Po podatkih ameriških oblasti je Tenancingo oziroma mehiška zvezna država Tlaxcala, v kateri leži omenjeno mesto, glavni vir spolnih suženj v ZDA. Kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s spolno trgovino, naj bi začele delovati v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so se domačini po letih dela vrnili iz sosednjih držav, da bi našli nove možnosti zaslužka.

Tihotapljenje in zvodništvo, ki so ju opazovali med delom v tujini, sta omogočila hiter zaslužek in tako se je vrsta družin podala v nov posel. Mehiške oblasti predvidevajo, da nekatere družine sodelujejo tudi z zloglasnimi mamilarskimi karteli. "Vsi vedo, kdo so zvodniki, to ni nobena skrivnost. Gre za fante iz družin, ki sponzorirajo tudi verske dogodke in dogodke v skupnosti. Dejansko delujejo popolnoma nekaznovano. Trgovina s prostitutkami je postala nekaj tako vsakdanjega, da se mladi dejansko zgledujejo po njih," pravi Emilio Muñoz, direktor oddelka za človekove pravice in spolno nasilje v centru Fray Julian Garces. Raziskava univerze v Tlaxcali je pokazala, da si želi kar petina tamkajšnjih otrok postati zvodnikov, ko odrastejo.

Od sladkih besed do prostitucije
Prostitucija je v tem mehiškem mestu glavna panoga: dekleta svojo "kariero" večinoma začnejo že v najstniških letih, za mlade moške pa je to, da postanejo zvodniki, dejansko vključitev v družinski posel. "To je mesto, ki ga preplavlja spolna trgovina, kjer so v posel vključene generacije družin," pravi Toko Sarita, sodnica na sodišču za intervencije v trgovini z belim blagom. Tamkajšnji moški pa ne "rekrutirajo" le domačink, temveč tudi dekleta iz drugih predelov države, in sicer tako, da jih najprej zapeljejo in jim obljubijo nebesa na zemlji, po selitvi v Tenancingo pa se hitro izkaže, da so prišle v pekel.

Številne med njimi potem pretihotapijo v ZDA, kjer morajo po navadi nadaljevati s prostitucijo. Nekatere med njimi tudi na ogromnih farmah, na katerih večinoma delajo mehiški (nezakoniti) priseljenci. Ker nimajo potrebnih papirjev za bivanje, hkrati pa njihovi gospodarji ne želijo, da bi izgubljali dragoceni čas (zanje denar) z iskanjem prostitutk, na pomoč "priskočijo ponudniki posebnih storitev". Ti dekleta, prisiljena v nudenje spolnih storitev, pripeljejo neposredno na posestva, kjer se potem "stranke", po navadi so to mladi, močni fantje, ki so zdoma več mesecev, postavijo v vrsto. Posamezno dekle izkoristi tudi do 40 moških v enem dnevu.

Na ameriških farmah dela približno tri milijone kmetijskih delavcev, ki so bili rojeni zunaj ZDA. Večina jih v državo pride z željo po boljšem življenju, a za številne je sistem brez milosti. Plačilo za nadure, prosti dnevi ali kolektivna pogodba so pravice, ki se zdijo večini Američanov nekaj popolnoma samoumevnega, za večino tujcev pa so le pobožne želje. Več zveznih držav je skušalo to spremeniti, a so kmetijski lobiji premočni.

Sezonski delavci po navadi živijo nagneteni v barakah, delavci na rančih oz. kmetijah z živino, kjer delajo vse leto, pa v prikolicah ali poceni hišah. "Povprečni prebivalec jih sploh ne vidi," pravi Renan Salgado iz newyorškega centra za delavsko pravičnost. Ker jih je večina v državi nezakonito, le redko zapuščajo kmetije, na katerih delajo, kar pomeni, da jim vse potrebne dobrine prinašajo nadzorniki. Dobesedno vse: od hrane, oblačil in zdravil do prostitutk.

