"Torej zanje pravila ne veljajo, to se jasno vidi po tem, da je vsaka naslovnica kršenje katerega izmed zakonov ali kodeksa novinarjev Srbije, pa se nič ne zgodi,” dodaja ob tem.

Tamara Skrozza se že več kot 20 let ukvarja z novinarsko etiko. Je članica neodvisnega regulatornega organa Sveta za tisk (Saveta za štampu), ki je bil ustanovljen, da bi spremljali, ali se upošteva kodeks novinarjev Srbije. Prejela je številne nagrade za novinarstvo in civilni aktivizem, med katerimi sta tudi nagrada Juga Grizelja za dosežke v raziskovalnem novinarstvu z namenom razvijanja prijateljstva med ljudmi in odpravljanja mej med narodi, ki jo podeljuje Neodvisno združenje novinarjev Srbije (NUNS) ter nagrada osvajanje svobode, ki jo podeljuje Fond Maje Maršićević Tasić za ženski prispevek k človekovim pravicam, pravni državi in demokraciji. Največ časa je delala pri neodvisnem srbskem tedniku Vreme, danes dela kot novinarka v e-portalu o svobodi medijev Cenzolovka in novičarski agneciji Fonet.

Kaj vas je izzvalo, da ste se javno oglasili in v ostro kritizirali poročanje srbskih medijev o smrti mladega Mateja Periša iz Splita?
Kot vemo, je Matej Periš prišel v Beograd na novoletno praznovanje konec lanskega leta, potem pa so se za njim izgubile vse sledi. Pred nekaj dnevi so v Savi našli moško truplo, DNK analiza je dokazala, da gre za nesrečnega mladeniča.

Moj nesrečni navdih je bilo žal dejstvo, da so vsi srbski tabloidi na dan, ko so našli truplo, objavili policijski posnetek na naslovnicah svojih e-portalov oziroma časopisov. Torej, 18. maja smo na vseh portalih tabloidov in takoj naslednji dan tudi v tiskovnih izdajah lahko videli posnetek trupla Mateja Periša z vsemi možnimi podrobnostmi. Lahko smo videli, v kakšnem stanju je truplo, kaj je imel na sebi, v katerem položaju so ga našli. Že več kot 20 let se ukvarjam z medijsko etiko in sem članica Sveta za tisk, zato sem menila, da je nujno, da se oglasim. Čeprav so se kolegi že oglasili na družabnih omrežjih, je bilo to zame neznosno. Kot sem napisala v beograjskem portalu Cenzolovka, me niti ne moti toliko, da je to v nasprotju z novinarskim kodeksom, saj se ta kodeks tukaj krši vsak dan, in to večkrat na dan. V tem primeru lahko govorimo tudi o kršenju zakona, saj gre za odtekanje podatkov iz policijske preiskave. Tisto, kar me je najbolj prizadelo in zabolelo kot novinarko, pa je, da je to v nasprotju z osnovno empatijo, sočustvovanjem, ki bi ga moral imeti vsak novinar in novinarka. Tudi če to ne bi bilo v nasprotju z kodeksom in z zakonom, se telesa mrtvih ljudi nikoli in nikjer ne objavljajo. Tako je zato, ker moramo biti obzirni do pokojnika, do njegove družine in drugih, ki so ga imeli radi, pa tudi do našega občinstva, ki ne želi nujno tega videti. Posnetek trupla lahko objavimo samo, če gre za javni interes. Tokrat pa ni bilo nikakršnega javnega interesa. Posebno strašno je bilo zame in za vse nas tukaj v Beogradu, ker so se te fotografije pojavile na naslovnicah časopisov v trenutku, ko je v Beograd prispel g. Nenad Periš, oče umrlega Mateja, ki se je od prvega dneva iskanja pogrešanega sina vedel tako kulturno, da smo ga vsi občudovali. Če bi se vedel drugače, verjamem, da bi se gotovo našel kdo s srbske ali hrvaške strani, ki bi začel verbalno vojno. Vendar je gospod Periš s svojim mirom, vljudnim in elegantnim vedenjem to preprečil. Zgodilo se je prav nasprotno: primer Periš je povezal ljudi v Srbiji in Hrvaški.

Ali govorimo samo o tabloidnih portalih in časopisih, tako imenovanem rumenem tisku, ki je objavil sporno fotografijo?
Govorimo o tako rekoč vseh srbskih tiskanih medijih, ki imajo portale. Razen Politike in Danasa so vsi imeli enako naslovnico. Od desetih popularnih portalov jih je sedem ali osem na naslovnici objavilo truplo in pisalo o podrobnostih iz policijske preiskave.

