Ameriški predsednik Donald Trump je na nedavni novinarski konferenci dejal, da bi rad videl dogovor o trajni preselitvi Palestincev v sosednje države, kot sta Jordanija in Egipt, "v lepe domove, kjer bodo lahko srečni in kjer jih ne bodo streljali ali ubijali". Arabske države in palestinska uprava so to idejo pred dnevi že zavrnile, nekateri so jo primerjali z etničnim čiščenjem. Zadevo je v Odmevih komentiral strokovnjak za mednarodno pravo Danilo Türk v pogovoru z Rosvito Pesek.
Kako resno lahko v 21. stoletju razumemo izjavo nekega politika, ki govori o preseljevanju dveh milijonov ljudi?
Predvsem tu ne gre za katerega koli politika. Tukaj gre za predsednika Združenih držav Amerike, države, ki ima največjo vojaško, ekonomsko in vsakršno drugo silo na voljo, da doseže marsikaj, kar večina, skoraj rekel bi sto odstotkov, drugih politikov ne more doseči. Se pravi, to je treba jemati resno. Treba pa je tudi razumeti Trumpovo megalomanijo. On je po svojem bistvu megalomanski gradbenik, to je pokazal v New Yorku. Tam je veliko primerov, veliko zgodb o teh megalomanskih načrtih. Nekatere je uresničil, nekatere ne in zdi se, da psihologija megalomanskega gradbenika prihaja znova na površje. Njegov zet Jared Kushner je že gradil na Zahodnem bregu. Za tasta je veličastna priložnost, da bi se izkazal z nekim veleprojektom, kot je nova Gaza. Ampak seveda to ne gre in to tudi ne bo šlo. Svet se mora s tem ukvarjati z največjo resnostjo. Vedeti pa mora, s kom ima opravka.
Zdi se mi, da zelo rad v slogu medijske dobro naštudirane akcije vrže nekatere stvari v javnost, svet leti na kup, potem se mimogrede nekaj izpogaja, recimo s predsednico Mehike, in gre dalje. V mislih sem imela njegov način političnega delovanja.
Tukaj seveda gre za pogajalski pristop. Donald Trump je napisal knjigo The Art of the Deal, Umetnost posla, in to zdaj poskuša uresničiti na terenu, ki ni značilen poslovni teren. To je politični, meddržavni teren in seveda so na tem terenu taki poskusi zelo nenavadni. Kakšna je njihova učinkovitost, kaj se bo doseglo, to je odprto. Ampak poskušal je z Mehiko in je nekaj dosegel, poskušal je s Kanado. Mehičani so zdaj poslali vojsko na svoje meje, Kanadčani se prilagajajo ... Skratka, nekaj bo izsilil, in kaj bo iz tega na koncu nastalo, ne vemo.
Pojdimo na Bližnji vzhod. Ministrica Fajon je govorila o kršitvah mednarodnega prava, govorila je o etničnem čiščenju. Arabska liga pravi: to je vojna napoved. Kaj pravite vi glede mednarodnega prava?
Vsekakor je to, kar je Trump razglasil na tej svoji tiskovni konferenci, v nasprotju z mednarodnim pravom. To je izraz njegove volje kršiti mednarodno pravo, tu ni nobenega dvoma. Vprašanje pa je, kako se bodo stvari razvijale naprej, in to ni odvisno samo od njega. Zanimivo vprašanje bo, do kakšne mere se bo sposobna poenotiti Arabska liga. Ena papirnata izjava ne bo zadoščala. Arabska liga bo morala priti z nekim odločnim nastopom, kjer se bodo morali zbrati vodje držav in delovati v duhu tiste svoje pobude iz leta 2002, ko so že imeli celovit načrt za rešitev palestinskega vprašanja in ta načrt se je takrat zdel blizu sporazuma. Arabska liga ima sposobnost dajati alternative in tu se bo morala izkazati. Od tega bo tudi precej odvisno, kaj se bo v nadaljevanju dogajalo v Varnostnem svetu.
Znano je pa tudi, da so Arabci redko enotni.
To drži, ampak zdaj je zanje trenutek zgodovinske preizkušnje. Ne trdim, da bodo sposobni dokazati primerno stopnjo enotnosti. Ampak svet zdaj gleda arabske države in Arabsko ligo in za zdaj še ne vidimo prave mobilizacije.
Če malo pogledava nazaj, se mi zdi, da je zgodovina lahko zelo kruta. Poznavajoč zgodovino Izraela, vemo, kaj se je zgodilo leta 1948, ko je nastajala sionistična država. 750 tisoč Palestincev so izgnali in na ruševinah več kot 500 palestinskih vasi in mest je pred 77 leti nastalo to. Ko zdaj pogledava te slike: spet so ruševine, spet je to območje v takem stanju. To se je zgodilo še drugič, to je vendarle nepredstavljiva tragedija nekega naroda.
Seveda, to je genocid, treba je biti zelo jasen v tem pogledu. Od tistih ljudi, ki so preživeli nakbo, jih je veliko našlo svoje zatočišče v Gazi in nekateri so prinesli ključe svojih nekdanjih hiš. Ta spomin na nakbo nikoli ni umrl in to je za Izrael težava. Nova uničenja so imela za cilj doseči veliko spremembo. Donal Trump je šel nekaj korakov naprej od tega, kar je Izrael sam načrtoval. Ampak načrt je izgnati Palestince, to vidimo. Pred mnogo leti je Henry Kissinger v neki knjigi napisal, da obstajajo tri rešitve: dve državi ali vključitev celotnega arabskega prebivalstva Palestine v Izrael ali pa genocid. On je to tako opisal in rekel: genocid ne pride v poštev glede na zgodovinsko izkušnjo Judov ...
... verjetno računajoč, da se je svet nekaj naučil ...
To je bilo pred 20, 30 leti vzeto kot aksiom. Danes to ni več aksiom. Danes se ne razume samo po sebi, da je tista zgodovinska izkušnja nekaj naučila tudi izraelske politike. In končno, ena država bi pomenila tako etnično razmerje znotraj Izraela, da Izrael ne bi mogel funkcionirati kot danes. Se pravi, dve državi sta edina kolikor toliko logična rešitev in ta je v ospredju že od samega začetka in obstajajo konkretni predlogi. K temu se je treba vrniti.
Ali smo zaradi te Trumpove pobude, želje, izjave kaj bližje rešitvi dveh držav ali jo je ta izjava oddaljila?
To je zanimivo vprašanje, kajti na rešitev v obliki dveh držav se je že začelo pozabljati. Številni so rekli, da se to ne bo nikoli zgodilo, in bomo imeli dolg status quo. Zdaj se vidi, da je status quo nevaren, ker vabi k ekstremnim potezam, kot je Netanjahujev napad na Gazo. Zaradi tega mislim, da je ideja dveh držav pridobila nekaj energije. Kako se bodo stvari naprej razvijale, je pa odvisno od številnih dejavnikov, tudi od Izraela, in ponovil bi, od sposobnosti arabskih držav, da vendarle nastopijo enotno.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje