fronti, iniciativo ruska stran. Ta poskuša izravnati oziroma izboljšati bojne položaje tako na vzhodu kot na jugu bojišča. V ospredju so artilerijsko in raketno obstreljevanje in poskusi prodorov in izrinjenja ukrajinskih branilcev, ki se krčevito branijo. Drugi vidik pa se kaže na vojaškem delovanju z razdalje in po globini. Pri tem so poleg raket srednjega in dolgega dosega v ospredju brezpilotni letalniki. Vojaško delovanje je bolj selektivno, pri čemer obe strani poskušata uničevati tako vojaške cilje kot kritično infrastrukturo. Civilnim in industrijskim objektom tudi zdaj ni prizaneseno. Obveščevalna dejavnost in kibernetska vojna sta samo navidezno v ozadju, sicer pa zelo izpostavljeni. Medijski pristop in podoba vojne sta se pomembno spremenila.

Sorodna novica Miha Lampreht: Mrtev Navalni je lahko politično močnejši

Ruske enote so pred dnevi zavzele Avdijivko, kar je prvi večji ruski uspeh po Bahmutu lani. Kaj zavzetje pomeni za naprej?
Gre za pomembno simbolno zavzetje, saj so prekoračili razmejitveno črto, ki je bila vzpostavljena že leta 2014. V nizu (epskih) vojnih spopadov v Mariupolju, Lisičinsku in Bahmutu je Avdijivka še en ruski poskus, da se zlomi bojna črta in da ruska stran izvede uspešen preboj ter zasede še preostala ozemlja v zaporoški regiji. Sicer pa, kot že rečeno, gre za izboljšanje in ravnanje bojne črte, tokrat neposredno pred milijonskim Doneckom, ki je prestolnica Doneške ljudske republike, ki so jo že priključili Ruski federaciji.

Lanska težko pričakovana ukrajinska protiofenziva se ni izšla po načrtu Kijeva. Kaj je to pomenilo za nadaljnje boje?
Če upoštevamo to, kar so lanskega novembra objavili v Economistu od zdaj že odstavljenega ukrajinskega načelnika Zalužnega, potem niso bili v zadostni meri zagotovljeni vsi multiplikatorji ukrajinske vojaške premoči. Poleg tega pa je ruski strani uspelo "urediti" zadeve s paravojaškimi formacijami in najemniki ter izjemno utrditi bojne črte tudi po globini. Na neki način se je ponovil vzorec iz odločilne kurske bitke v 2. svetovni vojni, ko so pripadniki Rdeče armade z ovirami in taktiko protioklepnega boja uspešno parirali sodobnejšim tankom, ki so se kot novost pojavili na bojišču. S tem so praktično zlomili ofenzivno moč nasprotnika.

Leta 2023 na ukrajinski strani za protiofenzivni neuspeh ni bil vzrok le prepočasno in (ne) zadostno prejemanje zahodne vojaške pomoči v ofenzivni vojaški tehniki, ampak tudi nezagotavljanje usklajenega bojnega delovanja ne le na ravni brigad, ampak tudi višje. K temu je treba dodati še pomanjkanje bojno izkušenega in motiviranega osebja, ker je bil "krvni davek" v napadalnih akcijah visok.

Ukrajinci so utrujeni od vojne, nedavno je prišlo tudi do zamenjave na vrhu vojske, Zalužni je odšel. Lahko to po vaše prinese nov elan v boju proti ruskim enotam?
V že omenjeni objavljeni strokovni analizi Zalužni navaja pogoje za zmago v vojni. Ti pogoji so takšni, da je jasno, da te vojne, vsaj na ukrajinski strani, ni mogoče dobiti. Najbrž se je zaradi tega namiga ali dvoma moral posloviti z vrha ukrajinskih oboroženih sil, čeprav je imel med vsemi v vojni sodelujočimi generali najdaljši staž. Grožnje z odstavitvijo so pri vojaških poveljnikih lahko tudi mehanizem za zagotavljanje motiviranosti in poslušnosti le-teh in njihovih podrejenih.

Za primerjavo naj navedem, da je ruski general Surovikin, ki je bil pred letom poslan na bojišče kot čudežni vojaški voditelj, tudi moral zapustiti položaj. Razlog ni bil samo to, da je preveč stavil na paravojaške in plačanske strukture (Wagner), ampak ker je ukazal umik iz zahodne hersonske regije in s tem zmanjšal pritisk na Mikolajev in Odeso in opustil možne ruske prodore v pridnestrsko južno smer.

Kako se bo naslednik Zalužnega, general Sirski, ki je izkušen frontni poveljnik, tudi z ruskimi vojaškimi šolami, znašel v spopadu s prilagojeno rusko strategijo in operativo, bomo videli.

Ukrajina trdi, da so ključne za današnje stanje na bojišču zamude v dobavi vojaške opreme, torej orožja, streliva. Kakšne količine bi potrebovala ukrajinska vojska, da bi lahko prevzela pobudo v bojih?
Najprej bi poudaril, da je Ukrajina odvisna od treh vidikov podpore: politične, finančne in vojaško-tehnične. Ukrajinci so v dveh letih vojne tudi po zaslugi mednarodne politične in medijske podpore pokazali izjemno vzdržljivost in pripravljenost za obrambo, za katero so plačali izjemno visoko ceno s človeškimi življenji. Drugi zelo ali celo najpomembnejši vidik je finančni. Od tega je odvisno delovanje države in javnega sektorja, pa tudi dobra plačila vojakom na bojišču in financiranje oziroma vzdrževanje ukrajinske vojaške industrije. Ta poskuša nadomestiti vsaj del manka podpore iz Zahodne Evrope in Amerike pri zagotovitvi streliva in sproti obnavljati poškodovano bojno tehniko.

Bojne tehnike, ki so jo prosili od Zahoda, ne bo nikoli dovolj. Tudi zato, ker ruska stran hitreje nadomešča svoje vojne izgube in ji je uspelo reorganizirati vojno proizvodnjo. Omeniti pa je treba še strah, da bi najsodobnejša zahodna vojaška tehnika v Ukrajini prišla v roke Rusom, ki bi jo zagotovo znali uporabiti, tudi proti donatorjem, če lahko špekuliramo.

Ukrajina je napovedala veliko okrepitev proizvodnje brezpilotnih letalnikov, tako manjših kot večjih. Kaj z vojaškega stališča pomeni uporaba letalnikov v bojih: gre za razbremenitev vojakov, nov način bojevanja, kjer se mešata tradicionalno in novo orožje ...?
V zgodovino bojevanja bo vojna v Ukrajini zapisana kot vojna brezpilotnih letalnikov, ki so odraz robotizacije in se v povezavi z digitalizacijo in mrežnim delovanjem pojavljajo tako v zraku kot na morju in na kopnem. Res je, da so jih predtem že na veliko uporabljali, zlasti v protivstajniške in protiteroristične namene v Iraku in Afganistanu, pa tudi drugod. Vendar se v Ukrajini vedno bolj uveljavljajo kot prevladujoča ali celo samostojna zvrst vojske. Tudi zato, ker gre na eni strani za lažje, cenejše in učinkovitejše platforme, na drugi pa za izkoriščanje tega, da še ni vseh učinkovitih protisredstev, zlasti ko gre za množično uporabo brezpilotnih letalnikov.

Tudi v Rusiji cveti proizvodnja orožja, kar pomembno vpliva na rusko gospodarstvo. Kljub napovedim, da bo rusko gospodarstvo klecnilo zaradi uvedenih sankcij, se to ni zgodilo. Kakšne so ruske vojaške kapacitete v primerjavi z ukrajinskimi?
Vojna poteka med državama z zavidljivim vojaško industrijskim kompleksom. Ukrajina je ohranila velik del infrastrukture še iz časov, ko je bila ena najpomembnejših orožarn v Sovjetski zvezi. Seveda so njene zmogljivosti manjše od tistih, ki so na ozemlju Ruske federacije. Treba je poudariti, da je ruska stran očitno učinkovito prilagodila vojaško industrijo urgentnim potrebam vojne v Ukrajini. Vseh podatkov in kazalnikov še ni, pa vendar je dejstvo, da se rusko gospodarstvo zaradi sankcij ni zlomilo ali bolj čutilo njihovih posledic. To lahko pripišemo tudi ohranitvi ali razcvetu vojaških poslov zaradi vojne. Kakršen koli že bo izid te nesrečne vojne, bo ruski vojaškoindustrijski kompleks njen največji zmagovalec.

Posli z v vojni preizkušenim orožjem, zlasti novim, pa ne bodo nič manj cveteli, ko bo orožje na ukrajinskih tleh potihnilo. Tudi če Ukrajina uspešno preživi vojno, bo vojaškoindustrijsko in glede na vojaške strukture pravi vojaški velikan v Evropi.

Menite, da se bodo nadaljevali tudi ukrajinski napadi na ruske točke z brezpilotnimi letalniki z daljšim dosegom? So to zgolj "opomniki" za Rusijo, da so tudi ruski državljani ranljivi ali gre napade z večjimi posledicami?
Ukrajina si več kot polovico te vojne prizadeva pridobiti vojaške zmogljivosti, s katerimi bi lahko delovala po vojaških in industrijskih zmogljivostih in kritični infrastrukturi globoko na ruskem ozemlju. Ko in če bodo Ukrajincem dali rakete dolgega dosega, se bodo ti udari po globini ruskega ozemlja samo še povečali. Temu pa bodo sledili povračilni odgovori. Ti napadi so zdaj selektivni, tako da je civilnih žrtev na obeh straneh manj. Imajo pa še vedno pomembno psihološko dimenzijo tudi pri ohranjanju vojne psihoze.

Raziskava javnega mnenja v 12 članicah EU-ja je pokazala, da dve leti po začetku ruske invazije v Ukrajini le 10 odstotkov vprašanih meni, da lahko Ukrajina premaga Rusijo, pri čemer se kot najverjetnejši izid kaže neka oblika dogovora. Vas to preseneča?
Evropa in prestali svet so (v glavnem) siti vojn. Zdaj se kaže, da bodo ukrajinski branitelji le s težavo izgnali ruske vojake z ukrajinskega ozemlja. S tem pa ruska grožnja ozemeljskim celovitostim mednarodno priznanih držav ne bo manjša, kvečjemu le še večja. Igranje na strateško karto čakanja in povečevanja grožnje je ruski adut ali del vzorca, kar sem pojasnjeval tudi na začetku v povezavi s primeri in vzorci iz 2. svetovne vojne. Njen zmagoviti konec pred osemdesetimi leti bodo tudi ali predvsem Rusi praznovali prihodnje leto.