Kot je poročala turkmenska televizija, je Nijazov umrl ponoči, saj se mu je nenadoma ustavilo srce. Dosmrtni predsednik naj bi priznal, da je imel srčne težave in da je jemal zdravila, čeprav je bilo njegovo zdravstveno stanje državna skrivnost.

Nijazov je leta 1985 postal vodja komunistične stranke Turkmenije, ki je bila takrat še republika Sovjetske zveze. Leta 1991 je bil izvoljen za prvega predsednika neodvisne države, leta 1999 pa ga je zakonodajno telo razglasilo za dosmrtnega predsednika.

Nijazov je bil znan po zatiranju opozicije in kratenju človekovih pravic. Bil je nedojemljiv za kritike in ni dopuščal nobenega nasprotovanja, svobodni mediji pa so bili v državi prepovedani. Zakoni so dobivali vedno bolj osebno noto in Nijazov je državo počasi spreminjal v eno najbolj zatirajočih držav na svetu.

Bil je voditelj z nenavadnimi zahtevami. Kot primer: prepovedano je bilo poslušati radio v avtomobilu, prepovedano je bilo kaditi v javnosti, mladi moški pa si niso smeli puščati brade. Pod njegovo vladavino izobraževalni in zdravstveni sistem ter socialni programi niso delovali, je pa svojim državljanom obljubil, da jim bo do leta 2030 zagotovil brezplačno elektriko in plin.

Negotova prihodnost
Po njegovi smrti je usoda petmilijonske pretežno muslimanske države, bogate z naftnimi in plinskimi viri, negotova. V ruskih medijih se je pojavila primerjava, da je smrt Nijazova tako velik pretres za državo in njene prebivalce, da bi ga lahko primerjali s pretresom, ki ga je Sovjetska zveza doživela po Stalinovi smrti.

Turkmenbaši ni imenoval nobenega zakonitega naslednika, na izrednem zasedanju parlamenta takoj po Nijazovi smrti pa so se poslanci odločili le, da bodo nadaljevali njegovo politiko, na mesto odgovornega za predsednikov pogreb pa so imenovali namestnika premierja Kurbangulija Berdimukamedova. Pogreb Saparmurata Nijazova bo v nedeljo.