Laj, ki se je nekoč opredeljeval za pragmatičnega borca za neodvisnost Tajvana, je med volilno tekmo stališča omilil. Tajvan je že neodvisen, pravi, zato mu neodvisnosti formalno ni treba razglasiti.

Za oddajo Globus smo se pogovarjali z Moisesom Lopesom de Souzo, profesorjem azijsko-pacifiških študij in mednarodnih odnosov na Univerzi v Lancashiru. Prepričan je, da se je Kitajska kljub grožnjam med samo volilno kampanjo na izvolitev novega predsednika odzvala precej zadržano. Tako Peking kot Tajpej se zavedata, da je status quo, besednim vojnam in grožnjam navkljub, v danih razmerah edina resna možnost. "Bolj kot tajvanske predsedniške volitve bodo Peking zanimale volitve v ZDA. Z Bidnovo administracijo so se naučile živeti, tudi nedavna izjava ameriškega predsednika, da ZDA ne podpirajo neodvisnosti Tajvana, je jasen signal Pekingu, da si eskalacij ne želijo. Morebitna vnovična Trumpova administracija je za Peking precej bolj nepredvidljiva. Izjava je tudi signal Tajpeju, naj po nepotrebnem ne zapleta odnosov čez tajvansko ožino."

Nikakršnega dvoma ni, da je ameriški predsednik z izjavo o tajvanski neodvisnosti skušal iz predvolilnih razprav umakniti temo odnosov s Kitajsko, ki jo bodo republikanci nedvomno načeli. Ameriško stališče do tajvanske neodvisnosti je pragmatično jasno. Na načelni, moralni ravni jo podpirajo, politično pa si še večjega razkola v odnosih s Kitajsko ne želijo.
Odnosi med Združenimi državami Amerike in Tajvanom so, kot v prispevku ugotavlja naš ameriški dopisnik Andrej Stopar, dediščina hladne vojne. Po komunistični revoluciji na Kitajskem leta 1949 so ZDA Tajvan priznavale kot Republiko Kitajsko in imele od leta 1955 z njo sklenjen t. i. sino-ameriški sporazum o medsebojni obrambi. Iz tega sporazuma je enostransko izstopil predsednik Jimmy Carter leta 1979, potem ko so leto prej ZDA vendarle priznale Ljudsko republiko Kitajsko in njeno komunistično oblast. Od takrat Amerika uradno spoštuje načelo ene Kitajske. Predsednika Bidna gre razumeti v kontekstu zakona o odnosih s Tajvanom, uveljavljenega leta 1979, ki otok razume kot podsuvereno entiteto ter omogoča samostojno sodelovanje. To stališče je potrdila tudi ameriška delegacija v Tajvanu neposredno po sobotnih predsedniških volitvah.

Tudi sicer ima Tajvan v svetu bolj moralne podpornike kot resne politične zaveznike.
Evropska unija je s Tajvanom dvostranske trgovinske odnose okrepila po letu 2022, ko se je ta včlanil v Svetovno trgovinsko organizacijo. Večina evropskih držav podpira članstvo Tajvana kot države opazovalke v mednarodnih organizacijah. Evropski parlament je odločno obsodil kitajske agresivne vojaške vaje v Tajvanski ožini, ki jo na leto prepluje 100 tisoč trgovskih ladij. V zadnjem času so se v Tajpeju zvrstili tudi obiski evropskih poslancev v znamenje podpore. Od oktobra lani je samo Nemčija v Tajpej poslala štiri svoje delegacije, julija lani pa je vlada sprejela svojo prvo strategijo do Kitajske, ki vključuje tudi tajvansko vprašanje.

Med letoma 1990 in 2020 je Tajpej zaradi pritiskov Pekinga izgubil diplomatske partnerje. Uradne diplomatske odnose s Tajvanom ima le 12 držav. Tajvan je pred štirimi leti tiho odprl drugo kulturno predstavništvo v Franciji. Litva in Češka sta lani z odprtjem tajvanskega predstavništva močno razburili Kitajsko. Dodatno razburjenje so povzročili obiski tajvanskega zunanjega ministra v nekaterih evropskih državah, na primer v Litvi, Estoniji, Latviji in Češki.

Naša azijska dopisnica Karmen Švegl se je pogovarjala s hongkonško novinarko Lin. Leta 1997 je Velika Britanija Hongkong vrnila Kitajski in tako se je končala 156-letna britanska vladavina v tej nekdanji koloniji. Kitajska je obljubila eno državo, dva sistema, torej demokracijo in svobodo za Hongkong, a je na obljubo kaj hitro pozabila. Zdaj Tajvanu s podobno obljubo ponuja mirno priključitev.