"Ljudje so zdolgočaseni in osamljeni. Tam je cela vrsta moških, samskih moških, ob tem pa je prisotno veliko različnih substanc," opisuje razmere Gonzalo Martinez de Vedia, še en delavec iz cetra za pravičnost za delavce. Svoje frustracije moški potem znašajo nad prostitutkami, posilstva so nekaj običajnega. "Razširjena je miselnost, da če plačaš za seks, potem lahko s prostitutko počneš, kar želiš," pravi sodelavec centra.

Pretresljiva zgodba Janet
Ena izmed žensk, ki je pretrpela tovrstno kalvarijo, je Janet, ki je skupaj z babico odraščala v Pueblu, kraju, ki je pol ure vožnje oddaljen od Tenancinga. "Moje otroštvo je bilo zaznamovano z revščino, toda v sebi imam spomine, zaradi katerih se mi ustnice razlezejo v nasmešek," pravi. Nekega dne, ko je bila stara 23 let, pisalo se je leto 1999, se je peš vračala domov z dela v tovarni, ko je ob njej ustavil avtomobil. Moški, predstavil se je kot Ricardo, jo je vprašala, ali jo lahko pospremi domov. Zavrnila ga je, češ da ga ne pozna. Po vztrajnem pregovarjanju je popustila in postala sta prijatelja. Janet se je takrat ravno razšla z nasilnim očetom svoje hčerke, zato ni imela želje, da bi v svoje in hčerkino življenje spustila novega moškega. A Ricardo ji je vztrajno pihal na dušo. "Do mene je bil zelo spoštljiv. V Puebli velja: če dekle sede v avtomobil k moškemu, ji bo ta takoj želel zlesti v hlačke. A Ricardo tega ni storil, obnašal se je zelo lepo."

Po dobrem letu poznavanja je Janet privolila, da se preseli k Ricardovi družini v Tenancingo, medtem ko je njena hčerka ostala pri prababici. Stvari so se hitro spremenile: ko je prišla tja, se je izkazalo, da je Ricardu v resnici ime Antonio, njegova družina pa je živela v veliki revščini: skozi preluknjano streho je ob dežju skromno domovanje zalivala voda, družina je živela v eni sobi, v sosednji pa je bila nagnetena njihova živina. Po šestih mesecih je Janet prekipelo in želela je oditi, ko je ugotovila, da je noseča, zato je ostala.

Prek meje v ZDA v nov krog pekla
Takrat se je zanjo začel pekel. Najprej jo je Ricardo prisilil, da je pojedla tablete, zaradi katerih je splavila, čez nekaj tednov pa jo je prisilil v prostitucijo. Najprej je ostro protestirala rekoč, da je dostojno služila z delom v tovarni in da si lahko podobno delo znova poišče. A Ricardo je vztrajal in sčasoma je popustila. Prvič se je prodala na ulici prestolnice. Tam je potem preživela dneve in noči, po letu dni pa ji je Ricardo znova prodal novo zgodbo: če se preselita v ZDA, jima bodo člani družine, ki živijo tam, pomagali najti zakonito delo. Janet je znova nasedla in junija 2000 sta se napotila prek meje in se nastanila v Queensu.

Antoniove obljube o boljšem življenju v ZDA so bile prazne marnje: življenjski pogoji so bili grozni. "Ljudje so spali drug na drugem, vse ženske pa so delale kot prostitutke," se spominja Janet. Antoniovi bratranci so delali kot zvodniki, v prostitucijo je bila vpeta celotna družina: ženske so prodajale svoje telo v bordelih v Queensu in Bostonu, moški pa so vse dneve igrali nogomet in biljard. Potem pa je Antonio izvedel za možnost prodaje spolnih uslug delavcem na kmetijah in tako je Janet končala v bordelu v Charlottu. Od sedmih do treh zjutraj so prostitutke svoje telo prodajale strankam v bordelu, potem so spale do enajstih, potem pa so jih odpeljali na kmetije. Moški za spolni odnos plačajo od 25 do 60 dolarjev.

