In potem se zgodi še ena točka preloma. Ne ostane pri pisanju osupljivih potopisov, saj ga naključje ali usoda pripelje v nubijske gore. Spoznal je staroselce, lepoto in barvitost njihovega življenja, a tudi številne tegobe, ki jih spremljajo: pomanjkanje vode, bolezni, lakoto in njihovo iztrebljanje na način »sužnja ubij s sužnjem«. O tem je začel obveščati in osveščati slovensko in svetovno javnost. Nastale so knjige in dokumentarni filmi, od prvega Nuba: Čisti ljudje do Trohnenja z letnico 2022. Za Nubijce je lobiral pri OZN, bil je posebni odposlanec pokojnega predsednika Slovenije Janeza Drnovška, velikokrat je bil kot humanitarni aktivist zaprt, postal je "državljan Evrope" in "sončna osebnost Slovenije".

Pred nekaj leti mu je uspelo s pomočjo drugih humanitarcev v nubijske gore dostaviti vrtalno napravo za vodo, zdaj so tja poslali vozilo za prevoz gobavcev. Snidenje z Bojano je dalo njegovemu poslanstvu dodaten zagon, nastaja filmsko Pismo Evropi, rad ima klasično glasbo, poudarja, da če hočeš razumeti svet, se ne smeš zapreti, in še, da je del njega povsod, kjer je bil.

V Sudanu divja prikrita vojna, o kateri je na zahodu le malo poročil. Zakaj ostaja v senci vojne v Ukrajini in v Gazi?
Prav s tem se ukvarjam zadnjih 30 let. Kako je mogoče, da smo dopustili, da je najbolj perspektivna afriška država, članica neuvrščenih, propadla, in da so jo tujci razgrabili in da je zdaj tam več kot 12 milijonov beguncev, razseljenih ljudi, do katerih niti OZN niti druge nevladne organizacije ne morejo dostaviti humanitarne pomoči. Izjema je nekaj najbolj entuziastičnih in drznih nevladnih organizacij, ki pomagajo v Sudanu. Žalostno je, da do teh ljudi ni mogoče spraviti niti najnujnejših zdravil, kaj šele, da bi prišli mediji, da bi popisali, kdo umira, zakaj umira. Jaz mislim, da gre za umetno inteligenco, da ključne geopolitične, geostrateške odločitve sprejema neka mrtva, brezčutna inteligenca.

Ampak o Sudanu ne poročajo niti afriški mediji.
To je tragično. Tudi televizije sosednjih držav, npr. Kenija, Uganda, pustimo Čad, ki je na tri četrt v vojni, ali pa Somalija in Nigerija, ki imata svoje probleme – nihče ne poroča o sudanski vojni. Po eni strani je Afrika najbolj prvinski del človeštva, po drugi strani ima večina ljudi afriško celino za nekakšno odpadno cisterno. Podobno kot pri pošiljanju raket v vesolje, ko nato zgoreli prekati in prazni rezervoarji teh plovil padejo na afriška prostranstva. Nekako tako večina doživlja Afričane.

Midva z Bojano vidiva v prebivalcih afriških krajev, ki jih obiskujeva, predvsem ljudi, ki so sposobni prenašati pomanjkanje in trpljenje. Če bi se mi znašli v takih okoliščinah, bi naredili skupinski samomor. Mislim, da je glavni vzrok, zakaj se ne odzovemo sočutno na trpljenje, ki kliče iz Afrike, v naših predstavah, ki so ponarodele in so del zahodne kulture, da so ti ljudje dobri samo za sužnje, za delo na bombažnih poljih in za sužnje, ki bodo pobili druge sužnje.
Če bi hoteli te paradigme, te percepcije spremeniti, bi moralo Ministrstvo za kulturo dati denar za filme, ki bi nam povedali resnico o Afriki. Ves svet bi se moral zavedati, da smo Afričane izkoristili za razvoj naše industrije, za razvoj naše blaginje. Zdaj prihajajo, in bodo prihajali, le kam bi šli drugam, če ne k tistim, ki so jim vse pobrali! Zato se je treba fokusirati na Afriko. Pri vprašanju, zakaj Afrika nima glasu v medijih, gre za etičen problem, saj preostanek človeštva, vseh preostalih 7, 8 milijard ljudi kolektivno miži ob resnici, da smo mi vzrok in da je to, kar vidimo danes v Afriki, posledica.

Omenjate spremembo zahodnega, evropskega pogleda na afriško celino in v tem kontekstu kot koristno študijsko gradivo priporočate tudi (ponovni) ogled filma Pleše z volkovi kot recimo študijsko gradivo.
Jaz sem ga ravno včeraj v pripravah na ta pogovor ponovno gledal. Gre za kultni film Kevina Costnerja iz leta 1990, ki je sicer idealiziran in sledi Rousseaujevemu nauku o plemenitih divjakih. Ampak vendarle sporočila so predana. Tam lahko vidite, kako smo mi videti. Podoben prikaz je bil tudi že v filmu Plavi vojak. Hollywood je imel določena obdobja, ko je več pokazal in več povedal, potem se je pa spet zastereotipiziral. V filmu Pleše z volkovi vidimo volka in vojaka, ki se malo razlikuje od drugih ameriških vojakov, in ki naveže stik z volkom. Ta se ga najprej boji, ga zavrača, in v tem se zrcali simbolika teh dobrih divjakov, Indijancev. Ameriški vojak prestopi, se zaljubi in seveda z ljubeznijo je vse mogoče. Na ta način spozna bogastvo indijanske kulture.

