Obsežen podzemeljski kompleks so gradili med hladno vojno od leta 1978 do leta 1983, v njem pa je bil poleg zaklonišča za komunistično elito tudi poveljniški center vzhodnonemškega obrambnega sveta za primer morebitnega jedrskega napada.

Komunistični voditelj le na kratkem obisku
Honecker, ki je Vzhodni Nemčiji vladal od leta 1971 do padca Berlinskega zidu leta 1989, naj bi zaklonišče obiskal samo enkrat, ko je bilo zgrajeno, in še takrat se je pod zemljo zadržal le 15 minut. Po besedah prič takratnega obiska je bil Honecker prestrašen in šokiran, ko se je sprehajal med zakloniščnimi zidovi.

V primeru vojne bi lahko Honecker v zaklonišču bival dva tedna, kolikor bi trajale zaloge vode, hrane in zraka, potem pa bi moral priti na površje, od koder je bil predviden prevoz z oklepnikom do bližnjega letališča in nato let do Sovjetske zveze.

Zaklonišče se nahaja v gozdu 25 kilometrov severovzhodno od Berlina, blizu mesta Wandlitz, kjer je bila nastanjena vzhodnonemška vlada. V bližini zaklonišča je vas, kjer so nekoč prebivali večinoma pripadniki zloglasne tajne službe Stasi. Okoliški prebivalci seveda niso vedeli, kaj se gradi v njihovi soseščini in naj bi bili prepričani, da gre za novo podzemeljsko rampo za izstrelitev raket.

Po treh mesecih zapečatenje zaklonišča
Zaklonišče bo odprto samo tri mesece, nato pa ga bodo za vedno zapečatili z ojačanimi betonskimi vrati. Prav zaradi tega je bil verjetno ob odprtju takšen naval obiskovalcev, ki jim do takrat neprofitna skupina Berlin Bunker Network ponuja kratke oglede srhljivega ostanka hladne vojne.

Dveurni ogled stane 20 evrov, medtem ko bodo tisti, ki bi si želeli podrobneje ogledati svet pod zemljo, morali odšteti sto evrov. V dveh letih po zaprtju bo na spletu na voljo virtualen ogled zaklonišča.

G. V.