V svojem drugem intervjuju za avstrijsko televizijo je povedala, da štiri mesece po pobegu iz hiše svojega ugrabitelja Wolfganga Priklopila še vedno ne more sama brez spremstva na ulico, saj jo množica ljudi, posebej glasni zvoki, moti. Zelo se boji tudi zaprtih prostorov.

Na vprašanje, ali jo ljudje prepoznavajo na ulici, je odgovorila pritrdilno in dodala, da je to ne moti, saj so njihove reakcije večinoma pozitivne. Srečuje pa se tudi z ljudmi, ki se želijo z njo dužiti le iz radovednosti ali ki bi se radi denarno okoristili z njeno zgodbo.

So pa celo taki, ki njeni zgodbi ne verjamejo in menijo, da je imela veliko priložnosti za pobeg, ki pa jih ni izkoristila. Pri tem omenjajo njen enodnevni smučarski izlet v osrednjo Avstrijo. Natascha je v zvezi s tem povedala, da jo je Priklopil ob 5. uri zjutraj zbudil in jo prisilil, da stopi na smuči . Še sama se čudi, kako je uspela na njih zdržati štiri ure. Ob tem je zanikala, da bi na smučanju imela kakršno koli možnost za pobeg.

Ignorantski odnos Priklopila
Glede svojega ujetništva je dejala, da so bili prvi tedni po ugrabitvi zelo težavni, saj je bilo njeno življenje omejeno na majhen prostor. Sčasoma pa se je temu privadila, tudi tako da si je predstavljala svoj sobo kot široko in odprto. Kot je dejala, je bil ugrabitelj Wolfgang Priklopil "ignorantski in brez empatije do nje".

Na svobodi se je precej zredila
Natascha, ki je v preteklih štirih mesecih pridobila nekaj kilogramov, je priznala, da življenje njene družine, odkar je na svobodi, ni brez težav. Pojavili so se novi problemi, čeprav jim, na primer, ni treba skrbeti, kje je.

Takrat 10-letno Natascho Kampusch je Wolfgang Priklopil, ki je po njenem pobegu naredil samomor, ugrabil marca 1998, pobegniti pa ji je uspelo osem let pozneje, ko je njen ugrabitelj telefoniral. Zaprta je bila v majhni garaži družinske hiše v mestu Strasshof, 25 kilometrov od Dunaja.