Pleše z volkovi je tudi moja zgodba, ampak se dogaja v Sudanu, v nubijskih gorah. Jaz sem prišel tja kot diplomant ekonomske fakultete in strojni inženir, misleč, da vse vem, potem sem pa kmalu ugotovil, da nič ne vem. Ta ljudstva, ki jih mi globalno iztrebljamo, so bolj povezana z naravo, bolj čutijo, da je vesolje živo, imajo o življenju boljše predstave kot pa naš znanstveni materializem, na katerega smo mi tako hudičevo ponosni. Jaz sem se od njih učil, dali so mi dve starejši ženski, ker pravijo, da nihče ne sme biti sam. Sam je lahko samo bog, vaš krščanski Bog, drug pa ne. Te ženske so bile stare toliko kot jaz danes, 70 let, ampak nikoli se nisem zaljubil v nobeno njihovo mlado punco, ker si nisem dovolil, da bi s svojimi čustvi in iskanjem oskrunil nedolžnost teh ljudi.

Ali ste vi podobno kot Kevin Costner na indijansko stran prestopili iz civilizacije smrti v …

… v civilizacijo življenja. Nubam gre za preživetje, za osnovno preživetje. Moški ve, da je ženska tista, ki rojeva, ki daje življenje, in ženska ne reče ne, ko se ji približa moški. Gre za prvinskost odnosa med žensko in moškim, ki je mnogo bolj naraven kot v naši zahodni civilizaciji.

Pri staroselcih v nubijskih gorah po čaščenju moškega principa pride na vrsto čaščenje ženske polovice vesolja.
Da, in prav to želimo med drugim pokazati v dokumentarnem filmu Pismo v Evropi. Skušamo opozoriti na prvobitno, o čemer piše Harari, da je pred kognitivno in agrarno revolucijo človeštvo na planetu Zemlja delilo podoben pogled na stvarnost. Imamo ženski princip, imamo moški princip in med njima je privlačnost. Po nubijsko se mora moški najprej izkazati na rokoborbah, ki so zelo krute, in kdor ni dovolj pogumen in fizično pripravljen, ne bo uspel in tega dekleta, ki poplesavajo in poskušajo te rokoborce – zmagovalce pridobiti za ljubezen, za spočenjanje otrok, ne bodo izbrala. Pri tem gre za neko naravno selekcijo. V krutih pogojih narave je moški moral pokazati moški princip, ženska pa ženskega. Podobno kot v nekem filmu, ko Indijanka svojemu možu, ki se odpravlja v boj, po koncu ljubljenja reče, vedno mi delaj tole. To je za mene zelo pomembno sporočilo. Nikoli se ne sme zavrniti ljubezni, ker sovraštva, agresivnosti in vojn je že preveč. Bodimo entuziasti in idealisti v ljubezni. To hočem reči. To je filmsko pismo, ki ga hočemo dati Evropi.

Za večino ljudi se zdi že omemba zapora nekaj groznega. Vi pa pravite, da so zapori po vsem svetu kot nekakšne univerze, kjer lahko izveš in se naučiš vsega tistega, kar se v conah udobja in navidezne varnosti ne moreš.
Absolutno. Moj oče je tri leta preživel v Dachauu in je bil drugačen od tistih, ki niso imeli izkušnje s taboriščem smrti. Sumim samega sebe, da namenoma iščem podobne situacije, v katerih se je znašel moj oče pri svojih 18. letih. In absolutno mi ne »pašejo« ugodje, udobje in prestiž. Vsega tega ne prenesem. Najbolje se počutim, če sem zaprt, ker takrat se tudi največ naučim. V zaporu začnem meditirati, česar sicer pri vseh motilcih iz okolja tega ne morem početi. V zaporih srečaš najbolj žlahtne ljudi, ki imajo največ za povedati in ki komaj čakajo, da ti potožijo, zakaj so zaprti. Seveda so vmes tudi kriminalci, ampak v glavnem srečaš take, ki jih določena kultura ne mara, ki se jih boji, ki se jih hoče rešiti, no, in jih zaprejo. V zaporu v Etiopiji sem srečal celotno upravo province Gambela s predsednikom in z vsemi ministri.

Takrat sem izvedel, zakaj Etiopija ne more napredovati, zakaj so v 80-ih imeli strašno lakoto, saj se spomnite koncerta Live Aid, ko je ves svet zbiral denar za lačne v Etiopiji. Punkerji, rockerji, hipiji, new age, vsi smo bili zraven. Potem pa je Etiopija kmalu zgubila vso svetovno pozornost. Mislim, da bi morali nekatere naše voditelje poslati v arest, pa ne v skandinavski tip zapora, niti ne na nekdanji Goli otok, ampak v afriške zapore. Tam postaneš skromen in ponižen, želiš si samo preživeti in ob tem čim manj trpeti. Tam se zgodi več, naučiš se več kot na univerzah ob pisanju magisterija ali doktorata. Verjamem v to, ker je to moja izkušnja.

Morda malo presenetljivo, ampak zasledil sem, da vas navdušuje, napolnjuje klasična glasba, in to klasična glasba zahodne civilizacije.
(smeh) Da, res je. Že v študentskih letih, če sem imel kakšno stisko, mi je pomagal Bach. Blizu so mi tudi nekateri romantični in avstro-ogrski skladatelji. V tej glasbi čutim globino, ne gre samo za izživljanje nekih čustev in strasti, to ni samo melanholija, niti ne nekaj naivnega. Še posebej me premaknete peta in deveta Beethovnova simfonija, pa tudi Smetana. Ampak ob tem pa moram povedati, da je Tomaž Pengov za mene najlepši lirik, boljši kot Leonard Cohen; je kot nekaj z drugega sveta, tako da ni čudno, da ni mogel ostati z nami.