Kakšna je zakonska regulativa?
Obstaja zakon o javnem informiranju, ki omogoča določeno vrsto kazni. Tudi v kodeksu novinarjev in Svetu za tisk obstaja možnost opomina za medije. Vendar to nič ne pomaga. Te medije tožijo samo zasebniki zaradi klevetanja. Potem mediji plačajo odškodnino, ki je smešna, saj gre okvirno za znesek v višini enega letovanja. Tako se jim pravzaprav splača početi to, kar počnejo, saj nimajo nikakršnih stroškov. Država jih nikoli ne preganja. Le enkrat se je zgodilo, da so vložili kazensko prijavo proti tabloidu, ker je objavil fotografijo mladoletne deklice, ki je bila zlorabljena, vendar so prijavo umaknili, takoj ko se je zamenjal minister. Torej so tabloidi tako rekoč nagrajeni, ne samo da niso kaznovani: zgodilo se je recimo, da je dobil sredstva iz lokalnega proračuna v nekem mestu ravno eden izmed tabloidov, ki so objavili sporno fotografijo, po monitoringu Sveta za tisk je eden izmed tistih, ki so najpogosteje prekršili kodeks. V obrazložitvi odločitve je komisija dobesedno zapisala, da se zaveda, da ta časopis redno krši kodeks, vendar je njihova zamisel in namen, da mu finančna sredstva omogočijo, da se popravi. Torej, lahko si prvak v kršenju kodeksa novinarjev na dnevni ravni, pa ti podarijo sredstva iz proračuna, da bi se popravil, medtem ko ljudje, ki delajo profesionalno, na teh razpisih nič ne dobijo. Torej zanje pravila ne veljajo, to se jasno vidi po tem, da je vsaka naslovnica kršenje katerega izmed zakonov ali kodeksa novinarjev Srbije, pa se nič ne zgodi.

Kako je možno, da jih država ne preganja in da imajo tudi novinarska združenja zvezane roke?
Tabloidi v Srbiji imajo zelo pomembno vlogo. So tiskovni predstavniki oblasti. Če želite vedeti, kako pravzaprav oblast razmišlja, vam ni treba poslušati ne predsednika Aleksandra Vučića ne premierke Ane Brnabić, samo poglejte, kaj objavljajo njihovi vodilni tabloidi. Oblast lahko govori, da je na evropski poti, ampak če vidite, da tabloidi na naslovnicah poveličujejo Vladimirja Putina, dobro veste, kaj je njihova resnična pot. Tabloidi so orodje v rokah oblasti. Vsakdo, ki je na kateri koli način govoril proti režimu, je bil na naslovnici tabloidov. Ti so ga osramotili, oklevetali, diskvalificirali, obtožili najbolj norih stvari. Zato ni načina, da jih premagamo. Vendar je ta primer drugačen, saj se nikoli ni zgodilo, da bi objavljali trupla na naslovnicah, in to v vseh tabloidih hkrati, v trenutku, ko je veliko zanimanje za ta primer in ko je oče tega človeka v Beogradu in lahko vse to vidi. To prinaša posebno dimenzijo groze.

Zakaj, menite, se je to zgodilo?
Tekmovali so, kateri izmed njih bo bolj ekskluziven. Tisti, ki jim dajejo informacije iz policijske preiskave, so zdaj poklicali vse novinarje, s katerimi so v navezi. Po navadi so v stiku z enim medijem, zdaj so bili z vsemi. In potem so mediji tekmovali, kateri bo prvi. Ne vidim nobenega drugega razloga. Matej Periš ima naklonjenost vse Srbije, tudi teh tabloidov. Do zdaj niso obljavili ničesar, kar bi ga lahko na kateri koli način diskreditiralo. Zdaj pa so začeli razmišljati o razlogih smrti in podobno. Edini razlog je bil “medijski kanibalizem”, ki je tukaj zelo izražen in se ne ozira na pravila, ki velevajo, da je treba ohraniti dojstojanstvo žrtve in družine in da se bralci ne vznemirjajo, če ne gre za primer, ki je izjemnega javnega pomena. Ta primer pa ni.