"Počutila sem se kot žival," pravi Janet in dodaja, da so bili moški zelo agresivni, številni tudi zadeti. Zanosila je. Večkrat. Natančne številke se sploh ne spomni, vsako neželeno nosečnost pa je končala s pomočjo tablet cytotec. Antonio ji je še vedno obljubljal, da se bo poročil z njo, ob tem pa ji lagal, da denar, ki ga zasluži Janet, pošilja domov v Mehiko, kjer nekdo zanju gradi hišo. Številnim ženskam, ki se tako kot Janet ujamejo v past, zvodniki tudi grozijo, da bodo v primeru, če ne bodo sodelovale, za to kaznovali njihove sorodnike v Mehiki.

Združbe imajo žrtve v psihološkem primežu
"Strah, ki ga vsadijo tihotapske mreže svojim žrtvam, je tako globok, da je pogosto težko, včasih pa celo nemogoče, da bi si žrtve sploh priznale, da so žrtve," eno izmed težav preganjanja tovrstnih združb opisuje James Hayes z ameriškega ministrstva za domovinsko varnost. Pogosto so žrtve tako zaslepljene, da se kljub ponudeni pomoči znova vrnejo v kremplje trgovcev. Od leta 2009 je Hayesov newyorški oddelek za preiskave iz rok zvodnikov rešil več kot 250 žensk in prijel več kot 150 oseb, osumljenih vpletenosti v spolno trgovino. Lani maja je sodnik dva brata Mehičana, ki ju je prijel Hayesov oddelek, zaradi vodenja kriminalne združbe, ki je upravljala štiri bordele in tihotapila ženske na kmetije v New Jerseyju, obsodil na dosmrtno kazen. To naj bi bilo prvič v zgodovini zvezne države New York, da je sodišče izreklo dosmrtno ječo zaradi spolne trgovine.

Preobrat v Janetinem življenju je sledil leta 2009, ko so mehiške oblasti zaradi nasilja v družini prijele enega izmed zvodnikov v Antoniovi mreži, zato se je vrnil domov. Hkrati je Janet, ki je bila ves čas v stiku s hčerko, prosila Antonia, ali lahko del prisluženega denarja pošlje hčerki, saj ga je ta potrebovala za kritje bolnišnične oskrbe po prometni nesreči. Antonio ji je to prepovedal, zato se je zatekla po pomoč na mehiški konzulat v New Yorku in povedala, kaj se ji je zgodilo.

S tem se je začela obsežna preiskava imigracijske službe, ki je privedla do identifikacije ključnih členov verige. Oblasti so rešile 25 žensk, prisiljenih v prostitucijo, in aretirale številne zvodnike, med njimi tudi Antonia, ki se je skrival v Mehiki. Leta 2012 so ga oblasti izgnale, junija 2014 pa so ga, skupaj s tremi bratranci, obsodili na zapor: sodišče jim je prisodilo od 15 do 22 let. Antonio bo za zapahi preživel 15 let, prvih pet po prihodu na prostost pa ga čaka buden nadzor oblasti. Ob tem mora Janet plačati še 1,2 milijona dolarjev odškodnine. Vsak mesec daje v ta namen 20 dolarjev, večino denarja pa bo predstavljal zaslužek od dolgih let prostituiranja.

Med sojenjem so na plan prišle številne podrobnosti, ki so osvetlile, kako je Antonio zabredel v spolno trgovino. Ko je pri šestih letih postal sirota, mati je odšla, oče je umrl zaradi alkohola, je skrb zanj prevzel stric in ga odpeljal v Tenancingo. Tepež in stradanje sta bila del njegovega vsakdana, v šolo ni hodil, prijateljev ni imel, ljubezni ni poznal.

38-letna Janet se zdaj po več kot 10 letih trpljenja s pomočjo terapevtov počasi postavlja na noge, a preteklost jo še vedno drži v trdem primežu. "Izgubila sem najlepše trenutke v svojem življenju, ki bi jih lahko preživela s svojo družino," je dejala na sojenju. S hčerko živi v ZDA, potem ko so ji oblasti izdale posebni vizum za žrtev trgovine z belim blagom. Uspelo se ji je iztrgati iz krempljev suženjstva, zaveda pa se, da milijoni še vedno trpijo.

Povzeto po Newsweeku in Guardianu