"Bistveno je, da opozicija, zlasti prodemokratična, proevropska, kar koli to komu pomeni, dobi čim več glasov. Ljudje, ki so sodelovali v najsramotnejših trenutkih Srbije, se danes pojavljajo kot lažni rešitelji," je dejal Pančić v oddaji Intervju TV Slovenija, katerega dele objavljamo spodaj.

Teofil Pančić je novinar, pisatelj, publicist, esejist in literarni kritik. Piše za beograjski tednik Vreme, je komentator Radia Svobodna Evropa, zagrebškega Globusa in Jutarnjega lista. Spremlja tudi slovenske medije in literaturo - prejšnji teden je bil gost festivala Fabula, ki ga je v Ljubljani organizirala založba Beletrina. Napisal je 20 knjig, v katerih opisuje življenje v srbskem postkomunizmu. Ostrino peresa je kot bumerang občutil na lastni koži, ko so ga pred petimi leti v mestnem avtobusu v Beogradu napadli neonacisti. Napadalca sta bila sicer za napad obsojena.

Zanimivo, da je vaše politično vodstvo to problematiko obravnavalo precej odprto, izrazito ksenofobnih primesi. Ali pa je tak vtis samo od zunaj …
To, da v Srbiji nasprotovanja prihodu beguncev medijsko niso bila tako navzoča, je čudna posledica tega, da je Srbija danes pod veliko večjo cenzuro, kot je bila pred 5, 10 ali 15 leti. Sedanja oblast je iz pragmatičnih razlogov, ki nimajo zveze s humanizmom, sklenila igrati vlogo dobrega evropskega fanta. Naš premier kar naprej govori, da je najboljši učenec Angele Merkel. Zato je vlada zavzela stališče, da smo zelo prijazni do beguncev. Ker je že tako, tudi mediji diktirajo tak diskurz. Seveda pa še kako obstaja desna scena, ki je nasprotovala sprejemu beguncev, čeprav je le tranziten.

Pojasnite nam prosim, zakaj boste v Srbiji sploh imeli predčasne volitve, trdnost koalicije ni težava, ali obstaja kak državotvoren razlog za predčasne volitve?
Zakaj? Ker so zdaj Vučić in njegova stranka najbrž na vrhuncu priljubljenosti, po katerem bodo neizogibno padali. Misli, da je to dober trenutek, da na tem vrhuncu dobi štiri leta, nov poln mandat štirih let na oblasti. Če ne bi bilo izrednih volitev, bi moral čez dve leti na redne volitve, na katerih bi se verjetno odrezal veliko slabše, kot se bo zdaj. Ta razlog je lahko legalen, ne krši nobenega zakona, ko razpisuje izredne volitve, toda to je kršenje vseh norm in pravil parlamentarne demokracije.
Izredne volitve služijo izključno temu, da si Vučić zagotovi nov poln štiriletni mandat, v trenutku, za katerega meni, da mu najbolj ustreza. To je cinična manipulacija s samo idejo parlamentarne demokracije.

Demokratska opozicija kaj dosti možnosti na teh volitvah nima …
Ključno je, ali Vučić in njegova stranka vzpostavljata avtoritarno oblast v Srbiji. Odgovor na to je da, vzpostavljata avtoritarno oblast v Srbiji. Na vse mogoče nelegitimne in nedemokratične načine. Zato je bistveno, da opozicija, zlasti prodemokratična, proevropska, kar koli to komu pomeni, dobi čim več glasov.

Kaj pa klerikalna desnica, stranke Vojislava Koštunice, stranka Dveri … lahko na volitvah pridobijo?
Svoj prostor iščejo v nasprotovanju evrointegracijam, evroatlantskim integracijam, pri tem pa zagovarjajo politično, ekonomsko in vojaško opiranje na Putinovo Rusijo. Oni so danes pravzaprav nekakšna proputinovska agencija. Niti malo ne pretiravam, ko uporabljam besedo agencija. V današnji Srbiji so to stranke, kot so DSS, Dveri, na drugačen način tudi Šešljeva radikalna stranka in druge manjše, pa mediji, ki jim sledijo. V Srbiji jih je veliko, zlasti na spletu. Želijo si Srbijo, ki bi bila nekakšen satelit Putinove Rusije. Hočejo se oddaljiti od Evropske unije, razen morda od tistega dela, ki ga predstavljata Viktor Orban in nova poljska oblast.

Znani ste kot zelo oster kritik politike in osebnosti premierja Aleksandra Vučića in Tomislava Nikolića. Javno (in ne samo enkrat) ste oba povezali s politiko, ki je v 90. letih pripeljala do nacionalistične eksplozije, še bolj neposredno, obtožili ste ju sodelovanja pri politiki, ki je pripeljala do vojnih zločinov. Kako si vi sami razlagate to politično transformacijo ljudi, ki so v 90. zagovarjali eno in danes nekaj povsem drugega?
Danes živimo v državi, v kateri so tri osebe na ključnih položajih, predsednik države Tomislav Nikolić, predsednik vlade in vladajoče stranke Aleksandar Vučić in predsednica parlamenta Maja Gojković, bile najbližji sodelavci Vojislava Šešlja, ki mu zdaj sodijo na mednarodnem sodišču v Haagu. Trije najožji sodelavci Vojislava Šešlja so danes prvi trije ljudje te domnevno proevropske Srbije.

Kako se je to lahko zgodilo?
Moramo se vprašati: So ti ljudje glasovali zanje, ker podpirajo vojne zločine? Ne. Stvar je hkrati banalnejša in subtilna, kakor hočete. Po padcu Miloševićevega režima so bili ti radikalci njegov del, čeprav so bili nekoč formalno v opoziciji. V opoziciji so bili samo v smislu, da so Miloševiću očitali, da ni dovolj radikalen pri svojih vojaških in drugih avanturah po Bosni in Hrvaški, pozneje tudi na Kosovu. Po Miloševićevem padcu smo imeli obdobje 12 let različnih oblasti pod dominacijo demokratske ali Koštunićeve stranke.

To obdobje je bilo tranzicijsko, turbulentno, bilo je veliko slabih stvari, korupcije, vsega, kar običajno spremlja te tranzicijske, tranzicijske turbulence, v glavnem v vseh državah vzhodne Evrope. To na pogled ni bilo prav prijetno. Toda uspešno so prodali neki slogan. Takole se glasi: Pod oblastjo demokratičnih sil, ne le demokratske stranke, temveč v širšem smislu, so Srbijo oropali, ponižali, pahnili na najnižjo mogočo raven.
Medtem so odrasli novi rodovi in dobili volilno pravico. Ne spomnijo se 90. let. Njim lahko natvezite, da je bilo prej bolje, potem pa so prišli hudobni demokrati, ki so vse oropali, požgali itd. Toda jaz vem in pomnim. Vem, da so Srbijo oropali in požgali pred njimi. Ravno v tistih vojnih 90. letih, ko so bili na oblasti prav tisti, ki so na oblasti tudi danes. Srbije niso oropali demokrati, samo niso je dovolj popravili. Bili so slabi upravljavci, nagnjeni h korupciji, premalo kompetentni. Vse to jim lahko upravičeno zamerimo. Toda reči, da so oni oropali Srbijo, je temeljna neresnica, ki je omogočila ta bizaren preobrat, da se ljudje, ki so sodelovali v najsramotnejših trenutkih Srbije, danes pojavljajo kot lažni rešitelji.