Kdo je odgovoren za tak položaj: oblast, ki nadzira medije, ali na drugi strani trg in kapitalizem, ki zahtevata čim več klikov in pregledov?
Prvo in drugo. In še nekaj je. Nezavedanje novinarjev, kakšno moč imajo. To je zelo pomembno. Ne glede na to, koliko so plačani, so novinarji vedno premalo plačani. Sami veste, kako težko je novinarsko delo. In dogaja se, da po daljšem obdobju dela v medijih pozabijo, kakšno težo ima njihova beseda, dejanja. Pozabijo, da to, kar objavijo, človeku lahko uniči življenje. Novinarji bi se morali zavedati svoje moči, ne glede na to, kako se počutijo, ko opravljajo svoje delo. Za to si je treba prizadevati. Res imajo to moč. Ko so prišli posnetki s policije, bi morali reči: ne, tegale pa ne bom objavil. Ne glede na to, koliko denarja mi bo to prineslo, in ne glede na to, kako bo koristilo trenutnim političnim okoliščinam. Vendar se to ni zgodilo. V tem trenutku ne vidim rešitve, razen tega, da se apelira na urednike in novinarje, naj pridejo k sebi in rečejo ne.

Kakšna je rešitev? Ali sploh obstaja?
Čeprav se že več kot dvajset let ukvarjam z novinarsko etiko, vam na to vprašanje ne znam odgovoriti. Izvedli smo na tisoče seminarjev in izobraževanj. Nekateri izmed tabloidov imajo celo svetovalce za medijsko etiko. Storili smo vse, kar smo lahko, da se to ne bi dogajalo, pa nič ne deluje. Edino, kar lahko pomaga, je, da se tablodi sami vrnejo k profesionalnosti, torej da niso več orodje v rokah politik in aktualnosti in ne tekmujejo za ekskluzivnost, temveč upoštevajo vsaj osnovna pravila. Dolgoročno lahko pomaga medijska pismenost pri ljudeh. Namreč, če nihče ne bi bral teh člankov, jih ne bi bilo. Problem je, da imamo v tem delu Evrope drastično medijsko nepismenost in taki članki najdejo svoje občinstvo, ker so se ljudje navadili na vso grozo v medijih.

Katera pravila kodeksa se pogosto kršijo?
Najpogosteje se kršijo pravica do predpostavke nedolžnosti, pravica do zasebnosti in pravica do dostojanstva žrtve ter pravilo, da se predpostavke ne obravnavajo kot dejstva. Zaradi neupoštevanja teh pravil imamo na dnevni ravni prekrške proti ljudem, o katerih se poroča. Tako mediji ljudi, ki niso ne krivi ne dolžni, postavijo pred sramotilni steber, njihova zasebnost se ne spoštuje, nihče ne zagotavlja, da se njihovo telo ne bo pojavilo v medijih. Imamo niz pravil, kot so na primer prepoved korupcije, prepoved političnega angažmaja novinarjev in podobno, vendar se mi zdi najpomembnejša skrb za tistega, o katerem se poroča. Kolegica An Mari Ćurčić je začela kampanjo na Facebooku, potem ko je njena hči žal tragično končala svoje življenje in so mediji dneve in dneve objavljali vse, česar nikakor ne bi smeli. Kampanja se imenuje “Pomembno je”. Nenehno opozarja na to, da morajo novinarji stopiti v čevlje ljudi, o katerih poročajo. Zamislite si, da se to dogaja vam ali vašemu otroku. Če bi novinarji in novinarke lahko pomislili na to in to upoštevali, bi rešili vse težave.

Zakaj take vsebine povečujejo gledanost in branost?
Gre za mešanico vsega. Produkt so zmedeni državljani in državljanke, ki so zdaj v stresu, ker se bojijo naslednje zime, ki so živčni, ko poslušajo TV, ki se bojijo vsega, kar prihaja. Že dneve in dneve je Matej Periš glavna tema medijev v Beogradu: v kakšnem stanju so ga našli, kje je bilo truplo, zakaj so ga našli prav zdaj, zakaj se zgodilo to, kar se je zgodilo ... Imamo “kruh in igre”, samo da v tem primeru ne gre za kruh, temveč za “truplo in igre”. Po eni strani tabloidi napadajo kritične novinarje, aktiviste in politike. Po drugi strani za zasebnost in življenja navadnih ljudi jih sploh ni briga. Mislim, da oblasti ustrezajo takšne vsebine v medijih, da bi se ljudi s tem zabavali in, da ne bi razmišljali o rečeh, ki se jih neposredno tičejo.